Slovenski dom, 18. januar 1938
Kdo bo dobil dovoljene: Nemci ali Angleži?
Še čisto sveža so trupla petih Nemcev, ki so se med drugimi lansko pomlad udeležili ponovnega pogumnega in dobro pripravljenega naskoka na drugi najvišji vrh na svetu, na Nanga Parbat v Himalaji, že prihajajo poročila, da Nemci z vso vnemo in skrbjo spet pripravljajo novo odpravo v ta neznani himalajski svet. Trupla ponesrečenih naskakovalcev so ostala v večnem ledu in bogve, če se bo kdaj komu posrečilo — in če se bo, bo gotovo to samo naključje — da jih odnese na zeleni breg in tu pripravi zadnje počivališče. Toda, ta nesreča ni učinkovala kot opomin, da je »tisti nor, ki gre gor«, pač pa je prinesla še večjo spodbudo vnetim hribolazcem , da si osvoje to, kar je ostalo do danes nepremaganega, da pogledajo preko vrha nekoč tudi najvišjemu grebenu, ki ga je zemeljska notranja sila zgrbančila na kraju, ki mu danes pravimo Himalaja.
Ko je leta 1932. nemška odprava pod vodstvom Willija Merkla prvič poskušala priti na Nanga Parbat, niti sami plezalci niso smatrali tega koraka za bogve kako pomembnega, navadni ljudje pa, ki so se jim takšni podvigi po skalnatih in zasneženih robeh menda vedno zdeli kot nekaj neznansko neumnega in pregrešno predrznega, so tedaj kvečjemu rekli, da so si Nemci takrat privoščili spet neumnost več. Vsi tisti, ki takšno odpravo gledamo od daleč, to se pravi, ki o njej beremo samo časopisna poročila, imamo bore malo pojma o silnem naporu in nadčloveškem boju, ki so si ga izbrali in ga zato tudi z najsilnejšo voljo prenašajo plezalci na tem neusmiljenem gorskem svetu, ki je povrhu tudi toliko lep, kakor da bi bil res bližje Bogu.
In, če se ne bi vse dosedanje odprave ustavile tik pod vrhom, ki je zahteval toliko žrtev, bi si predstavljali te gorske vrhunce takorekoč le kot bajen svet, ki ga je božja roka dvignila v človeku nedostopne višine. Ne bi niti pomislili na to, da je ta gorski svet tudi tako grozoten, tako krut, da mora vsak, kdor ga hoče videti čisto od blizu, prestati nadčloveški napor in biti pripravljen vsak hip, da zazija pod njim ledeni grob, ob katerem ni dano nikomur niti to, da bi nanj vtaknil in prižgal malo svečko za verne duše.
Do danes še ni nobena odprava v teh neznanih gorah opravila tega, kar si je stavila za cilj. Nekajkrat se je že izkazalo, da so bile vse priprave za naskok najvišjih vrhov preveč površne in so bili zato udeleženci prisiljeni, vrniti se nazaj, ne da bi dosti opravili, ali pa je posegla vmes brezsrčna sila himalajske narave in izkopala le — nove grobove. Že samo Nemci imajo v teh gorah šestnajst grobov, v katerih počivajo najboljši njihovi plezalci, nekateri že od leta 1932, še več pa od l. 1934 in od lani. Da bi prinesel mrtvecem iz leta 1934 zadoščenja, se je lani odpravil s skupino najboljših nemških plezalcev dr. Karel Wien spet na Nanga Parbat. Usoda je hotela, da je tudi njega in z njim vred še štiri druge zagrnil led v večni objem. Nemci pravijo, da je bila ta lanska odprava najbolj upravičena, da se odene s slavo najvišjih vrhov. Priprave zanjo so bile: takšne, da boljše niso mogle biti, odšli so na Himalajo ljudje, od katerih je svet pričakoval največ. Vsaj tako pravijo Nemci. Aprila meseca je lani odšla ta odprava iz Münchna, prav v istem letnem času pa namerava tudi letos oditi nova odprava v Indijo. Kdo se je bo udeležil, še ni znano. Tudi še ni točno določen dan, kdaj bo ekspedicija odšla iz Nemčije, to pa zaradi tega ne, ker indijska vlada tega podviga še ni odobrila, oziroma Nemci še niso dobili odgovora od nje.
Tudi Angleži …
Zanimivo je, da je istočasno prišla tudi vest, da nameravajo letos tudi Angleži organizirati svojo novo odpravo na Himalajo. Vprašanje je zdaj samo to, če bosta obe odpravi, nemška in angleška, dobili dovoljenje za svojo pot, kajti dozdaj je bila navada, da so indijske oblasti vsako leto izdale samo po eno dovoljenje za naskok na Nanga Parbat. Mogoče tudi ne bo čudno, če bodo letos prišli na vrsto Angleži in bodo Nemci morali počakati do drugega leta, ker takšne prednosti menda tudi nimajo, da bi morali biti vedno bolj upoštevani, kakor pa drugi, posebno pa še ker so njihovi tekmeci Angleži, ki jim gotovo tudi ni vseeno, kdo bo prvi stopil na najvišji vrh sveta, ali pa vsaj na Nanga Parbat, ter zabodel tam v ta neizprosni led svojo zastavo.
… in Avstrijci
Kakor za stavo so se »glasili letos še tretji, Avstrijci. Tudi ti nameravajo letos aprila. Sicer ti nimajo tako velikih načrtov, kakor pa Nemci ali Angleži in nameravajo prodreti sam o v gorski svet Gangotri. Njihovo vodstvo bo prevzel predsednik Alpinističnega društva profesor Schwarzgruber. Trije naskoki v enem letu na vrhunec sveta — kdove, ali bo kateremu uspel poskus, da bo premagal goro, ki se je do zdaj upirala vsakemu človeškemu osvajanju. Bomo videli!
