Soča, 14. september 1883
V primorski Švici, 27. avg. 1883
Naša Trenta pravijo je pozabljen kotič slovenske zemlje, ipak ima v sebi marsikaj zanimljivega prijatelj neoskrunjene prirode najde tu mnogo takega, kar mu godi in ga se zadovoljstvom navdaja. Za to pa Trento ptujci še radi obiskujejo. Semkaj vodi več potij: iz Kranjske gore čez sedlo Vršič, iz Mojstrane čez Vrata ali Luknjo (sedlo), iz Bolca skozi Sočo, iz bolške Balšice čez Bukovec mimo Grintovca in iz Loga pod Predelom mimo Pelca za Gradom. Navadno pa služijo le prve tri poti, zadnji dve le redko kojim potnikom, ki so bolj drzni in vajeni težavne hoje po strmalih.
Letos smo imeli tu največ vojaških turistov. 21. preteklega meseca bil je tu oddelek bataljona iz Trebiža. Šli so bili takrat na 6 dnevno pot okolo hribov in po hribih. Imeli so vojaki hudo pot čez Vršič. Uže prejšnjo noč so prebili v Kranjski gori pod milim ali bolje tiste tudi nemilim nebom in na poti v Trento je zopet lilo na vse pretege. Dobro, da so dobili prenočišče v tukajšnjih kmečkih hišah in kočah na Logu in nekoji za podnom. Častniki so se pa bili ustanovili v tukajšnji planinski koči, imenovani koča Baumbachova (po pesniku mojsterskega dela Zlatorog, v katerem so kaj lepo opisani naši kraji). Drugo jutro so odrinili dalje proti Bolcu.
5. t. m. pa je bil došel semkaj sam feldgm. baron Kuhn ogledavat, kod so lazili pretekli mesec njegovi podložni. Imel je visoki gospod za spremstvo samo 2 viša častnika. Po obedu istega dne se je vojaška gospoda kratkočasila z ogledovanjem in slikanjem našega mogočnega gorovja n. pr. Pelca, Pinje in Razorja. Posebno jim je dopadal pogled z Vršiča (sedla) po hribih proti južni in zapadni strani, pa črta od cerkvice proti severu in severozapadu. V obče so bili zelo zadovoljni z našo Švico, in pritrjevali, da ne ostaja za pravo, kar se tiče veličastva prirodnega. Gledali so bajé tudi, ali bi se dala na Vršiči napraviti mala trdnjavica. V ponedeljek zajutra, 6. t. m., so odšli dalje proti Bolcu. Onde so jih pričakali strelci v paradi nastavljeni. “Se mi je zdelo!” dé vojaški poveljnik pri tem pogledu.
I drugih turistov imeli smo tu dokaj. (Navadno si ogledajo tudi našega medvedarja Ant. Tožbarja, po domače Špika, ki ima le pol brade. Ponesrečil se je bil 24. aprila 1871. na medvedjem lovu. Stanuje pri cerkvi h. št. 4, ki je edina hiša pri cerkvi!) Ipak se ne kaže, da bi se njihovo število množilo od leta do leta. Posebno priden je tajnik planinskega društva primorske skupine, g. K., ki uže 8 let zaporedoma dohaja gledat naš romantičen svet. Letos je bil tu kar 4 krat uže; najprvo velikonočni ponedeljek, ko je prav pošteno snežilo. Mislil si je menda: Videl sem uže večkrat Trento, kako je opravljena poleti in jeseni, i čem jo videti še jedenkrat, kaka je pa po zimi in spomladi. Ta gospod išče tu uže več časa neko rastlino Scabiosa Trenta (vrst sv. Katarine zelje). Našel in popisal jo je bil znani profesor Hacquet (Primeri: Kopitar, Schriften, str. 122.) pred 100 leti. On pravi, da se dobi na Triglavu, strani, pod njegovim vrhom, v kraji na bohinjski “zelen sneg”, v gori Cmir, na gori Tolšč, na levi strani Belega polja, v gori St. Mihelov vrh, Debeli vrh in v Trebiščini. Cvete v juliju in avgustu; seme je zrelo v oktobru. A dozdaj jo še niso dobili.
Vse so vé da ne godi vsem vnanjim obiskovalcem Trente. Neki gospod je n. pr. obžaloval, da tu ni železnice (drahtseilbahn), da bi se mogel voziti na vrhe; da ni dunajskih hotelov in točajev v fraku! (Poslednje je menil bi kaj lepo pristovalo !) Najbolj smo bili še veseli pana Havlička, Čeha, slikarja. To ti je milina, poslušati ga: kako mož mično popisuje lepoto prirode, kako navdušeno zna mluviti o slovenskih zadevah itd. Prebil je pri nas skoro ves mesec; upamo, da se ne bode kesal, da si pridobi glas uprav se slikarijami iz naših krajev. Njegova dela so kaj krasna. Naslikal je n. pr.: Triglav v sredi Pihalca in Ozebnika-veličastna podoba; Trentarski log s planinsko hišo pa nasprotno stoječo Verebico; slapovje Soče pod Vršičem; Mojstrovko in Veliko dnino z gozdom “Pod ležo”; brv in vodo pri Logu, Grintovec in okolico za podnom (škica). Mična je tudi ilustracija k slovenski pesni: Kje so moje rožice! – Nekoje svojih slik hoče obelodaniti v češkem Svetozoru, ki uže 17. leto izhaja in veliko lepega donaša. V njem nahajamo uže nekaj slik iz slovenskih krajev od prof. Zverine pa Vojt. Brechlerja; sedaj smo pa dobili se posebnega glasnika, ki bode objavljal svetu lepoto naših gorá. Drugo leto se hoče mož zopet vrniti k nam, in si ogledati posebno stran “za podnom”. Upati je, da marljivi in nadarjeni gospod doseže kako podporo v ta namen. Tedaj na zvidenje pan Havl. Bog i sreča junaška!
-ar
