»Tisti, ki to pripoveduje, starost z ljubeznijo izpoveduje … «
Slovenski dom, 13. in 14. januar 1938
Mojstrana, v začetku januarja 1938
Po naši slovenski zemlji živi mnogo osemindevetdesetletnikov, kar je pač dokaz, da je pri nas zdravo podnebje in seveda tudi, da nekateri ljudje le znajo in so znali pravilno živeti … Bolj redko pa je, da taki stari ljudje ohranijo popolno duševno in telesno svežost, da se spominjajo vseh pomembnejših dogodkov od otroških let dalje. Eden slednjih je Jože Košir, p. d. Lipnik, iz Mojstrane. Bil je rojen leta 1851 in je torej sedaj star 87 let. Je najstarejši moški v občini. V letih ga poseka samo še Jera Lah, ki je stara nič več in nič manj kakor 95 let in je posebno znana po tem, da more nesti popolnoma zvrhano posodo mleka, ne da bi pri tem samo malenkost razlila. Tudi sicer še opravlja vsa navadna kmečka in hišna dela. Edina hiba pri njej je – slab sluh.
Pa se povrnimo zopet k Jožetu Koširju. Vedel sem, da je pravcati živi leksikon vseh mogočih zanimivosti. Končno sem ga neko popoldne izsledil v gostilniški sobi hotela »Triglav« in kmalu se je začel veliki »intervju«. Ker sem vedel, da ima dobri Jože skoraj vedno pipo v ustih in ker pipinega tobaka ne morem prenašati, sem ga najprej vprašal, če bo mogel vzdržati kako uro brez kajenja, pa naj v zameno nagne kak frakelj. »Ves teden vzdržim brez fajfce, če je treba …« je bil odgovor in že sva bila nazaj v letih, ko je tedaj še nebogljeni Jože trgal hlače po klopeh dovške šole. »Učitelj – Bog mu daj dobro – se je pisal Koželj, pa ni bil kozel, marveč pameten, da je veljal za župnikom za prvega človeka v kraju. Hud je bil pa tudi tako, kakor bi ne bilo treba; kolikokrat mi je iztepal hlače …« Tu se je Jože instinktivno presedel, napravil požirek in pripovedovanje je šlo naprej.
Prva lumparija
»Tisti hiši, v kateri je sedaj trgovina Štular, se je tedaj v mojih otroških letih,« je nadaljeval Jože, »reklo pri Koširju. Gospodar je imel na svojem vrtu krasna jabolka, ki nam šolarjem niso dala miru, dokler se nismo spravili nad nje. Eden je splezal na drevo in tresel jabolka, mi pa smo jih pobirali. Pa se naenkrat pojavi v sadovnjaku gospodar. Vsi, razen enega, ki je bil na drevesu, smo srečno odnesli pete. Oni z drevesa pa je skočil z jabolka prav pred gospodarja, ki ga je seveda takoj zgrabil. Imel je s seboj debelo vrv, da bi nas z njo nabil. S to vrvjo je privezal ujetnika k drevesu, potem pa jo je udrl za nami. Jaz sem se od bežeče skupine ločil ter se skrivoma vrnil za robom k drevesu, kjer je bil privezan tovariš. S pipcem sem prerezal vrv in že sva jo ucvrla s tovarišem za plotovi, da Košir sploh ni mogel vedeti, kako mu je privezani ujetnik mogel pobegniti.«
To je bila ena od prvih Jožetovih lumparij, ki pa seveda ni bila edina.
Tron s sumljivo podlogo
K nama so prisedali novi gostje in bila nas je precejšnja družba, ko je Košir nadaljeval:
»Ko sem končal šolo, so me poslali v sosedno Radovino ovce past. Pasli smo občinsko živino. Nek star možicelj, Madron po imenu, je bil glavni pastir, čednik imenovan. Nek Jaka Guzej, ki je bil mojih let in smo ga šele pred nekaj tedni pokopali, pa je bil poleg mene čednikov pomočnik. V Novakovem rovtu, kjer smo največ pasli, smo imeli malo leseno pastirsko bajto, da smo se zatekli tja ob slabem vremenu. V tej bajti je imel čednik Madron v kotu poseben sedež, kjer ni pustil nikomur drugemu sedeti. Sedežu smo rekli ‘Madronov tron’. Kolikokrat je dobil moj sovrstnik Jaka po grbi, če ga je čednik dobil na svojem ‘tronu’. Pa je bil Jaka tič. Saj mi na onem svetu ne bo zameril, če sedaj povem to njegovo lumparijo. ‘Tron’ je bil pokrit z debelo plastjo mahu. Nekoč ko čednika ni bilo blizu, je Jaka dvignil tisti mah, napravil na tron nekaj človeškega, potem pa položil mah nazaj. Ko je bilo zopet slabo vreme, sva šla z Madronom v kočo, Jake pa tedaj ni bilo. Čednik je takoj sedel na svoj ‘tron’, najprej je še malo čudno pogledal, da se je mah pod njim tako sumljivo zasukal, potem pa je seveda ugotovil vzrok. Nikdar čednik Madron ni pogruntal, kdo mu je to stvar napravil, pa tudi nikdar več ni sedel na svoj do tedaj tako priljubljeni ‘tron’.«
V gorečih hlačah …
Od pastirskih je povedal Jože še eno: »Kot pastirji smo bili v Radovini pri Požrlu, kjer je bil samo star kmet in hlapec. Hlapcu je bilo ime Šokl, vsaj tako smo mu pravili. Vozil je tedaj iz Radovine oglje v Mojstrano, moj pastirski tovariš Jaka pa mu je pri tem pomagal. Seveda tudi ta stvar ni šla brez lumparije. Šokl je imel debele, smolnate in na vseh koncih in krajih ‘zaflikane’ hlače. Ena od teh ‘flik’ mu je odzadaj malo štrlela od hlač. Jaka je vzel kresalo in kresilno gobo (bile so sicer že vžigalice, a smo šparali), gobo vžgal ter tlečo vtaknil neopaženo Šoklu za štrlečo ‘fliko’. Prav ko sta prišla Šokl in Jaka v Mojstrano, se je začel Šokl vrteti, češ da ga zadaj nekaj peče. Pa je tedaj tlel že velik del hlač. Ker so bile hlače hudo smolnate, je bilo precej sitnega dela, dokler [ni]so Šoklna pogasili. Šokl je kmalu iztaknil, kako je prišlo do tega ‘hlačnega požara’ in Jakcu se seveda ni dobro godilo …«
Zobobol – izgovor za »fajfanje«
»Po dveh letih paše so doma sklenili, naj se izučim mizarske obrti, da bo enkrat nekaj iz mene – kakor so mi dejali. S seboj v Beljak sem prinesel nekaj, kar bi gotovo povzročilo, da bi me mojster ne sprejel, če bi za to mojo stvar vedel. Bila je to – nepremagljiva kadilska strast. Že kot pastir sem se navadil na fajfco, v kateri je tlelo navadno orehovo listje. V Beljaku pa sem sklenil prijateljstvo z natakarji neke kavarne, kakor so zahajali večinoma oficirji. Tu sem pretaknil vse kote ter pobiral oficirske čike. Te sem tlačil potem v fajfco in sem tako fajfal. Da bi me ne videl mojster – Bog ne daj, da bi v delavnici kadil – sem hodil vedno v prostor, ki je namenjen za čisto kaj drugega, kakor za kajenje.
Pri tistem mojstru je delal nek Italijan Lojz. Ta je bil velik ‘špasmajster’. Ob nedeljah je delal razne škatlice, ki sem jih jaz potem prodajal okrog po Beljaku. Lojz pa mi je dajal za to večinoma tobak. Ko je neke nedelje zvečer Lojz odšel, sem sedel s fajfco v ustih v delavnici za pečjo. Vedel sem, da mojstra ne bo, ker nobeno nedeljo ni pogledal v delavnico. Kmalu sem se položil v svojo posteljo v kotu delavnice; vedno sem imel še pipico v ustih, pa se mi je pripetila prva nesreča, da sem s pipico zaspal. Druga nesreča, ali bolje rečeno, smola je sledila kmalu za tem: v delavnico je proti vsem običajem prišel mojster ter me našel s pipico v ustih. Ko sem se zjutraj prebudil, sem bil brez pipice …«
Kaj Lipnik iz Mojstrane še pripoveduje
»Ko so bili zbrani v delavnici vsi pomočniki in vajenci, me je mojster glasno poklical, potegnil iz žepa mojo pipico ter zarentačil: ‘Ti paglavec, čigavo je to?’ Brez prevelike zadrege sem odgovoril: ‘Gospod mojster, sinoči me je tako strašno bolel zob, da mi je še Lojz dal malo tobaka, da bi s kajenjem pregnal zobobol …’ Mojster je pogledal Lojza, ta se je hitro znašel in potrdil moje besede. Ker je bil Lojz pri mojstru v časteh, mu je mojster verjel. Šele tedaj sem dobil zajutrek, ki mi ga prej niso dali.«
Sline za 30-letno pokojnino
V Beljaku je bil Jože pet let, tri leta kot učenec in dve leti kot pomočnik. Potem je prišel zopet v Mojstrano ter mizaril nekaj časa doma. Tedaj – bilo je to okrog leta 1868 – so začeli graditi železnico od Jesenic do Trbiža. »Takoj smo dobili zaposlitev pri železnici tudi vsi mizarji. delali smo v Mojstrani v hiši, kjer so sedaj orožniki. leta 1871 je stekla železnica in je bil to menda največji gorenjski praznik, kar jih pomnim.
Istega leta sem kril blizu Mojstrane neko železniško čuvajnico. Kril sem prvo polovico ter sem imel pribito šele desko k deski, na vmesne špranje pa je bilo treba nabiti še drugo vrsto desk. Tedaj je prišel na podstrešje nadinženir, ki je vodil vsa železniška dela od Jesenic do Trbiža. Ko je zagledal imenovane špranje, se je zadrl: ‘Košir, marš dol s strehe!’ Prilezel sem prestrašen na podstrešje, nadinženir pa je ves besen kričal, da so slišali tudi drugi delavci in se mi smejali: ‘Kako pa vi krijete streho. Same špranje na vseh straneh.’ Dejal mu nisem nič drugega, kakor to, da naj pride gledat čez dve uri. Res je prišel in ko je videl, da niti šivanke ne more spraviti skozi streho, mi je dal goldinar in me pohvalil pred vsemi tistimi delavci, pred katerimi me je prej osmešil. Od tedaj sva bila z nadinženirjem zelo dobra. Ko so bila železniška dela končana, mi je dejal, naj vstopim v službo k železnici, bodisi kot čuvaj, bodisi kot premikač. Toda vse prigovarjanje je bilo zaman – smatral sem železnico kot nekaj strašno kunštnega in sem mislil, da sem za to nesposoben. Veste, sedaj, ko vidim, kako cela stvar stoji, se mi naravnost sline cedijo. Ne godi se mi slabo, a bi poleg vsega že celih 30 let vlekel pokojnino …«
Ko je rasla Staničeva koča …
Jože je pogledal fraklju v dno – kdo bi mu ga ne privoščil, saj pravi, da ga to pokonci drži – in po pogledu na okolico nadaljeval:
»Leta 1885 je dobil sedaj že pokojni Gregor Rabič od SPD gotov znesek, za katerega naj postavi na mestu, kjer je sedaj Staničeva koča, planinsko zavetišče. Med delavci sem bil tudi jaz in se nam je čisto dobro godilo; posebno tedaj, kadar nam je tedaj 10, sedaj 65 letni Gregorjev sin Janez prinesel priboljšek v obliki 8 litrov žganja. Delalo nas je po 15 delavcev, ki smo ostali na planini po cele mesece.
Pozneje je bila koča še razširjena, leta 1896 pa sem našel v koči skoraj smrt: Odprl sem vrata, a tik za menoj se je zrušil težek rušt nad vrati. Italijanski zidarji, navajeni na malto, so napravili zid samo iz malte, nad vrata pa so zaradi vetrovja položili ogromen kamen. Ko sem potem jaz tedaj odprl vrata, se je s kamnom vred vse sesedlo – hvala Bogu ped za menoj. Če bi padla ta gmota na mene, bi me najbrž stisnilo.
Pozneje enkrat me je zopet poklical Gregor Rabič ter mi dal ključe lesene stene. Proti večeru – bilo je že jeseni – sem prispel do koče. Ko sem naslednjega dne vstal, je bilo zunaj čevelj visoko snega. Ves dan sem pridno delal, ko pa potem zjutraj zopet vstanem, skoraj vrat nisem mogel odpreti: bilo je do vratu snega. Na mizo sem položil list: ‘Če ga iščete, ga iščite v smeri čez Vrata na Krmo.’ Vzel sem leseno lopato in po neverjetnih naporih srečno prebil do posestnika Ivana Lavtižarja v Kotu. Kako pa sem bil iznenaden, ko sem tu našel štiri mojstranske možake, ki so šli z jedačo in pijačo meni na pomoč.
Ko so ti možje prišli do Lavtižarja in sedeli okrog tople peči ter povrh še potegnili po nekaj požirkov (Rabič jih je dobro založil), so naenkrat prišli do modrovanja: ‘Košir je tič, ta bo že brez nas prišel s Staničeve koče.’ Bil je res samo slučaj, da sem prišel in našel tam še nekaj ostankov za želodec in grlo. Najprej smo se malo skregali, potem pa smo jo vsi prav dobre volje mahnili proti Mojstrani …«
(Da bi se kaj takega pripetilo v današnjih časih – koliko bi bilo kritike! tedaj pa je to zvedela le najbližja okolica.)
Čebele – moje prijateljice
»Tedaj je obstajala v Mojstrani svetovno znana čebelarska veletvrdka Ambrožič, ki obstaja še danes. Že tedaj, ko sem se kot mizar vrnil iz Beljaka, sem začel izdelovati za to tvrdko panje, razne zabojčke (za razstave in za razpošiljanje čebel). Čebelarstvo mi je postajalo vedno bolj všeč, čebele pa vedno večje prijateljice. Kmalu sem postal priznan čebelarski strokovnjak. Ves svoj prosti čas sem prebil pri čebelicah, tako da je postalo čebelarstvo skoraj moj glavni poklic: začel sem hoditi z gospodom, še več z gospo Ambrožič po vseh krajih, kjer je bila čebeloreja. S svojo strokovno znanostjo in s svojo solidnostjo sem si pridobil tak kredit, da kmetje lastnikoma tvrdke skoraj prodati niso hoteli, če mene ni bilo zraven. Zato je bil pokojni Ambrožič zelo v zadregi, ko sva se nekoč sprla in sem mu dejal ‘Zbogom’. Seveda sem se po letih zopet vrnil in čebelarska obrt je šla zopet srečno in uspešno do časa, ko je gospa Ambrožič zbolela in kmalu nato umrla. Pokopali smo jo pred šestimi leti. Resnici na ljubo bodi povedano, da je bila Ambrožičeva za reveže tako dobra ženska, kakršne občina še ni imela in je najbrž zlepa ne bo. Po smrti gospe Ambrožičeve je prevzela tvrdko ga. Gizela Dernič. Še zdaj, ko imam skoraj devet križev na hrbtu, sem desna roka pri tem čebelarstvu.«
*
Bil je že mrak, ko je Jože pred vso družbo izjavil, da živi sedaj na stara leta pri svojem sinu Francu in njegovi skrbni ženi prav srečno in zadovoljno življenje in želi, da bi bil srečen tudi na onem svetu. »Na konec pa zapišite« – je dejal – »Tisti, ki to pripoveduje, starost z ljubeznijo izpoveduje …« Bilo je, kakor da ima Jože na jeziku še več verzov, da pa je ostal nazadnje kar pri prvih dveh.
Ob koncu želimo dobremu Jožetu Koširju, ki nam je toliko zanimivega povedal, da se mu res izpolnita njegovi želji: da bi srečno in zadovoljno preživel svoja stara leta in da bi bilo s srečo in zadovoljstvom kronano njegovo življenje tudi na onem svetu.
Janez Gregorin
