Slovenski dom, 26. januar 1938
Predavanja prof. V. Petkovška v okviru Prirodoslovnega društva
Ljubljana, 26. januarja 1938
V okviru predavanj, ki jih je za letošnjo predavalno sezono pripravilo Prirodoslovno društvo, je sinoči v filharmonični dvorani kina Matice predaval prof. Viktor Petkovšek o »Triglavskem narodnem parku«. Predavanje je privabilo zaradi svoje zanimivosti in pomembnosti lepo število odličnega občinstva, ki je napolnilo dvorano do kraja.
Za ohranitev prirode
Predavatelj je v svojih začetnih izvajanjih pokazal primere človeka, ki se iz modrega vladarja često izprevrže v kratkovidnega tirana, ki brez potrebe spreminja in uničuje obdajajočo ga prirodo. Medtem ko se prilegajo izpremembe, ki jih povzročajo ostala bitja kaj dobro v okvir pokrajine, ne moremo govoriti o nedotakljivosti prirode tam, kjer so vidna ljudska naselja, gojeni gozdovi in polja. Po osvobojenju je prišel tudi k nam klic o varstvu prirode, kakor je ta klic zajel druge narode. V krajevno najlepšem delu naše ožje domovine, na južnem vznožju Triglava, v dolini Sedmerih jezer, je l. 1924 ministrstvo za gozdove in rudnike določilo nekaj nad 1400 ha ozemlja, v katerem je bilo vsako gospodarsko izkoriščanje prepovedano. Lastnik tega ozemlja je Verski zaklad, lastninsko pravico pa izvršuje Odsek za varstvo prirode pri Prirodoslovnem društvu v Ljubljani.
Triglavski narodni park
Za uresničitev sanj o Narodnem parku se je zadnja leta zmerom manj čitalo in poročila o parku so izostala. Največ si je za park prizadeval pokojni vseuč. prof dr. Fr. Jesenko, ki je poskušal, kako bi osvobodil ozemlje starih služnosti, paše in drugih nevšečnosti.
Meje narodnega parka
Meje narodnega parka so povsem naravne. Južna merna točka se dotika spodnjega roba skoraj navpične skalne stene Komarče. Od Komarče krene meja na Belo skalo ter proti zahodu do državne meje na vrh Kola (2001 m). Nadalje poteka ob državni meji proti severu in severovzhodu preko Velikih vrat, kot glavnega prehoda v Trento po gorskem grebenu, čigar vrhovi so znani pod imeni Čelo, Vogel Brda, Veliko Špičje, Malo Špičje, Zadnja lopa in Kanjavec. Vrh Kanjavca, kjer doseže meja najsevernejšo točko alpskega parka, kreneta od državne meje proti jugovzhodu na gorski rob, ki obdaja na vzhodni strani dolino Sedmerih jezer in poteka preko vrhov tega grebena, Zelnarice in Kopice na Vel. Tičarico (2031 m) in Malo Tičarico (1898 m), odtod pa v isti smeri na rob Komarče.
Dolina je bila najprej last družine grofov Cojzov, Bohinjci pa so priposestvovali pašne in gozdne pravice. Brat Žige Cojza, znanega literarnega mecena, Karl Cojz, ki je stanoval na svojem gradiču na Brdu pri Kranju, je imel pri Jezerih svojo botanično ko. Odkril je več novih rastlin v naših krajih. Grofje Cojzi so jezera prodali tuji denarniški družbi in takrat so tudi Bohinjci prišli ob svoje najlepše pašnike. Za nemškimi denarniki so prišli nemški turisti in zgradili med 1878—1880 najstarejšo planinsko kočo v Julijskih Alpah, ki je po prevratu prešla v last SPD.
Zanimivosti doline Sedmerih jezer
Večino te visoke alpske planote tvori triasni apnenec in dolomit. Med okamninami najdemo često školjke in glavonožce-amonite z jurske dobe. Povsod srečujemo tudi pojave ledene dobe, zlasti v gladko ostruženih skladih in v nizu krasnih ledeniških jezer. Povsod nekoliko, v večji meri pa v južno vzhodnem delu parka imamo razvite kraške pojave, ki bi jim po divjosti in razoranosti težko našli enakih. Vrstijo se vrtače, žlebovi, škarpe in žrela s celo letnim snegom. Vse je razmetano v slikovitem neredu Tu so odkrili in našli jamske kobilice, slepe pajke in slepe hrošče.
Živalstvo in rastlinstvo je mnogovrstno
Med stalne goste doline Sedmerih jezer prištevamo divjo kozo in planinskega zajca, ki pozimi pobeli, da mu kuna zlatica in divja mačka ne moreta tako kmalu do živega. Na jasnem nebu kroži pogosto par planinskih orlov, ki gnezdijo v bližnjih Vratih nad Peričnikom. Višje vrhove obletavajo planinske kavke. Kurji rod zastopajo ruševci, belke in skalni jerebi. V ljubljanskem Narodne muzeju imajo nagačenih 15 različnih vrst galebov, ki so bili ustreljeni v Sloveniji. Ob gorskem potoku nas preseneti lepa zimska sličica. Tu so zbrani galeb, divja raca, samce vodne cipe ali vriskarice, mali ribji vodomec, bela pastirica. Na gladkih stenah Zelnarice naletiš na skalnega plezavčka, ki je pisan kakor kolibri. V ali po luknjah pod previsi in je njegovo gnezdo baje izredno težko najti. Redkost evropskih zbirk je metulj Psodos spitzi Rbl, ker leta samo vrh Kanjavca in na sosednjem Triglavu v višinah nad 2500 m. Edino v parku živi tudi znamenita žuželka Podistra rupicola Kiesw.
Predavatelj nam je ob skioptičnih slikah govoril o pestrosti narave. Poudaril je, da ima glede bogastva lepo cvetočih enokaličnic nižinska in gorska flora nasproti visokoalpski veliko prednost. Pisanim družbam tulipanov, lilij, hiacintov, šmarnic, perunik, zvončkov, narcis in kukavic, ki krase trate, pašnike in gozdove v ravnini in v nižjem gorovju, more prava visokogorska trata postaviti nasproti le malo vrst.
Pripovedka pripoveduje
Tu raste roža čudotvorna, ki je lečila srčne rane Zlatorogu, iz katerega krvi je vzklila in ki nam brani ključ do zaklada v Bogatinu. Pod temenom velikega Triglava pozdravlja z velikim svojim cvetjem turista. Pripovedka o tej roži čudotvorni je še pred desetletji živela med našim narodom v Trenti in na Gorenjskem. Objavil jo je v nemščini Karel Dežman v Ljubljani l. 1868. Nemški pesnik Baumbach jo je spesnil v epski obliki in poromala je slovenska pripovedka med širši svet kot nemški umotvor. Ni pa bilo našega človeka, da bi odel to čudovito pripovedko v pesniško obliko. — Enako je z našim Narodnim parkom, ki leži pred nami od Bogatina do Kanjavca kot ogromen zaklad prirodnih spomenikov. Potrebno je samo ta prirodni zaklad dvigniti in uspešno rešiti. —
