Ljudska pravica, 1. april 1951
Naši gorski reševalci so preteklo leto, posebno pa letošnjo zimo rešili iz objema smrti več ponesrečencev. Večkrat pa so bili žal vsi njihovi napori zaman, ker so prepozno prišli na kraj nesreče, o kateri niso bili pravočasno obveščeni. Malokdo ve ali pa si ne predstavlja, koliko neizmernega truda in požrtvovanja so vložili v svoje plemenito delo naši gorski reševalci. Le-to bomo našim čitateljem vsaj nekoliko predočili s pomočjo razgovora gorskega reševalca Franca Zupana iz Ljubljane z dopisnikom našega lista.
O organizaciji reševalne službe v Sloveniji mu je tov. Zupan povedal tole. Centrala GRS je na Jesenicah, njene postaje pa so v Ljubljani, Kranju, Celju in Bovcu. Najstarejši reševalec in alpinist je 60-letni Čop Joža z Jesenic, katerega pozna skoraj vsa Slovenija. Na Jesenicah so vedno pripravljeni za reševanje Medja Maks, eden naših najboljših plezalcev, nato »Gandi«, Krušič Janez. Zupančič Uroš in drugi alpinisti. Člana reševalne službe sta tudi naša poznana smučarja Kobler Stane in Praček Ciril. Od Ljubljančanov prav gotovo poznate ing. Avčina, ki je znan po svojih vzponih v Švicarskih Alpah ter ing. Dolarja, tudi dobrega plezalca. Če alpinista iznenada obvestijo o nesreči, le-ta pri priči zapusti delo. Na Jesenicah ga mora v tem primeru zamenjati njegov prijatelj, ki je običajno tudi gorski reševalec. Ta usluga je vsega priznanja vredna, če traja reševanje nekaj dni, ko mora zamena opravljati dva »šihta«. Reševalci se kar je mogoče hitro zbero na reševalni postaji, kjer ima vsak svojo garderobo z vso potrebno planinsko in reševalno opremo. Jeep jih v največji hitrosti odpelje čimbliže h kraju nesreče.
REŠEVANJA PONESREČENCEV V PRETEKLEM LETU
Ena najpomembnejših akcij gorskih reševalcev je dejal tov. Zupan je bila lansko leto ob priliki nesreče na Jalovcu ter v oktobru, ko smo reševali plezalca Bučarja, ki se je pri sestopu v Severni triglavski steni smrtno ponesrečil. Pri katastrofi na Jalovcu so sodelovali reševalci iz Kranja, Jesenic pa tudi mi Ljubljančani. V Severni steni Špika sta avgusta meseca plezala alpinist Križnar in njegov prijatelj, ki je potem, ko si je Križnar v steni zlomil nogo v gležnju, odšel pa pomoč. Imel je srečo. V Krnici je naletel na Čopove tečajnike, alpiniste iz Nove Gorice, ki so se pri reševanju v temni noči na poti s Špika v Krnico izvrstno odrezali.
Nekoliko lažje si boste predstavljali napore reševalca alpinista, ko vam povem s čim je oprtan. S seboj ima poleg hrane 45 metrov dolgo vrv, težke jeklene kline in »karabine« cepin, kladivo, in razne druge pripomočke, pozimi pa še sonde in lopate. Kaj je največja ovira se bolj uspešnega reševanja? — Teh je več, toda največja je pravočasno obveščanje. Žena v plazu zalutega Derganca na primer ni mogla iz koče na Korošici dva tedna. Zaradi velike ogroženosti pred plazovi, so morali oskrbniki zapustiti Aljažev dom v Vratih. Kočo v Krnici in Tičarjev dom, katerim so plazovi grozili z uničenjem, saj so se na primer ogromne množine snega splazile z Mojstrovke tik do koče. Če bi v vseh količkai ogroženih postojankah imeli radio oddajnike s katerimi si v inozemstvu že leta in leta močno pomagajo pri reševalni službi. bi bilo reševanje mnogo bolj uspešno, pa tudi turisti bi bili pravočasno obveščeni o nevarnostih.
ŠKODA, KI SO JO NAPRAVILI PLAZOVI, JE OGROMNA
Škoda, ki so jo letos napravili plazovi in jo verjetno še bodo, se zaenkrat še ne more ugotoviti. Po mnenju opazovalcev bo obsegala milijone. Samo v Trenti je plaz uničil za okoli dva milijona din vreden gozd. Mnogo manjša ne bo škoda, ki jo je prizadel plaz na Tržiču. Domneva se, da je v plazovih poginilo veliko število gamsov. V Kamniških planinah se je plaz iz Kotliške grape združil s plazom, ki je zdrvel izpod Gamsovega »skreta« kar ne pomnijo najstarejši domačini. Od Kokrskega sedla pa do doline je ena sama plaznica. Škodo bomo lahko ocenili šele v pozni pomladi.
TUDI GORSKI REŠEVALCI NISO VARNI PRED PLAZOVI
Nesreče v letošnji zimi so bile združene z neizmernimi napori naših gorskih reševalcev, ki so bili poleg tega sami izpostavljeni nevarnosti, da jih zagrne plaz. Le največja pazljivost, velike sposobnosti in kolektivno delo so jih obvarovale nesreče. Žal so imeli reševalci kljub trudapolnemu iskanju po grapah, po stenah in plazovih mnogokrat opravka še z mrliči, katerih spravilo je prav tako naporno. Posebno reševanje v plazu zahteva veliko mero potrpežljivosti in opreznosti, drugače je že v samem začetku zapisano neuspehu. Da vam bo to še bolj jasno razumljivo, vas bom spomnil na reševanje Derganca. Osem ur smo do pasu gazili sneg — je pripovedovali tov. Zupan — in se borili z viharjem. Po srečnem naključju tudi nas ni odnesel plaz, ki je drvel le nekaj metrov mimo nas. Naš tovariš Jerinšek, ki je šel s krplji pred nami, je namreč na veliki snežni strehi sprožil opast. Ta je takoj potegnila za seboj debelo snežno odejo s pobočja. K sreči je Jerinšek pravočasno odskočil. Ko smo iskali Derganca smo bili v stalni nevarnosti pred plazovi, čeprav sta imela dva naša tovariša samo to nalogo, da sta pazila nanje. Vsak reševalec ima v takem primeru pri sebi lavinsko vrvico, ki je rdeče barve in ki je običajno edino vidna sled za ponesrečenim reševalcem.
REŠEVANJE V PLAZU ZASUTEGA PONESREČENCA
Ker bo naše čitatelje prav gotovo zanimalo, kaj so sonde in sondiranje, nam je tov. Zupan pojasnil tudi to stvar.
Sonda je sestavljena iz meter dolgih zložljivih jeklenih palic debelih kot mezinec. Na spodnjem koncu ima glavico z zobmi. Ko reševalec potiska sondo v sneg. jo tudi nekoliko suče, da se nitke ponesrečenega oblačila oprimejo zob. Sondiranje zahteva izredno potrpežljivost in vestnost, saj je treba vbosti sondo v vsak kvadratni decimeter plazu sicer bi bil vsak trud zaman.
Na vprašanje, koliko časa lahko živi ponesrečenec pod snegom, je tov. Zupan odgovoril: »Spominjam se, da je ob priliki neke nesreče v Švici živel človek štiri dni pod snegom. Najhitrejšo smrt povzroči suh, pršast sneg ali pa moker, zbit plaz. Iz plazu sta se na primer pred vojno rešila sama naša priznana smučarja Janko Štefe in Slavko Lukanc. To je bil velik plaz na Storžiču, ki je zahteval devet mladih življenj, med njimi tudi brata Matevža in Slavka Lukanca. Običajno se ponesrečenec kmalu zaduši, sicer pa mu preti nevarnost zmrznjenja. Ponesrečencu v plazu očistijo nos in usta ter začno z umetnim dihanjem, a najboljši ukrep proti zmrznjenju udov je masaža.
LAHKOMISELNOST IN PRECENJEVANJE SPOSOBNOSTI STA GLAVNI VZROK PLANINSKIH NESREČ
Tovariš Zupan je nadaljeval s pripovedovanjem o reševanju v letošnji zimi. »Ko smo se 18. januarja zopet podali v Kamniške planine, da nadaljujemo z iskanjem Dergančevega trupla, je prišel zvečer v bistriško kočo mlad fant, ki se je potem, ko nam je povedal o nesreči njegove družbice pod Presedljajem, zgrudil od izčrpanosti. Nad Lučko Belo smo začuli rahle ženske klice. Pod 500 m dolgo strmino smo našli dijakinjo Nevenko Kregar, nato pa še dijaka Aplenca, ki je bil zaradi udarcev ob skale že mrtev. Le s krepko masažo smo preprečili, da niso deklici zmrznile noge. Pot nazaj do Kamniške Bistrice s ponesrečenko, je bila težka in naporna toda, ker je bila noč mrzla, je bila nevarnost plazov manjša.
Lahkomiselnost in nepoznanje nevarnosti gorah te dijaške družbe, se je kot že mnogokrat prej tragično končala. Toda ne samo lahkomiselnost, temveč tudi precenjevanje svojih sposobnosti in moči, je ugonobila že več alpinistov. Ni redek primer, da so smrtne žrtve v gorah tudi posledica netovarištva in sebičnosti, o čemer je najbolj prepričljiv dokaz lanskoletna nesreča na Jalovcu, ki je zaradi teh slabosti zahtevala smrt treh študentov. Motijo se tisti, ki mislijo, da obiskujejo gore samo ljudje s klenimi značaji. Ne, mnogo je slabičev, ki iz gole častihlepnosti ogrožajo sebe in svoje tovariše, ali pa jih puste v nesreči.
Na tem področju vzgoje je potrebno že temeljito delo, za kar je v prvi vrsti poklicana planinska organizacija, ki je sicer po osvoboditvi dosegla v tem smislu že lep napredek, nekateri članki v planinskem tisku kjer včasih avtorji opisujejo svoja junaštva, imajo kar se tiče vzgoje škodljivo tendenco, ker prikazujejo alpinistiko v neresnični in avanturistični luči. Včasih zadene nesreča tudi dobre alpiniste, ki se zelo radi sami podajalo v stene. Tako sta se na primer ponesrečil alpinist Herlec v Mlinarci in Darko Bele v Široki peči.
Tovariš Zupan je povedal, da od ponesrečencev ženske bolj »moško« prenašajo bolečine in tegobe kot pa moški sami ter da si v nesreči najmanj pomagajo smučarji.
NAŠO REŠEVALNO SLUŽBO BO TREBA ŠE IZBOLJŠATI
Kakšna so prizadevanja naše gorske reševalne službe, da bo reševanje še bolj uspešno. Predpogoj uspešnega reševanja je v tem, da je vsak reševalec dober plezalec, sposoben za poletne in zimske ture. Da bi se naši plezalci še bolj osposobili in seveda tudi z namenom, da bomo imeli čim boljše reševalce, je Planinska zveza Slovenije že lani poslala v Avstrijo dve ekipi, ki sta se v krušljivih gorah (Gesause, Kaisergebirge) marsikaj naučili. Tudi letos bodo naši vrhunski alpinisti po sistemu zamenjave obiskali avstrijske gore, avstrijski planinci pa naše. Na ta način premaguje PZS valutne težave. PZS namerava poslati ekipo alpinistov tudi v italijanske Dolomite ter celo v južnoameriške Ande.
PRVI NAŠI PSI ZA ISKANJE PONESREČENCEV V PLAZU
Našim reševalcem bodo v bodoče za iskanje ponesrečencev v plazu v veliko pomoč njeni prvi lavinski psi. Nedavno se je namreč v Avstriji končal tečaj za lavinske pse, katerega sta se udeležila tudi zastopnika GRS Perko Marjan in Škrlep Dušan z Rigom in Džino. Oba psa iz vrst nemškega ovčarja sta dobro prestala to šolo. Rigo je bil med začetniki prvi, Džina pa druga. Letos so imeli pri reševanju v plazu zasutih ljudi v Avstriji in drugih alpskih državah lavinski psi pomembno vlogo. Samo v okolici Innsbrucka so psi našli nad 40 ponesrečencev. Centrala gorske reševalne službe bo še letos priredila tak tečaj doma.
Ob koncu številnih vprašanj, ki jih je postavil naš dopisnik tov. Francetu Zupanu, je le-ta opozoril še na problem poklicnih gorskih vodnikov, ki so za razvoj našega planinstva, posebno pa še alpinistike, nujno potrebni. Večkrat se je zgodilo, da si je tujec, ki je obiskal naše gore, zaželel preplezati to ali ono smer, pa ni imel vodnika, ki bi ga seveda plačal. Kar se tiče poklicnih vodnikov jih je treba najprej kategorizirati in urediti njih nagrajevanje.
