V zgodovini vsakega naroda je najpomembnejše obdobje, ko sam postaja gospodar na svojem ozemlju.
Spremna beseda, Tone Svetina – Stena, Mladinska knjiga 1980
Aleš Kunaver: Za nas Slovence je to čas po prvi svetovni vojni in Svetina ga je obdelal prav za območje gora na najbolj simboličnem kraju, v severni steni Triglava.
Slovenski alpinizem je s slovenskim planinskim društvom in Drenovci prvič organizirano krenil na pot osvajanja gorskih sten v Julijcih in Kamniških in generaciji po prvi svetovni vojni je preostala častna naloga, da zakoraka vštric z razvojem svetovnega alpinizma, da lovi korak s tehničnim razvojem in da na svojem terenu začne v športni konkurenci predvsem z nemškimi plezalci reševati plezalske in psihološke probleme v domačih stenah.
Ti fantje in dekleta niso imeli pred seboj le praznih, nepreplezanih sten, kamor so silile in se borile za prvenstvo tudi naveze tujih plezalcev, ki jim je bilo treba na našem terenu vzeti primat in dokazati, da smo Slovenci gospodar v svojih stenah, temveč so imeli pred seboj tudi »steno« drugačne vrste. Dediščina cesarsko kraljeve preteklosti in stoletne okupacije je bila trdno zasidrana v značajih ljudi, celo tistih, ki jim je takrat čas nudil priložnost, da politično, gospodarsko in duhovno povedejo slovenski narod skozi kritično obdobje, ko je bilo treba zagotoviti narodu vsestransko samostojnost v okviru jugoslovanske države in povojnega preoblikovanja Evrope. Navsezadnje gre za čas, ko smo Slovenci tudi formalno izgubili velik del nacionalnega ozemlja, ko je ostalo v tujih rokah staro kulturno središče Slovenije, ko je slovensko ozemlje izgubilo cel venec mest na svojem etničnem obrobju: Trst, Gorico, Beljak, Celovec.
Planinstvo tedaj že dolgo ni bilo več vprašljivo, zato pa tem bolj alpinizem, in pogled odločujočega občinstva nanj so predhodniki generacije iz »Stene« občutili na lastni koži. Ko je prva slovenska nevodniška naveza Drenovcev preplezala severno steno Triglava po slovenski smeri, prvenstveno preko kaminov in slovenskega turnca, ter pri tem simbolično uporabila tudi klin (sicer lesen, z železom okovan perilni klin od stare mame), jih je na Kredarici pričakal ljubljanski župan z dobrodošlico: »To bi vas po riti!«
Iz »Stene« veje pogled družbe na plezalce, ki jim je bil prilepljen naziv »samomorilci«, ki so o etičnih in družbenih vrednotah alpinizma svojo okolico morali šele prepričati, se dokazati z vedno novimi vzponi in pred kritično družbo opravičiti tudi krvni davek, ki so ga terjali mladi dnevi slovenskega alpinizma.
Ta družba, ki se še malo prej ni znala dovolj odločno upreti milijonski moriji na bojiščih Evrope za interese užaljenih cesarjev in za njimi skritih gospodarskih mogotcev, je znala vpiti do neba, če je v gorski nesreči omahnil v naših stenah ali v tujini alpinist.
Slovensko planinsko društvo ni nudilo več zadostnega okvira, da bi s svojo usmeritvijo pokrivalo probleme mladega slovenskega alpinizma, zato ni čuda, da so se plezalci organizirali samosvoje družbe Skalaši, gorski vodniki in kasneje organizirana gorska reševalna služba so oblike, ki so organizirano pokrivale bistvene dejavnosti alpinizma od ideje usmeritve, načrtnega osvajanja domačih sten, visokogorskega smučanja, vodništva in gorskega reševanja.
Svetinovi junaki so, z eno izjemo, resnični ljudje in končno enkrat ne skrivajo svojih povsem človeških lastnosti za varljivi svetniški sijaj, ki tako pogosto kazi podobno literaturo. Ti fantje in dekleta so sami na sebi dovolj resnični in njihova dejanja v gorah dovolj kvalitetna, da jih ni treba skrivati za neresnične vizije in včasih zmotne predstave.
Navpične stene in gorski elementi, s katerimi imajo opraviti plezalci, vodniki in reševalci, so dovolj trdi elementi, ki ne puščajo prostora za klasično sanjaštvo, vsebuje etične in estetske vrednote porojene v stvar nem okolju, ki je samo na sebi tako izjemno, da ne potrebuje nobenih olepšav.
Zato je Joža Čop v družbi svojih tovarišev živ in resničen, pa topel in človeški, kot je desetletja ostal izjemna osebnost v svoji generaciji in z vzponom prek Čopovega stebra v Triglavski steni, že po vojni, dramatično zapečatil svoje plezalsko delo v naših stenah.
Vzpon, ki je Steni ožji okvir, je potekal v prvih dneh po osvoboditvi in je za plezalce brez treninga, brez prave opreme, izčrpane od vojnih let izjemen podvig, še posebej ob razpletu, ki ga je prineslo dogajanje samo. Joža Čop je svojo edinstveno podobo, ki jo je gradil v obdobju med obema vojnama z eno samo potezo dodelal in podčrtal, s tem ko je v enem zamahu izpeljal edinstveno smer in rešil glasni problem severne Triglavske stene, ter vzpon zaključil z dramatičnim izplezanjem zadnjih raztežajev, kar bi bilo še danes veliko dejanje.
Razplet ne zmanjšuje vrednosti partnerja, Pavle Jesihove. Ta v zgodbi skoraj simbolično predstavlja naš ženski alpinizem, ki je med obema vojnama z Miro Marko in Pavlo dosegel prav izjemno raven, kakršne v primerjavi s svetovnim alpinizmom kasneje nismo več dočakali.
Joža Čop ostaja tako v zadnjem dejanju zgodbe pošteni, topli in zanesljivi partner, ki svojo plezalsko silovitost dopolnjuje s trdnostjo vodje naveze, ki ne odneha, dokler ni naveza v celoti varna in naloga končana. Sam pripelje reševalce in sam se vrne k partnerju ter tako simbolično konča vzpon.
Tako topel in človeški, resničen in silovit je Joža v družbi svojih tovarišev oživljen v »Steni«, kakršnega smo povojni začetniki spoznali, ko je pod steno že kot star mož hodil gledat naveze mladeničev in je njegov glas segal v skale in njegov ogenj pod steno kajkrat grel in simbolično svetil na visoko polico.
