Po zapisu Tine Horvat v Slovenskih novicah preuredil Copilot
Tina Horvat je imela letos poseben privilegij — rojstni dan domovine je praznovala kar na njenem najvišjem vrhu, na Triglavskem prestolu. Vreme? Brezhibno. Razgledi? Filmski. Vzdušje? Pravo praznovanje pod soncem s slovensko zastavo, ki je že 34 let ponosno vihra na vrhu. Že večer prej se je na Kredarici zbrala prisrčna skupnost Slovencev, ki je točno vedela, zakaj je tam: da z domovino delijo ta višinski poklon.
A ne bi bila Tina, če ji med potjo ne bi padel v oko tudi kakšen nevihten oblak turistične nepremišljenosti. Od Vodnikovega doma proti Kredarici se ji je večkrat zazdelo, kot da je sredi adrenalinskega parka, ne pa v Julijskih Alpah. Šest mladih Poljakov v natikačih, majicah in brez opreme je pogumno rinilo proti vrhu, kot da je to popoldanski sprehod na Rožnik. Eden je sicer imel nahrbtnik — verjetno poln sendvičev — ostali pa zgolj optimizem.
Višje pa še bolj presenetljiv prizor: deček, star okoli šest let, v mestnih copatih s podplatom, ki bi zdrsnil že na mokrem pločniku, njegov oče pa vsaj približno planinsko opremljen. Tina je v obrazih zaznala tisto klasično zgrešeno prepričanje: Triglav je pa ja en tak bolj zlo višji hrib, za fotko in štrudl.
Čeprav o tem opozarja že leta — mediji, PZS, reševalci, vsi tulijo v isti rog — ji je ob takšnem prizoru ponovno poskočilo srce. Ne zase, ampak za vse te izgubljene sandalaše, za gorske reševalce in za goro samo, ki namesto svetišča postaja kulisa za adrenalinske ‘selfie mise’ brez pameti.
Triglav ni rekvizit. Je resna gora z dolgim dostopom, izpostavljenimi prehodi, nepredvidljivim vremenom in tistimi prepadi, kjer zdrs nima gumijastega zaključka. Planinstvo je več kot ‘smile & hike’ – je pot, spoštovanje, znanje in sprejemanje lastnih meja.
Tina se je s Triglava sicer vrnila izpolnjena. A v glavi ji še vedno odzvanja tisti prizor s sandali. Bo moral še kdo pasti, da bo jasno — gora ni kulisa, ampak narava, ki se ne heca?
