Slovenec, 4., 6. in 8. januar 1881
Zdaj, ko že sneg pokriva naše gore in so s selivnimi ptiči minuli tudi hribolazci, bo morebiti marsikteremu vstreženo, ako nekoliko zve, kaj se je pretečeno poletje v naših gorenjskih hribih godilo. Morebiti tudi ta spis marsikterega k letu v gorenjsko Švico privabi, bi res zasluži, da bi jo posebno domačini bolj obiskovali in spoznali.
Neki moj sošolec, ki je dijaška leta veliko hodil po Laškem, Tirolskem, Bavarskem in Nemškem, ki je pa zdaj že dve leti svoje počitnice tukaj preživel, da je triglavsko okolico prehodil in pregledal, je sam spoznal in rekel: “Kako je vendar človek neumen! Leta po svetu in lazi po tujih gorah, domače naravne lepotije pa v nemar pušča! In vendar se lahko Triglav s svojimi tovarši in uvojimi divjeromantičnimi dolinami meri z marsiktero preveč hvaljeno in razvpito okolico na Nemškem kje!”
In ta izrek je popolnoma resničen. Med obiskovalci našega Triglava in njegove okolice je primeroma le malo domačinov; naj več jih je Nemcev in še posebno Dunajčanov; včasih pa se prikaže vmes tudi kak laški turist. Če ti nemški in laški turisti le zarad prelepega razgleda s Triglava, ki je po izreku izvedencev najlepših eden v Evropi, in zaradi njega divje okolice, ali pa tudi iz druzih, morebiti celo političnih namenov tu sem prihajajo, nočem ugibati, samo toliko rečem, da Triglava in njegovo okolico na Dunaji mnogo bolje poznajo kakor po Kranjskem in da se o njem v laških časopisih in knjižurah skoraj da večkrat bere kakor v slovenskih. Saj smo še le nedavno brali, da hočejo Lahi Triglava v svojo oblast dobiti, ne zavoljo krasnega razgleda z njegovega vrhunca, ampak za svojo naravno mejo, ker se jim ta velikan dovolj močan zdi za jez proti nemškemu navalu.
Resnica je pa tudi, da so za triglavsko okolico in dosegljivost njenih naravnih lepotij Nemci in posebno dunajska planinska družba, (tako imenovani: Oesterreichischer Touristen-Klub odzdaj največ storili. Popravili so namreč na prošnjo po ljubljanski “planinski družbi” napravljeno, pa zelo pomanjkljivo Triglavsko kočo, postavili so na novo pripravno kočo pri Triglavskih jezerih in markirali neznano zanimivo, pa zavoljo težavnega orientiranja zelo nevarno partijo od Triglava memo sedmerih jezer čez Komarčo do Savice.
Konec julija t. l. je prišlo nalašč z Dunaja 10 članov “planinske družbe”, ki so spremljevani po bohinjskih in mojstranskih vodnikih 1. in 2. avgusta obe koči odprli. Kočo pri jezerih so imenovali “Nadvojvode Franc-Ferdinandovo” in ono pod Triglavom “Nadvojvodinje Marije Terezije.” (Imeni ste: starejšega sina in soproge nadvojvode Karola Ludovika, ki je družbi protektor.) Koči sta dobro in trdno izdelani in zoper vremenske nezgode dovolj zavarovani. Tudi ste z vsim potrebnim prevideni, tako, da si človek v taki visočini in grozni samoti kaj več skoraj želeti ne more. V vsaki koči so po 4 modroci in po 8 kocev, železno ognjišče z vse kuhinjsko pripravo, svetilnica za petrolej in mili-sveče, pa trda drva za potrebo, da se človek lahko ogreje, kadar ga mrzlo in sneženo vreme zadene, kar se v teh krajih še poletinske mesece zgodi. Lani je tudi meseca junija in avgusta po trikrat sneg zapadel in tudi tisti dan, ko bo Triglavsko kočo odprli, je šel dež in sneg skupaj. — Varno zavetje v taki visočini je pa tudi kaj vredno. Zato je naredila imenovana planinska družba tarifo za tiste, kteri tukaj zavetja iščejo. Za vsako noč plača osoba po 1 gld.; za dan pa pol goldinarja. Vodniki, ki imajo edini ključe do teh koč, so tudi odgovorni, da popotniki te zneske gotovo odrajtajo. Iz teh zneskov se ne bode samo koči počasi izplačale, ampak porabil se bode denar tudi za vsakoletne poprave in za drva, ktere se morajo k triglavski koči skoraj dve uri daleč nositi.
Zlo zanimiva je partija od triglavske koče memo 7 jezer čez Komarče do Savice. Ker ni nobene prave steze in si je okolica zavoljo enakomernega sveta večkrat podobna, se je pri meglenem vremenu prej prav lahko zašlo. Celo skušenega vodnika, mladega Šesta, je enkrat tako premotilo, da je namesto proti Komarči pa na Trentarske peči zavodil. Zdaj se tega ni treba več bati, ker je lansko leto neki Issler, od dunajske “planinske družbe” poslan in plačan, pot dobro markiral, ko je na vsakih 30—50 stopinj, z oljnato barvo znamnja na skale začrtal ali pa kole postavil.
Sedmero jezer, memo kterih ta pot pelje, ne zasluži prav za prav tega imena, ampak to bo le tako imenovane “gorske oči” (Gebirgsaugen), to je okrogle globine, v kterih se sneg nabira in poleti taja, da nam ne zmanjka vode in hladne pijače. Dve teh jezer ste komaj znatna (10—15 metrov površja), samo četrto je precej veliko, (okoli 1 orala površju); črno jezero, prvo od bohinjske strani, pa je znamenito zavoljo prečudno lepe vodene barve, ki se iz zelenega in plavega v črno prelija.
Bolj kakor zavoljo jezer pa se ta pot izplača zavoljo velikanskih pečin in vrhov, v sredi kterih korakaš, in pa zavoljo divje in tihe samote, ki te tukaj obdaja. Tu je čuden, odločen, človeškim stopinjam samo kake 3 mesece dosegljiv svet, kamor se nikdar ne sliši zvon ne pisk harpona, svet, kjer tri četrt leta vlada ledena smrt, svet, za kterega se nihče ne trga in ne težnje, od kterega nihče davka ne plačuje. Tukaj gori je zraven črnega jezera tamen mecesnov in jalov gozd, za kterega se nihče ne ruje, kterega še celo gorenjska obrtnijška družba v miru pusti in Bohinjcem prosto sekati dovoljuje (samo ko bi reveži blizo mogli) gozd, v kterem mecesen na tisto mestu od strele zadet in preklan pogine, kjer je zrastel. —
Ta pot te pelje tudi memo Vršaca, ki te nehote spominja na našega prvega pesnika. Tedaj tukaj je naš Vodnik hodil, na Vršacu je sedel in ves omamljen od strahovito divje okolice in neštetih špic in robov obdan in oziraje se v silne daljave je zložil svojo prekrasno pesem “Na Vršacu!” Le škoda, da je ta pesem v izdaji “Slovenske Matice” tako predrugačena in naravnost recimo: popačena; — Ko je moj že imenovani sošolec g. A. K. rojen Ljubljančan, ki pa zdaj že dolgo let na Dunaji stanuje, od te poti ves navdušen nazaj prišel, je hotel imeti Vodnikove pesmi, da bi ponovil že nekoliko pozabljeno pesem “Na Vršacu!” Ko mu prinesem “Vodnikove pesmi” in ko prvo kitico prebere, se prime za glavo in nevoljen reče: “Ne, tako naš Vodnik ni pisal, tako ni pel! Kaj se to pravi: stopivši sedi? in zarod žlahtnih zel cvete? Zelja (?) nisem nič našel okoli Vršaca. Ali bi ne bil smel pustiti rož? če sme Nemec latinsko ime posnemati, zakaj bi Slovenec tega ne smel. Kako lepo je pel Vodnik: “Po sneg’ lovec iše sled”; kako trdo pa je, kakor bi orehe grizel: “Lovec išče v snegu sled”! Kaj bi neki Vodnik rekel, ko bi to spačeno pesem pred oči dobil? Saj bi je ne mogel za svojo spoznati! Morebiti še enkrat “Brenceljnu v tej zadevi posebno pismo pošlje iz Olimpa.”
Pa pustimo to. Gotovo bo ravno ta okoljščina marsikterega v te kraje privabila, ktere je nepozabljivi naš Vodnik že davno prehodil. Tudi ta pot ni posebno nevarna, izvzemši Komarčo, to je tisto kot zid strmo, 600 metrov visoko steno nad izvirkom Savice, kjer je res previdnosti treba. Sicer je pot dobro izpeljana in sem ter tje so stopinje v skalo usekane ; vendar bi bil zgubljen, kdor bi tukaj omahnil. Z omotico v glavi se na tej poti nič ne opravi. Že imenovani Issler, ki je lansko leto to pot markiral, se je nekikrat pri markiranji preveč pripognil in je tla pod nogami izgubil. K sreči pa se je z jermenom svoje potne torbe na neko iz skalne razpoke molečo krevljo nataknil in tako nad breznom obvisel, odkoder si je potem z veliko težavo in počasi nazaj na stezo pomagal, ker je bil tam in je bil vodnika že naprej poslal.
Kdor ima tedaj želje, kaj nenavadno divjega in veličastno samotnega viditi, lahko v treh dneh to partijo opravi. Prvi dan iz Mojstrane do triglavske koče kakih 7 do 8 ur. Drugi dan zgodaj, če je vreme ugodno, na vrh Triglava gor in dol 4 ure; potem čez Hribarico memo jezer in Veršaca do druge koče zopet kakih 8—10 ur; in tretji dan memo črnega jezera čez Komarčo k Savici in v Bohinj 6 ur. Lahko pa tudi to pot narobe naredi, da iz Bohinja gre k jezerom in na Triglav in potem od tod skozi Krmo v Mojstrano.
Kako Nemci našega Triglava čislajo, se razvidi tudi iz tega, da ga celo v pesmih opevajo. Sloveč nemški pesnik Rudolf Baumbach je namreč lansko leto na svitlo dal lirično pesem, imenovauo “Zlatorog” (Zlatorog. Eine Alpensage von Rudolf Baumbach. Zweite Auflage. Verlag von Liubeskind. Leipzig. 1880.), ki je med Nemci veliko senzacijo napravila in je letos že v drugem natisu izšla. Povod tej pesmi je pravljica o Zlatorogu, ki se med ljudstvom na bovški strani Triglava pripoveduje. Pravljica je ob kratkem ta-le:
Visoko na triglavskem gorovji v sredi med skalovjem in pečinami bo bile kdaj lepe trate in ledine. Tla bo bila preprežena s travo, zeleno kot žamet in namešano z najlepšimi in najžlahtnišimi gorskimi cvetlicami. Na teh ledinah so se v miru in brez skrbi pasle divje koze bele barve, ktere je na pašo vodil divji kozel z zlatimi rogovi, ki se je zato “zlatorog” imenoval. Le malokdaj se je posrečilo kakemu zelo pogumnemu lovcu, ki je plezaje po strmih robovih in večkrat viseč nad črnimi prepadi vendar prilezel do teh skritih rajskih planjav, viditi to gorsko čedo. Zlatorog je ob enem čuvaj gore Bogatin , ki je od Triglava dan hoda proti Tolminu iu v kteri je silo veliko zlata iu druzega bogastva nakopičenega. Ali kaj, da v Bogatin ne more nihče drugače, kakor da ima seboj triglavsko rožo, s ktero se podzemeljska vrata do te gore odprejo. Triglavska roža pa izraste iz krvi ,,zlatoroga” kterega je neznano težko vstreliti, ker je vedno čuječ in oprezen. Gorje lovcu, ki bi „zlato-roga” le obstrelil in ranil. To bi bila njegova smrt. Zakaj ranjeni “zlatorog” bi se v lovca zakadil in bi ga čez peč v globočino vrgel.
V silo davnih časih je stala blizo Bovca zraven kamnitega mosta čez globoko Sočo imenitna gostilna, kjer so popotniki, posebno bogati Benečani, ostajali. Ta gostilna pa ni bila le zavoljo dobre postrežbe in žlahnega vina v imenu, ampak še bolj zavoljo krčmarične hčere Jerice, ktero so od blizu in daleč najgorši in najbogatejši mladenči snubili. Ali dekle ni maralo za nobenega teh, ampak zagledala se je v nekega, pač revnega, ali silno močnega in pogumnega lovca iz Trente (prva vas pod Triglavom na goriški strani). Ko bo druga dekleta doma na oknu vzrastle nagelne vtikale v svoje lase, se je Jerica ponašala z beluncem (Edeweiss), kterega ji je nosil njen fant iz triglavskih pečin.
Ravno tega lovca pa bi bila rada imela tudi neka planšarica Špela. Zato je bila Jerici nevošljiva in je iskala lovca od nje odvrniti. Pri neki priliki, ko so zopet Benečani prenočili v bovški gostilni, se je veliko pilo in plesalo. Jerica ni plesala samo s svojim lovcem, ampak tudi z Benečani, kterih eden ji je zlato verižico v spomin na vrat obesil. To priložnost porabi Špela in vščipne Jerico rekoč: “Če je tvoj ljubi tak korenjak, naj ti pa prinese triglavskih rož in zakladov iz Bogatina.”
Jerico res ta beseda zbode, želja po zlatu in biserih se v nji zbudi, ves večer lovca prezira in ko se ji ta vendar le približa, mu reče: “Veš kaj, tvojega belunca imam že dovolj; če me res rad imaš, prinesi mi triglavskih rož in zlata iz Bogatina, in potom ti podam roko, poprej ne!”
Žalosten in jezen zapusti lovec gostilno, pogleda nazaj in se zagrozi: “Čakaj, zlata-željno dekle! prinesel ti bom triglavskih rož in zakladov iz Bogatina, da bodeš sita, — a potem bodem tudi šel iz kraja, da me vidila več ne boš.”
Celo noč brez miru hiti v gore s trdnim sklepom, da ne pride drugače nazaj kot s triglavsko rožo in zakladi. Ko že visoko na pečine pride, si nekoliko oddahne ali glej, Špela stoji za njim, ki mu je šla vso noč od dalič za njim, in pravi: “Ne bodi neumen; nikar se ne skušaj z zlatorogom, pusti Jerico Benečanom, glej pri meni bodeš našel zvestobo, ktere pri Jerici zastonj iščeš. Le v gore ne hodi danes, tam te čaka nesreča!”
Ali lovec je ne posluša, in je še ne pogledu ne; ampak kviško skoči in hiti še višje v pečine! Res kmalo pride do zaželjenega kraju, vidi bele divje koze in zlatoroga. Večkrat pomeri nanj, pa zopet mu roka omahne. Ali spomin na Jerico ni želja, maščevati ne, mu da pogum. Zdaj pomeri kozlu med zlate rogove, puška poči in pet in desetkrat odmeva pok od gora. Divje koze se plaho razprše, zlatorog pa je zadet, ali vendar ne ubit. Obilna kri mu curkoma teče na tla, iz kterih pri tej priči zrastejo triglavske rože, rudečo kot kri. Zlatorog se pripogne, in je od triglavskih rož in precej se mu rane zacelijo. Urno poskoči in se zažene proti lovcu. Čudna megla nastane. Lovec prestrašen beži in se prijema ob strmem pečovji. Ali zlatorog se pridrvi mimo njega in ga sune v globoki propad, kjer se precej pobije.
Narastla Soča prinese lovca mrtvo truplo, mimo gostilne, kjer veliko ljudi iz mosta gleda, nad njimi tudi Jerica in Špela. Špela vsa neumna zavoljo zaničevane ljubezni in prevzeta žalostne lovčeve smrti skoči iz mosta za njim in valovi oba pokrijejo.
Zlatorog pa razdražen, da si je kdo upal motiti ga v skriti in prijetni paši, zacepeta z nogami, in strašno kamnja in peska se privali s skalovja in pečin in pokrije poprej prijazne paše, trate in ledine. In zdaj tam, kjer so kdaj cele ure daleč mnogo pastirske koče stale, in se je tisuče in tisoče ovac paslo, ni druzega, kot pesek in skalovje. Le sem ter tje moli izmed skalovju kakšna bilka, ktero v poletnem času bovška ovcu pobere. Zlatorog pa se je takrat s svojo belo čedo pomaknil v še bolj notranje, skrite kraje triglavskega gorovja; kajti še je marsiktera ledinica v teh pečinah, kamor še nikoli ni stopila človeška noga. Tudi zaklada v Bogatinu do danes še nihče ni vzdignil; čez sedem sto let bo še le v triglavskem gorovji izrastla jelka, iz ktere bo bodo izžagale deske in bo bo zibelka naredila dečku, kteri bo izrastel do čvrstega mladeniča in bo zaklad v Bogatinu vzdignil.
To pravljico tedaj je Baumbach poetično ozaljšal in predelal in v lepo tekočem, gladkem jeziku svojim rojakom podal. Reči se mora, da je pesnik delo mojstersko izpeljal in da je priznanje zaslužil, ktero se mu daje. On nima le jezika popolnoma v oblasti, ampak je vedel tudi različne dogodke v primernem merilu podati. Tudi je mišljenje, šege, navade in nazore našega ljudstva dobro zadel in še celo, kar se redkokrat primeri, čisto slovenska lastna imena rabil. Le nekaj kazi lepo delo in to so napačni moralični nazori, ki se sem ter tje v knjigi nahajajo. Če jih je morebiti tudi med prostim ljudstvom dobil, bi jih ne bil smel sprejeti. Težko je namreč umeti, kaj ima Mati Božja pri zaljubljenih opraviti, še teže pa, da bi Mati Božja samo-morki pomagala. Predno namreč Špela z mosta za mrtvim lovcem skoči, tako Jerici govori: “Und war er im Leben dein,
Soll er mein eigen im Tode sein!
Berge ade und du blumige Au,
Sonne so hell und du llimmel so blau!
Bitt für mich ho lige Jungfrau!
Und Von der Iii ¡icke hochragendem Rand
Springt sie mit flliegendem Haar und Gewand.
Schäumende Kreise die Soča zieht,
Brauset und rauschet ein llochzeitslied.
Schlaft und träumet iu Frieden!”
Kot uvod v to poetično delo je Baumbach sestavil tako imenovano triglavsko himno, ktero je Wilhelm Kleineke pri filharmoničnem turi-stovskem klubu na Dunaji boje prav izvrstno komponiral in so jo tudi navdušeno peli pri priliki, ko so 1. in 2. avgusta obe koči odprli in turistom izročili. Glasi se pa tako:
“Dir, milcht’ger Triglav, gilt, main Lied, main Grüssen!
Drei Haupter hebst du trotzig in die Hoh!
Wie jener Gott, nach den sie einst die hessen,
Und jedes tragt ein Diadem von Schnee.
Ich bin umstarrt von hundert Bergesrisen,
Wenn schwindolnd ich auf deinem Scheitel steh;
Es lacht ein grün Geland zu meinen Füssen,
Mich grüsst Italien und die blaue See.
In deinen Klüften wohnt die graue Sage,
Es klingt ihr Sang so trüb und doch so traub,
Wie eines Mädchens leise Trauerklage;
Und was sie mir, dem Wandrer, einst vertraut,
Sei zur Einnerung an vorgang’no Tage
Erzählt in meiner Muttersprache Laut.”
Morebiti bi ne bilo napačno, ko bi kdo naših poetov to himno po naše predelal pa v enakem merilu. Kompozicijo pa bi gotovo zgoraj imenovani skladatelj rad poslal in prepustil; ker se gotovo bolj spodobi, da bu na slovenskih tleli pod Triglavom tudi slovenske besede in glasovi slišijo in razlegajo, in da nam našega Triglava nemški turisti vendar popolnoma ne ponemčijo.
Kot znamenitost pretečenega leta moram tudi sporočiti, da sta bila Triglavovih sosedov prvikrat (vsaj po turistih) pohojena. To sta namreč Suhi Plaz in Kukava Špica. Po najnovejši meri se visočina Triglavovih sosedov tako pokaže; 1. Triglav ima 2864 metrov nad morjem, 2. Mangart 2677, 3. Jalovec 4. Suhi Plaz 2643, 5. Razor 2603, 6. Rogica 2584, 7. Erjovina 2542 , 8. Steiner 2542, 9. Škrinjaterca 2440, 10. Križ 11. Kukava Špica 2430, 12. Cmir 2390.
Suhi Plaz, ki se drži in je od Steinerja ločen z veliko sneženo planjavo je bil dozdaj nedolazljiv. Še le letos meseca avgusta je prvi na njegov vrhunec priplezal neki Kugi (prav za prav Kogej) iz Trsta; pa so ga morali trentarski vodniki po velikem trudu treh ur z vrvijo na vrh potegniti. Ker je ta vrh za 200 metrov niži od Triglava in je vendar na Triglav boljši in varniši pot, bo že vsakdo raje na Triglav šel, in zna gospod Kugi čast imeti, da je bil izmed turistov prvi in zadnji na Suhim Plazu. —
Kukova, ali kakor domači pravijo: Kovkova Špica, je po gornji razvrstitvi že na 11. mestu za Triglavom, pa vendar še zmiraj dovolj visoka in Stol (2239 m) za 200 metrov odmeri. Ta špica se vidi prva na levem bregu triglavske Bistrice nad dolino, ki pelje memo Peričnika v Vrata. Ločena je od ne dosti više Škrinjatarice po globokem s snegom napolnjenem sedlu.
In na to Špico smo se 28. julija t. leta podali trije tovarši, že imenovani g. A. K. iz Dunaja, jaz in moj brat. Šli smo že proti večeru po precej dobri vožnji poti memo Peričnika, do koče Šimenca, našega vodnika, kjer smo nekoliko počili, o spanji tako ni bilo govorjenja. Kmalo po polnoči pa smo bili že na nogah, se nekoliko okrepčali in potem šli naravnost v goro, ki je koj iz začetka zelo strma in pri kteri, skoraj bi rekel, strmina še le na vrhu neha. Ker je pot šla s prvega skozi goščavo, je vodnik z bakljami svetil, kar nam je pač pot razsvitljevalo, ali pljučam zelo nadležno bilo. Vedno strmo kviško stopati potem pa še dim požirati, to ni posebno prijetno.
Čez kako poldrugo uro smo vendar zelo vtrujeni dospeli iz gojzda na goličavo, Vojnež
imenovano, kjer se pot nekoliko časa zmerno navkreber vije. Potem pa se lazenje zopet nadaljuje v globini med Škrinjatarico in Kukovo Špico najpred skozi “Ulice” potem skozi “Lepo porto”, kteri bi se pa bolj po pravici reklo: “Grda porta”, ker se po peščeni milini človek silno utrudi. Ob dnevnem svitu smo dospeli do sneženega polja pod sedlom, kjer smo se zadnjikrat oddahnili in nekoliko okrepčali. Ker na vsi poti ni nikjer vode dobiti, smo sneg med vino in rum mešali, kar nam je prav dobro in hladno pijačo dajalo.
Tukaj smo tudi enega izmed družbe pustili, ki nam je opešal, kar je pa sam zakrivil, ker se ni po turistovsko obnašal. Kajti tudi turisti imajo svojo dieto in svoja pravila. Kdor hoče lahko v goro hoditi, ne sme večer prej preveč jesti in v goro grede ne vpiti. Pijače tudi, kar najmanj more. Najbolje je zjutraj nekoliko črne kave ali kako mehko jajce. Mleko ali bela kava ne velja, preveč slin dela. Na poti je najbolje vino in vodo V miru pustiti ali k večemu nekoliko mešanega popiti. Majhen požirek žganja prav dobro stori in najbolje prehlajenja obvaruje. Skušeni naš vodnik je že z začetka svaril in z glavomajaje rekel: Kdor v začetku pota preveč vriska, bo proti koncu pota morebiti stokal!
In to se je res zgodlo! — Vendar so slabosti kmalo polegle in brez druge nezgode smo bili potem kmalo na najvišjem vrhu. Gospod A. K. je kot vajen turist prvi prilezel na vrh, ravno ko je solnce vzhajalo. Mi drugi smo pozneje za njim prikobacali. Jutro je bilo čisto in jasno — kakor malokdaj v naših gorah. In razgled! —
Razgled ni veliko ožji od onega s Triglava. Na zgornjo stran, na Koroško in Štajarsko, na visoke Ture, na velikega Zvonarja in druge tirolske snežnike je ravno tak, kakor s Triglava; le na južno laško stran Triglav razgled zabranuje. Obe dolini, savško in bistriško, pa od tod človek najbolje pregleda. Pogled v Mertuljkove prepade in bližnje peči in robove je pa naravnost pretresljiv. Špik, ki se na desnem bregu Save od železnice proti Kranjski-gori tako ponosen vidi, stoji globoko (vsaj 100 metrov) pod Kukovo Špico. Cerkev matere Božje na sv. Višarjah se prav prijazno kaže čez brezštevilne gorske vrhove in tudi Dobrač pri Beljaku se ti zdi kakor sosed.
Najbolj pa človeka prevzame pogled na Triglava in njegove sosede Erjovino, Kredarico,
Urbanovo Špico in Cmir. Triglav ti stoji nasproti s svojimi sneženimi rebri, kakor bi hotel reči: “Kdo pa kaj more?” — Z eno besedo: tudi na Kukovi Špici je razgled veli-kanski in se trud na-njo dobro splača.
In pri pogledu velikanske narave, da bi človek neobčutljiv ostal? da bi se Njega spomnil, ki je vse to razpostavil, razmeril in pretehtal? Zatorej smo tudi mi prav iz srca molili, “Verujem v Boga Očeta, vsegamogočnega Stvarnika nebes in zemlje!”, smo potem zapeli: “Jam lucis orto sidere”, “Laudate in Benedictus”, kar se je vse s časom in okoljšinam neznano lepo vjemalo in se vse lepše v takem kraji glasi, kakor doma v nizki sobi. Potem smo spraznili steklenico izvrstne rebulje, smo vanjo svoje karte spravili pa nanjo kup kamna naložili v spomin, da smo bili izmed turistov prvi na Kukovi Špici.
Moralo je biti okoli 6 ure, ko smo se poslovili od Kukove Špice, morebiti za vselej. Samo eden se ni mogel od nje ločiti. Kdo neki ? Bil je to domač pesiček, ki nas je sem gor spremljal. Ali mu je mar razgled tako všeč, da se nihče zanjo ne zmeni, pride vendar za nami, pa nekako počasi in oprezno, kakor bi po jajcih hodil. Pogledamo, kaj mu je, in vidimo, da revše iz treh nog krvavi. Ojstri kamni in robovi so mu kožo na nogah prerezali. Morali smo ga potem vsak nekoliko nekoliko nositi, da smo prišli do gojzda in mahu, kjer je žival zopet lahko skočila. Komaj pa pridemo do ,”grde porte” nazaj, se je vlegla megla na Kukovo Špico in sosednje vrhove in ni šla tisti dan več stran. Tedaj smo jo ravno prav zadeli. — Pot na Kukovo Špico je precej dolga. Do Šimenceve koče poldrugo uro, potem v goro zmiraj strmo dobrih 4 —5 ur. Vendar ni nikjer posebno nevarna in je takim priporočati, ki si zavoljo omotice na Triglav ne upajo.
Vodnik Janez Klančnik, po domače Šimenec, nas je prav dobro vodil. On pozna tudi ponoči vsako stopinjo v naših hribih in stopa s tako varnostjo in pogumnostjo, da nehote turistu srčnost in zaupanje daje. To spričevanje mu tudi unanji nemški turisti dajejo. Priporočevanja vredna sta tudi Šimen Pintar (Prečki) in Šmrcev Franc.
O Peričniku naj le toliko omenim, da je tudi to leto veliko obiskovalcev imel. Toliko pa jih morebiti še nikdar ni bilo ob enem pri Peričniku, kakor sv. Alojzija dan, ko so ga prišli Dovški in jeseniški šolarji skupaj gledat. Z učitelji je bilo vsega števila nad 100. Otroci so bili pogostovani s kruhom, sirom in vinom. — Gotovo bo ta dan otrokom vedno v spominu ostal. — Le to je škoda, da so se naprave pri Peričniku jele podirati in ga ni nobenega, da bi jih popravil. Ker imata Šmerceva in Železnikova gostilna največ dobička od Peričnika, bi se spodobilo, da bi ta dva kaj storila. V obeh gostilnah naj bi bile pušice, da bi Peričnikovi obiskovalci tudi kaj pripomogli.
K sklepu tega spisa naj še onim odgovorim, ki imajo letanje in lazenje po hribih za neumnost. Pravijo namreč: “Gora ni nora; tisti je nor, ki gre gori” ali pa tudi: “Gore so gore; kdor je pameten na nje ne gre!” Ali jaz pravim, da le nespametno letanje po hribih je neumno, kdor pa previdno, pametno hodi in se prehlajenja varuje, bo pokrepčan in vtrjen z gora domu prišel. V hribih človek zgubljen apetit spet nazaj dobi pa si tudi na višavah tak vžitek preskrbi, kakoršnega bi v dolinah zastonj iskal. Zato držim jaz raje z našim Vilharjem in rečem: “Na goro, na goro, na strme vrhe Tje vabi, tje kliče in miče srce!”
J. A.
