Železar, 14. september 1978
Oprema se seli s fička pod smreke. V zadregi smo; kup je večji kot so ga pričakovali največji pesimisti. Še danes moramo postaviti tabor! Jutranja megla se počasi zgošča in skoraj neopazno polzi po pobočjih navzdol. Oblaki postajajo temnejši. Zdaj, zdaj se bo ulilo. Prestopamo se okoli nahrbtnikov, fičko postane nenadoma prijetna limuzina; pogledamo navzgor v meglo, počasi si naložimo bremena in mimo stop znaka do Črnega jezera.
* * *
Igramo se odpravo, pravzaprav odpravico. Vodja je Kozle. (Mama ga včasih kliče Gorazd.) Zdravnik je Jani. (No, če bo imel srečo na sprejemnih izpitih, bo bruc na medicini.)
Posebnost naše odprave je pravi botanik brez plezalnih ambicij. Nada naj bi poskrbela, da bi bili vsaj dostopi do sten botanično obdelani. Njena asistentka in finančni minister odprave pa je Neva. Če se kdo izgubi na markirani poti ali v steni, pa se lahko pogovori z menoj.
Le Rok in Dule nimata nobenih zadolžitev. Dule je še v Sloveniji; zaradi njegovih fizičnih kvalitet ga zelo pogrešamo. Opraviti je moral še neko malenkost — diplomo.
* * *
Za seboj smo imeli dolge tedne priprav. Prvi začetki segajo v sredino aprila; potem iskanje literature, prevoza, opreme in nazadnje prava politična pogajanja s starši predstavnic nežnega spola. V prvem krogu prepričevanj smo dobili oster veto. Le izrednim jezikovnim sposobnostim »zdravnika« se lahko zahvalimo, da je bil uspeh misije vsaj polovičen.
In nato smo prav zares odpotovali. »Kavbojsko« mestece Žabljak pod obronki Durmitorja smo zavzemali v valovih. Pozno zvečer smo se z Rokom in Nado rahlo zaskrbljeni zavlekli v spalne vreče. Zbudilo nas je sonce in pogovor ljudi, ki so hiteli na delo. Na drugi strani ceste smo zagledali neke »planinare«, ki so prav tako prespali pod smrekami. Ne, saj to je neverjetno — Neva, Jani in Kozle.
Marsikaj lepega smo si povedali v neprespane obraze.
* * *
Škljoc, škljoc, škljoc! Za dokumentacijo odprave. Nizek start in odprava krene v pristopni marš proti bazi.
Težki nahrbtniki nam onemogočajo, da bi doživeli lepoto Črnega jezera, najbolj znanega izmed osemnajstih durmitorskih jezer. Ne hodimo dolgo ob njem, pot se strmo dvigne in kmalu nam ni več do pogovora. Kljub upognjenim hrbtom smo lahki, srečni.
Ves strah zadnjih dni je minil. V hribih smo in nič drugega ni važno.
Vedrimo pod visoko smreko. Pa je samo ploha. Skozi vedno redkejši bukov gozd se dvignemo do planote. Redko travo prekinjajo skale in sneg. Nekje za megleno zaveso slutimo Terzin bogaz.
Končno smo na Lokvicah, globoko spodaj se v vrtači zablesti jezero. Odvržemo nahrbtnike. Gorazd in Neva ostaneta in med snegom iščeta prostor za šotora, ostali pa se vrnemo po ostalo opremo in po botaničarko. Vračamo se že v temi, se spotikamo ob korenine dreves in že postavljena šotora sta prijeten dom; pred njima pa je zakurjen ogenj, toliko bolj topel kolikor je hladnejši veter, Id zavija okoli bližnjih kolib.
Mraz. Zavijamo se v vestone. Lačni smo. Brskamo po nahrbtnikih. Vse imamo: kline, vrvi, vponke, čelade, spalne vreče, zdravila, herbarij, fotoaparate; manjka nam samo avtomobil in hrana v njem. Gorazd nam na žaru speče nekaj koščkov jagnjetine, vendar le za vzorec. Lačni se za vlečemo v šotore.
Naslednje jutro. Megla.
V Mojkovac moramo po Duleta in kar je še bolj važno, v dolino po hrano.
Sredi dopoldneva se ulije dež, veter narašča. Šotorska platna se krepko napenjajo in kovinsko ogrodje kar grozljivo škriplje. Preklinjamo vsak razlog, zaradi katerega moramo iz šotora. Nenadoma zaslišimo težke korake okoli šotora.
Vprašujoče se zazremo drug v drugega: »Medved? .. . Volkovi?«
Močan glas pa nam prežene tesnobo: » Hahoj, jeli ko ovde?«
Rok odpre zadrgo. Ne čudimo se več težkim korakom. Možak je pravi orjak. Čoban s sosednjega katuna. Zanima ga, kdo je vdrl v njegovo kraljestvo. Sprva je pogovor pretrgan, kasneje pa je postala pot od tabora do njegove kolibe ena najbolj izhojenih poti v Durmitorju.
Morda celo preveč!
* * *
Popoldne dež preide v sneg. Sveže zeleno travo prekrije bela odeja. Proti večeru se za hip zjasni. Prvič zagledamo stene, zaradi katerih smo prišli. Sivino skal komaj slutimo pod snežno odejo. Tiho stojimo pred šotori. V grlu nas stiska. Poletje je po koledarju, razmere pa so zimske. Skrbno pripravljeni načrti vzponov se podro. Popolnoma premočeno opremo znosimo v kolibo. Čakamo, da nam bo veter podrl šotora, gledamo se, molčimo. Vsak si po tihem želi, da bi se vrnili, umaknili. Toda trmasto vztrajamo in poležavamo v spalnih vrečah. Do onemoglosti poslušamo Andreja Šifrerja.
Kmalu se preselimo v kolibo, v šotorih samo spimo. Zakurimo ogenj, katerega dim nam sili v oči, kdaj pa kdaj skuhamo čaj ali kavo, včasih nam Kozle pripravi celo makarone, čeprav je trenutno kot kuhar na dopustu. Koliko časa že traja slabo vreme? Počasi izgubljamo občutek za čas. nimamo radia, ne časopisov, ne telefona …
* * *
Četrti dan gorenjska trma premaga črnogorsko vreme. Nad Bandijerno se prikaže košček modrega neba. Terzin bogazse v vsej lepoti odpre pred nami. V stenah je še sneg. A če bo lepo vreme… sneg bo skopnel … posušili bomo opremo … začeli bomo plezati!
Kot martinčki se nastavljamo soncu. Spet je vse v redu. Nekaj časa še poležavamo, pogledi se čedalje pogosteje ustavljajo na steni Medjeda. Blizu je. Kratka je in v zgornjem delu izgleda zanimiva.
Popoldne ne zdržimo več. Razdelimo si steno. Jani in Rok gresta na levo, z Duletom pa na desno. Zvečer si pripovedujemo prve durmitorske plezalne izkušnje. Jani in Rok sta pozabila na neostik.
Po dveh ali treh močno krušljivih raztežajih sta naredila častni krog in se vrnila. Z Duletom pa sva bila mnogo boljša. Sicer sem še tečajnik, ampak tudi bruc na fakulteti ima o sebi dokaj laskavo mnenje. Soplezalca prosim na kolenih za prvi raztežaj. Tudi alpinisti so včasih usmiljeni. Izberem si vstop. Rahla, komaj nakazana zajeda. Zaženem se navzgor, vendar niti dobro ne začnem, ko mi zmanjka vsega, predvsem pa oprimkov. Ne gre. Zdaj gre Dule naprej. Če hoče rešiti čast alpinista, mora vstopiti na istem mestu. Počasi mi polzi vrv skozi roke. Res ni lahko.. Na prvem stojišču pride do prepira. Dule pravi levo, jaz desno. Obveljala je moja. Po krušljivi steni pridem do police, z obema rokama sežem čez rob, prijetno mehko je, potegnem se navzgor, pogledam in povoham — ovčji drek …
Noč je jasna. Jutri, jutri bomo začeli zares. Naslednji dnevi so sončni, od jutra, do večera smo v stenah in na vrhovih Durmitorja. Zadovoljna je tudi Nada, nabira rastline, jih vlaga v herbarij; fotografira.
Zvečer hodimo k Vuku po sveže pečen kruh in gosto ovčje mleko, nato strmimo v prasketajoča polena in skušamo urediti vtise. Preveč je novega, lepote enega izmed najlepših in najbolj nedotaknjenih narodnih parkov v Jugoslaviji nas vedno znova presenečajo. Divje rogljati greben Zupcev, Ledena pečina, Crno jezero. Obla glava. Savin kuk in tam nekje v daljavi slutimo dolino sanj in želja: Škrke.
Z vrhov zremo na planoto Jezera, ki je ostro ločena s tanko črto kanjona Tare. Na jugu se dviga travnata Sinjajevina. proti vzhodu Pivske planine in nekje za njimi kanjon Pive. Iz travnate planote pa nenadoma vzkipi osrednja gmota gorstva. Pogledi se ustavljajo na stenah. Kratke so. Toda kako različne med seboj.
Jani in Rok se navdušena vračata z Oble glave. Oprimki so odlični, še tako drobne luske držijo. Terzin bogaz je normalen. Med jed pa krušljiv do skrajnosti. Pod stenami, kjer plezamo, čoban Vuk pase ovce. Prepeva stare, skoraj pozabljene balade, kdaj pa kdaj vpraša, koliko je ura ali pa zaskrbljeno zavpije: »Dobro se drži Dule, nemoj da padneš!«
* * *
Razočaranje prvih dni je pozabljeno. Število vzponov narašča. Tedaj pa se zgodi tisto grozno. Z Duletom pogrešiva denarnici. Vse prebrskava, pospraviva celo kolibo, čemur sva se do sedaj uspešno izogibala. Na postaji milice prijaviva krajo. Za hip se celo bojiva, da naju bodo zaprli. Neobrita in zaraščena sva. Napisali so zapisnik in obljubili, da bodo zadevo raziskali. Naslednje jutro je vodja odprave doživel manjši šok. Po napornem dnevu nam ni uspelo, da bi ga izvlekli iz spalne vreče. Ko se je šotor zopet odprl, je zaspano odprl oči in hotel protestirati. Za hip je pomislil, da sanja: »Policija!«
Dan je bil izgubljen.
Zvečer pa spet veter. Do jutra se spremeni v pravi orkan. Močan sunek je zlomil ogrodje šotora. Vseh sedem se stiska v enem šotoru. Oblaki se zopet počasi zbirajo.
Gorazd in Dule hočeta izkoristiti še zadnjo priliko. Centralni steber v Terzinem bogazu nas je s svojimi gladkimi previsi že dneve izzival. Gledamo, kako napredujeta. Počasi. Zvečer sta bila ni polovici stene. Z nočjo se ulije dež. V šotoru je tesno. Sprva se še šalimo: »Dobro, da sta Dule in Kozle ostala v steni.« Nočemo si priznati, da nas skrbi. Veter je vedno močnejši. Preden se zdani, posvetimo v steno. Drobna lučka nam odgovori. Skuhamo čaj in pripravimo suho obleko. Nato čakamo. Sredi dopoldneva pa se nasmejana prikažeta v tabor.
Spet čakamo na lepo vreme. Naši dnevi v taboru se počasi iztekajo. Durmitor se od nas poslavlja tako. kot nas je sprejel — z dežjem in vetrom. Naslednje jutro prepustimo odvečno (beri: skoraj vso in to nezloženo) opremo Nadi in Gorazdu. Čakamo na avtobus. Dolga je še pot do doma. Še zadnji pogled v megleni pokrov na Durmitorju. Slovo brez slovesa. Rdečerjava dimna zavesa nad Nikšičem nas spomni na dom. Nehote mrmramo: »Vodi nas siva pot. na Gorenjsko …«
Davorin Praprotnik
