LISTEK.
Spomini iz naših gorá.
Naš slavni kronist Valvazor (na kterega sme kranjska dežela po pravici ponosna biti) je večkrat križem prehodil kranjsko deželo, je pogledal vsako vas in vsako cerkev, je narisal vse gradove in razvaline, je pretaknil vsako jamo in vsak brlog; ali hribolazec pa ni bil, vsaj ne v današnjem pomenu te besede. Če gora ni bila obraščena, če na svojem vrhu ni nosila kake cerkve, gradu ali razvaline – zavoljo samega razgleda Valvazor gotovo ni lezel na vrhunec. In dasi mu ne moremo odrekati vnetega čutila za naravsko lepoto – je vendar-le premalo cenil divje romantične prizore, kakoršnjih ima naša gorenjska stran v svojem gorovji na izbiranje. V tem obziru je le bolj praktično mislil in kakor še zdaj naš kmet, bi bil tudi on mesto skalovja in pečin raje videl planjave in rodovitno polje. Tako piše o Dovjem (II. buk., 121. str.):
»Längenfeld (oder Nadougem) liegt zwischen Assling und Cronau am Saufluss ein wenig an der Anhöhe unter dem hohen Schneegebirge, zwar an einem kalten und frischen, doch gesunden Ort, sonst aber auf keinen gar zu fruchtseligen Boden; angesehen alles herum steinigt ist und aus einem so versteinerten Erd-Schlos kein sonderlicher Wachsthum aufgehet, ausbenommen unter dem Dorff, allwo noch einiges Feld zum Bau sich bequemet, doch gleichwohl so fruchtbar nicht ist, wie die Felder bei Orainburg, Laybach und andern Orten.«
Taki so še zdaj naši ljudje. Kolikor bolj tujci gole vrhove občudujejo, toliko bolj so pa našim ljudem na poti. Namestu teh bi raje imeli njive ali travnike, ali vsaj z lesom obraščene gore. Vsaj ve, gola skala nič ne nese; od gojzda in travnika pa je vendar kaj vžitka. Tako si moramo tudi tolmačiti čudni izrek nekega krčmarja iz Ljubljanske okolice, ki je zagledavši Blejsko jezero zaklical: Oh škoda, da ta mlaka ni travnik, koliko sena bi se tukaj nakosilo!
In čudno! Valvazor, ki je na Dolenjskem in drugod vsak količkanj veči griček imenoval in zaznamoval, on ne pozna in nikjer ne imenuje – našega Triglava!
Vse Triglavsko gorovje mu je: der sonderbare Berg Kerma. (Tako pa se le imenuje dolina od zgornje Radolne naprej proti Triglavu). In ko bi imel od naših veličastnih gori kaj povedati in vsaj najimenitniši imenovati, nas kar kratko odpravi, rekoč: »Der Berge gibt es in Oberkrainischen Theil so gewaltig viel, dass ich sorgen muss, so man jezo alle namkündig machte, der Leser nur darob ermüden würde; darum will ich aus solcher Menge nur etliche, hin und wieder liegende aussondern und mit der Feder berahren.« Tu imenuje nektere vrhove okoli Ljubljane in Kranja; največih gora pa nobene ne pove. Ali jih ljudje sami niso po imenih poznali, ali pa Valvazor ni na pravega naletel, da bi mu jih bil povedal. Toliko je namreč gotovo, da o Valvazorjevem času po naših skritih dolinah in grabnih, še manj pa po strmih gorah nobeden ni hodil. Kolikor je znano, je bil prvi na Triglavu sloveč naravoslovec Hakvet leta 1779. Nekteri imenujejo prvega nekega padarja iz Bohinja: Lorenca Vilonitzer leta 1778, ki je potem drugo leto Hakveta spremljal).
Kako vse drugače pa je zdaj. Odkar železnice radovedne tujce od daljnih krajev našim goram v podnožje nosijo, lahko o poletnem času v najbolj oddaljenih kotih in na najviših pečeh gospodo (včasih celo gospe in gospodičine) srečuješ, ki tu sem prihajajo občudovat divjo naravo. In dasi je lazenje po hribih težavno, velikokrat nevarno in z mnogimi neprilikami sklenjeno, je vendar od leta do leta več hribolazcev. Pri nekterih je to lazenje strast postala, kakor drugim lov ali igra. Viši ko je gora, hujši ko je pot; bolj jih vleče v gore. Kakor Šilerjev planinski lovec tudi hribolazci tišé v gore in na vse vgovarjanje s planinskim lovcem odgovarjajo:
Mutter, Mutter, lass mich gehen
Jagen auf des Berges Höhen,
Lass die Blümlein, lass sie blähen,
Mutter, Mutter, lass mich ziehen!
Pri vsem tem pa vendar lahko rečem, če Valvazorja prav poznam, da bi v današnjih okoliščinah gotovo tudi na Triglav šel, da bi mu le kdo povedal, kako velikansk razgled je iz njegovega vrha.
Po tem nekoliko daljšem uvodu hočem nektera popotovanja v naše gore tu popisati.
I. Triglavska megla.
Gora ni nora;
Tisti je nor, ki gre gor!
Ko sem bil 3. septembra leta 1874 z duhovnima tovaršema M. J. in .J. B. na Triglavu, me ni samo nepopisljiv spregled iz njegovega vrha pretresel, ampak imponirala mi je posebno veličastna podoba tega gorskega velikana prav od blizo, namreč od Triglavske koče, ki je bila pa takrat le bolj za silo. Pozneje so namesto te začasne koče postavili novo zidano kočo, kakoršne so po drugih gorah nalašč za hribolazce postavljene. Ta koča je bila 2. avgusta 1877. leta za hribolazce odprta. K svečanosti je prišlo 9 gospodov in ena gospa z Dunaja od planinske družbe. Vodnikov in nosačev iz Bohinja in Mojstrane je bilo pa tudi 10, tako da so komaj imeli vsi prostor v mahni koči, ki je preračunjena le za 8 oseb. Pa kaj so hotli druzega, kot skupaj se stisniti, ker je bila silna nevihta zunaj in je za hudim dežjem sneg jel iti in ga je bilo drugi dan za pol čevlja debelo okoli koče. Imenuje se ta koča: Nadvojvodinje Marije Terezije, po soprogi nadvojvode Karol Ludovika, ki jo planinski družbi protektor; koča pri Triglavskih jezerih pa se imenuje po najstarejšem sinu imenovanega nadvojvode: Franc Ferdinandova. Te koče so z vsim potrebnim previdene. V njih je železno ognjišče, kuhinjska posoda in ležišča za osem oseb. Vendar pravijo, da Marije Terezije koča pod Triglavom ni prav izdelana, ker ognjišče ni dobro izpeljano in morajo – vrata biti odprta, ima pa veter prost vhod in nosi dež in sneg v kočo.
Dasiravno me na Triglav zavoljo težavne in nevarne poti ni več mikalo, bi ga bil vendar rad še kterikrat prav od blizo videl in novo kočo si ogledal. Ko sem ta svoj namen nekterim prijatlom razodel, so bili precej trije pripravljeni, da me hočejo na ti poti spremljevati. Bili so to: en profesor, en jezičen doktor in en bogoslovec.
Nekega jasnega jutra v začetku avgusta leta 1878 zgodaj odrinemo iz Dovjega in smo že v Zgornji Radolni, ko so tamošnji ljudje še le vstajali. Stara Biškica, saj je že med tem umrla, (Bog ji daj nebesa!), je ravno še vsa razkuštrana na prag stopila in ko nas z velikimi palicami memo iti vidi, pravi v vežo obrnjena svojemu staremu: Ti Primož, kam neki gospod fajmošter gredo tako zgodaj, pa ja ne gredo zopet na Triglav. Pa že smo bili toliko naprej odšli, da skrbni stari nisem mogel več odgovoriti. —
Do sem smo hodili eno uro.
(Dalje prih.)
Slo 167, tor., 22. 7. 1884, 1-2, Spomini iz naših gora (dalje – 2)