Ljudska pravica, 23. maj 1951
Vedno večje je število onih, ki v zasneženih gorah iščejo miru, borbe in doživetja ter si žele spoznati planine v vsakem letnem času. Pozimi v Alpah ni sledu o markacijah in varovalnih napravah. Alpinist, ki v zimskem času osvaja stene in vrhove, rabi za napredovanje vrv, dereze in cepin. V stenah uporablja še kline, vponke in kladivo. Zaradi vremenskih neprilik, naporov in nevarnosti prištevamo zimsko alpinistiko k najtežjim panogam fizične kulture. Ne moremo si pa zamisliti dobrega alpinista. ki bi ne bil istočasno tudi spreten terenski smučar. Tega se zaveda tudi vodstvo Alpinističnega odseka PD Maribor, ki je pripravilo načrt, po katerem bi v dneh od 26. aprila do 2. maja alpinisti in pripravniki odseka vadili v Triglavskem pogorju. Ob zaključku bi se vsi sku pa pomerili med seboj na spustu z višinsko razliko 1600 m od Kredarice pod Triglavom (2545 m) do Spodnje Krme (900 m).
Začudeno so torej gledali Mariborčani, ko se je zbralo 26. aprila zvečer na kolodvoru 24 udeležencev s smučmi, težkimi nahrbtniki s hrano za vse dni in z vso potrebno alpinsko opremo. Le kam so namenjeni? Saj je pri nas že vse v najlepšem cvetju in zelenju!
Pozno zvečer naslednjega dne so na smučeh po dolini Krme dosegli kočo na Kredarici (2515 m). Žal jim vreme ves čas ni bilo naklonjeno. Le prvi dan po prihodu so lahko izvedli program: smuška tura na Staničevo kodo med Begunjskim vrhom in Ržjo, vzpon s smučmi na Urbanovo špico in vrnitev preko grebena Rži v Triglavski dom na Kredarici. Za 29. aprila planirana smuška tura na Rjavino in vzpon treh navez na sam vrh Triglava sta morali zaradi silnega snežnega meteža, megle in vetra odpasti. Vsi udeleženci so napravili samo pohod pod južnovzhodni greben Triglava. Dopoldne naslednjega dne so izkoristili kljub slabemu vremenu, Vsem navzočim je bil prikazan sodoben način prevoza ponesrečencev s pripravo, ki se sestavi iz dveh parov smučk. Popoldne se je popolnoma zjasnilo, Gore so zablestele v beli obleki in prelepi igri sončnih žarkov. Čudoviti pogledi na Triglav in njegove trabante ter idealna smuka po njegovem ledeniku so vsem vrnili dobro voljo.
Za 1. maj je skupina izkušenih alpinistov in pripravnikov, razdeljena v tri naveze, skušala kljub vedno hujšemu vetru, snežnemu metežu in megli stopiti na sam vrh Triglava. Triglav takrat ni pustil k sebi! Pod vrhom Vel. Triglava se je bilo treba ukloniti divji igri narave in poiskati pot nazaj. Pravilno! Alpinisti gredo borbo z zimsko prirodo, toda s spoštovanjem veličastva in moči prirodnih sil. Popoldne je veter narastel do neslutenih moči. Njegova pesem se je mešala s snežinkami in žvenketanjem železnih vrvi, s katerimi je koča privezana ob živo skalo. V takšnem vremenu nudi osamljena in ugreta koča ugodno zavetišče, povezuje tovariše in prijatelje in one, s katerimi se prvikrat v življenju sestanemo. Nastalo je vprašanje, če bo sploh mogoče naslednji dan na pot domov. Drugo jutro se je vreme nepričakovano popravilo. Ni bilo misliti na tekme v smuku, treba je bilo čimprej odsmučati v Dolino. Prišel je čas slovesa z gorskim svetom in vrnitve v delavnice, pisarne in šole.
Dobro organiziran in pripravljen pohod na Kredarico, katerega se je udeležilo tudi nekaj planincev in planink, pomeni uspeh in zdravo rast malega kolektiva mariborskih alpinistov, ki dosegajo v zadnjem času pod vodstvom agilnega načelnika Kraigerja vidne uspehe. Smuške tekme bodo mariborski alpinisti izvedli pozneje na Korošici ali Raduhi.
B. V.
