Glas, 12. september 1975
Minulo nedeljo je stopila na vrh Triglava tisoča ženska — ITDjev deseti jubilejni pohod uspel v zadovoljstvo ženske stotnije — Niti kaplje dežja, dobra volja, boleči krst in srečen povratek
Da si Triglav spraviš pod podplat, je treba korakov in še in še korakov in korakov brez konca in kraja; vsaj petkrat moraš »cagvati« in se vsaj desetkrat smiliti samemu sebi, ker se drugim pač ne; predvsem pa te presune bridka resnica, da si pravzaprav ena uboga reva, krepko v krempljih nezdravega življenja, saj sapa in skoraj izgubljajoča se duša vrtata v zavest, ki izrodi pretresljivo spoznanje, da utegne biti večni pokoj kaj blizu…
Dramatični trenutki napora so med drugim sramotili moje goreče krajevno domoljublje, ki se tako rado hvali z našim, gorenjskim Triglavom. Naj bi se le s Stolom in Golico, ki sta, to zdaj dobro vem, Triglavu le »ta mala malca«! Bilo bi bolj pošteno… Ampak zdaj dobiva domoljubje krila in peruti, kajti vsa nebogljenost in tegobe so skupaj s skromnostjo v odloženem nahrbtniku. Me, Triglavanke, me smo pa me … Saj, vam, Gorenjci, nisem delala sramote, zares sem prišla na vrh. Povem vam, kako. Odkrijem vam nekaj trenutkov iskrenosti, ki je sicer na pohodu ni nihče niti zaslutil. Ne, ne, gorenjska trma in zaprtost vase sta mi, brez skrbi, prirojeni…
»KUCELJČEK TRIGLAVSKI, KJE SI?«
O sončku, ki bi kukalo izza oblakov, vam ne morem pripovedovati, ker se nas je usmililo in ga ni bilo na spregled. Tudi dež in blisk in grom so se razbesneli le ponoči, svojo zoprno prisotnost so uveljavljale le megle in veter, ki se tam čisto na vrhu še malo ne zmeni za volneno kapo in ti z neustavljivim srdom mrazi ušesa, da o smrkavem nosu ne govorim.
Začelo se je na Rudnem polju, v veselem spoznavnem vzdušju in ogledovanju, ob obilnem zajtrku, ki so ga pripravili in velikodušno delili vojaki. Skozi položno gmajno je pod našimi koraki doživela svoj konec marsikatera goba in imelo me je umirajoče sirovke pobrati, a sem spešila naprej, saj navsezadnje nismo šli na gobarski izlet. Sploh pa je vseeno, ali se je poslavljala v tisti pokljuški gmajni ali bi se pozneje v triglavskem skalovju, kajti venomer se mi je zdelo, da mi nahrbtnik teži celo nepotrebna osebna izkaznica in mini glavniček, da dveh sokov in dveh »šunk« žemelj sploh ne omenjam (še ti dve je ob povratku ovohaval naš Runo). Ozirajoč se na težke in pretežke nahrbtnike mojih triglavskih sotrudnic, so mi moji planinski prijatelji s svojim nasvetom »pa čim manj malice« za vse večne čase prirasli k srcu.
Ker jim na Planiki nisem mogla pasti v zahvaljujoč objem, sem jim poslala pozdrave, kar je v danem trenutku onemoglosti že predstavljalo določeno žrtvovanje …
Prvi klanci so bili premagani v globoki tišini glede na prejšnje živahno kramljanje, ravnina je spet povrnila sapo. Naslednji hrib je bil prekorakan z mislimi na skorajšnje počivališče. Le-tam smo bili — reci k piši in obupuj! — komaj na pol poti samo do Vodnikove koče. Meni so korajžo povrnila vesela mlada dekleta, ki so si za krajši čas in za pozabo prihajajoče dolge poti izpele sedem venčkov narodnih in ponarodelih. Pri Vodnikovi koči smo se pa že šalili in se ozirali po tistem »kuceljčku«, ki mu Triglav pravijo, vendar se je trmasto ovijal v meglo. Ampak bolj kot želeni Triglav je bila tedaj iskana Planika.
PLANIKA, LJUBA PLANIKA
ITD-jev novinar je bil res za velik hec in je bodril v tistih najtežjih trenutkih od Vodnikove do Planike. V strmem, neskončnem vzponu se je bil zaobljubil, primerjajoč gibčno planinsko živalstvo s težavnimi koraki sopotnic, da nikdar in nikoli več ne reče nobeni ženski, da je koza Tudi meni je šel tisti »punkelj« pošteno na jetra in me je silil v jok, če bi bilo zanj ob sapi še kaj prostora. Če ti hoče srce ven in ven, so turobne misli že najmanj pri pretresljivem Glasovem nekrologu. O ne, hudobe sodelavske, ki so me zanalašč poslale v kal varijo znojno, ne privoščim jim jokcanja nad mojo pogubo! Zadnji smrk je odgnala že omenjena gorenjska trma, spodbudne besede vodnikov, medsebojno bodrenje in hrabra borba za kisle nasmehe. Umika ni bilo več: hočeš, nočeš, moraš! Po sedmih urah — ha, nismo šle dvakrat! — hoje navpične, nas je sprejela ljuba, draga, zaželena in osvojena Planika, naš nočni dom, najlepše zavetje pod soncem. Po uri oddiha je bilo vse pozabljeno, na vse strani so se začele naslavljati razglednice s posebnim žigom, pogrela nas je juha, oglasila se je vesela pesem.
»VLAKCI« V GOSTI MEGLI
Rano jutro triglavsko ni obetalo kaj prida lepega vremena, a smo bile trdno odločene, da gremo na vrh. Vodniki so nas navezali — zlobnim v poduk: ne zato, da, če bi šla ena, bi šle, hvalabogu, vse — »vlakci« so odpeljali, bolj ali manj hitro, odvisno od vzdržljivosti posameznih »vagončkov«. Gor in gor v steno, v vrtoglavo višino . . . Roka se oprijemlje skal, drži za varno vrv, megla se konec koncev izkaže za zaveznico vsaj tistim najbolj vrtoglavim, saj se višina skozi meglo lahko samo grozljivo sluti. Nepozaben je pa spomin na greben, kjer se je med drugim že marsikdo obrnil, kjer je namreč prostora za eno stopinjico, kjer je najlaže na tem svetu od frčati v večnost, kjer ne nazadnje zlahka pripišeš pesmi »Oj, Triglav, moj dom« njen dobesedni pomen. Moj »vagonček« pa se je le-tam čutil neznansko varnega predvsem zaradi dragega vodnika in njegove trdne stopinje.
»KJER SAM SEBE OBRAJTAŠ«
Triglav je končno pod našimi stotimi pari nog, zdaj smo Triglavanke, zdaj smo me in samo me, vi pa nekje v domovinici pod nami. Ni bilo razgleda in vam nismo mogle srečne pomahati, kar pa nam sploh ni skalilo zadovoljstva. Res je tako, kot je d’jal pokojni Čop, tam gori »samega sebe obrajtaš«. Presenetljivo hitro so se štriki navez zvili v klopčič: krst bi bil kje drugje hudičevo bolj boleč. Od udarca po zadnji plati bi človek še presunljivo zacvilil, ko ne bi bil na samem vrhu, ko te ne bi mahnili prav tisti, ki so te tako varno pripeljali.
»HVALA, HVALA ZA TRIGLAV!«
Navzdol pa je šlo odlično, dobre volje smo bile, zares izredno zadovoljne. Res nisi kar tako, če si Triglav za štirinajst ur spravljaš pod podplat in sploh ni kar tako, če ti stoji pod podplati. Še posebno si je lahko čestitala najstarejša in tudi najmlajša, štirinajstletnica, lahko smo si čestitale vse, ob resnični hvaležnosti ITD-jevcem, ki so ga s temi pohodi imenitno pogruntali. Tisoč žensk so v desetih letih spravili poleg Aljaževega stolpa in tisoč žensk se njim in posebno požrtvovalnim vodnikom že zahvaljuje za organiziran pohod, za enkratno, nepozabno doživetje. Na Rudnem polju piknik, podelitev diplom, zidana volja vsevprek in seveda Tofova zahvala Gorenjcem, ker so Triglav zastonj posodili. Ljubeznivi Tof je najbrž »cikal« na — zgrešeno! — mnenje, da so Gorenjci skopuški, name čakajoči Gorenjci pa so se potihem razvneli: »Pa, ejga, Tofa, saj ta pozna triglavske pasti, pa se še ne zrajta, zakva smo tko velikodušn!« Pa bi še mislil, da te nesramneži sploh niso več pričakovali in bi jih še ozmerjal, če ne bi bilo ob nahrbtnikih toliko dobre volje, ki so jo ITD-jeva dekleta ponesla z Rudnega polja s seboj na sto domov po vsej Sloveniji. Darinka Sedej P. S. Če me bodo še kdaj hoteli s seboj vzeti, zatrdno obljubljam, da prej nekajkrat použijem »ta malo malco« (Stol in Golico) in vam spišem reportažico o planinski kozi, ki je skupaj s stotimi ženskami — in vodniki! — brez ah in oh privzdignila triglavski klobuk in se že drugič »obrajtala«.
