Železar, 14. september 1978
Lep pomladni večer 2. junija. S prijateljem soplezalcem prideva na Vršič. Ob cesti so ležale velike zaplate snega. Le koliko snega leži višje g6ri, naju je skrbelo.
Večer sva skupaj z nekaj prijatelji preživela v gostoljubni Erjavčevi koči. Kmalu po deseti uri zvečer smo odšli počivat.
Zjutraj 3. junija smo se zarana zbudili. Zvezde so počasi ugašale. Zaspani smo z ničkaj dobre volje vstali, popili čaj ter počasi odšli preko Vratc pod severno steno Male Mojstrovke. Skoraj vso pot smo prehodili po snegu.
S soplezalcem sva se odločila, da greva plezat severni raz Male Mojstrovke, ostali štirje prijatelji pa so se odpravili prav tako v Severni raz. vendar z varianto, ki se originalnemu severnemu razu priključi v zgornji polovici stene.
S prijateljem sva se navezala na vrv ter pripravila vso drugo potrebno opremo za plezanje in že je prijatelj preskočil krajno poč ter strmo plezal naravnost navzgor. Ko je bilo vrvi konec, si je uredil dobro stojišče, se zavaroval s klini in za njim sem priplezal še jaz. Pri soplezalcu se nisem nič ustavljal. Plezal sem naprej po nekoliko lažjem svetu, kot je bila prva dolžina vrvi. Obsijalo naju je vroče gorsko sonce, ki je topilo sneg, rahljalo kamenje. Mimo. nekajkrat tudi na naju je letelo kamenje in se razbijalo ob strmem skalovju.
Po štirih dolžinah vrvi sva priplezala na širok, raven prostor, imenovan »miza«. Premočena od potu sva se malo spočila. Iznad »mize« pa so težave največje. Prijatelj je najprej poskusil plezati po ozkem, krušljivem kaminu. Ni mu uspelo, zato je zlezel z »mize« naravnost navzgor. Napeto sem ga varoval in poslušal bobnenje kamenja. Pazljivo sva plezala po težkem pečevju in po peturnem plezanju prišla pod izstopni previs. Dohitela naju je prva naveza najinih tovarišev in skupaj smo čez previs prišli do police, kjer je ležalo precej snega. Z nahrbtnikov smo vzeli cepine ter brez težav priplezali na rob stene. Bobnenje padajočega kamenja pa ni prenehalo. Precej časa smo počivali, nato pa sva s prijateljem odšla po južnih pobočjih Male Mojstrovke in Nad Šitom glave nazaj na Vršič v Erjavčevo kočo. Sestop je bil pravi užitek. Po čevljih sva se po snegu hitro pridričala nazaj.
V koči sva počakala na ostale štiri plezalce in opazovala reševanje štirih alpinistov, ki so se ponesrečili v Hudičevem žlebu v severni steni Prisojnika. Ob lepem sončnem vremenu sva se s tovarišem z avtobusom odpeljala domov. V severni steni Mojstrovke sva si nabrala izkušnje, ki nama bodo v prihodnjih stenah prišle zelo prav.
Črtomir Mesarič
