PRED 100 LETI 14. JULIJA 1865. LETA
Tri dni kasneje se je poskus posrečil z druge strani italijanski navezi
Primorski dnevnik, 15. julij 1965
14. julija 1865. leta sta se dve navezi odpravili proti do tedaj nezavzetemu Matterhornu. Na eni strani je bil domačin iz doline Aoste Jean Antoine Carrel, na drugi strani pa Anglež Edward Whymper. Naskok sta drzna planinca začela od Breuila in od Zermatta. Anglež je prvi prišel do vrha, toda med povratkom so štirje njegovi tovariši zdrknili s Severne stene v prepad. Italijani, ki jih je vodil Antoine Carrel, pa so dosegli 4478 m visoki vrh 17. julija.
29. julija 1863. leta je kaj čudni turist prišel preko Rokavskega zaliva s še bolj čudno prtljago. S seboj je imel dve 3 in pol m visoki lestvi, nekaj klopčičev vrvi in drugo orodje, ki je bilo za tedanje čase precej sumljivo. Prav to orodje mu je povzročalo precejšnje nevšečnosti. Na italijanski meji se je moral kvalificirati in turist ni našel drugega izraza, kot da je potujoči akrobat. To je bil Edward Whymper, ki je že sedmič poizkusil napad na ta prekleti vrh. Poskus se mu je že enkrat izjalovil. Ta potujoči akrobat, ki je bil po poklicu risar in ki je na roko delal to, kar mi danes imenujemo cliché, se je najraje bavil s plezanjem na nevarne vrhove. Na piko si je vzel vrh Matterhorna kamor še ni stopila človeška noga in za katerega so tedaj menili, da ga ne bo mogoče nikoli zavzeti.
Whymper je začel 27. avgusta 1861. 1., ko najdemo v hotelskem registru napol v francoščini, napol v angleščini napisano: Edward Whymper en route for the Matterhorn. Vedenje tega 21-letnega Angleža je vzbujalo občudovanje in tudi nasmeh. Večina je tedaj menila, da so najvišji vrhovi Alp nedosegljivi brez pomoči izrednih pripomočkov. Nekateri so celo menili, da bi se dalo priti na vrh izključno le s pomočjo balona. Whymper ni prišel daleč, ker mu je domačin Jean Antoine Carrel dal razumeti, da brez njega ni mogoče začeti vzpona.
Whymper se je vrnil naslednjega leta s tremi tovariši. Njegovi poizkusi so se zopet izjalovili.
Šel je v Zermatt, a tudi tukaj je spoznal, da je dohod skorajda nemogoč. V Breuilu, kamor se je vrnil, je skušal prepričati Carrela, a ta mu ni hotel ugoditi prošnji in ga ni hotel spremljati. Anglež se je sam odpravil na pot, preplezal višje kot se je posrečilo Carrelu, vendar je med povratkom zdrsnil, se zakotalil kakih 60 m po ledeniku in se je na sreči ustavil na robu globokega prepada. Kljub ranam na roki, na glavi in na nogi se je zavlekel nekaj metrov višje, kjer je padel v nezavest. Ko se je osvestil je kljub poškodbam preplezal ledenik, po katerem je zdrsnil in se nato ponoči spustil z višine 1500 metrov v Breuil. V hotelu so ga zdravili z obkladki toplega in slanega vina. Tu je ostal samo tri dni.
Anglež je ponovno poskusil, a tokrat so šli z njim Meynet, Antoine Carrel, ki ga je Angleževa vnema končno le omehčala in Cesare Carrel. Poskus se je ponovno končal z neuspehom in čeprav sta ga oba Carrela zapustila, je hotel še enkrat na pot, tokrat v družbi Meyneta. Anglež je prispel še višje, a se je moral ustaviti pred nizko, a strmo in gladko steno. Z mislijo, da bo dal v Breuilu posebno lestev in da bo le končno izvabil oba Carrela s seboj, se je Anglež vrnil v dolino. Tu je našel Johna Tyndalla in njegova tovariša Bennena in Walterja. Ti so imeli že lestev in oba Carrela sta zato odšla z njima. Naslednji dan se je odprava napotila proti vrhu. Whymper, ki ni hotel videti Tyndalla na Matterhomu, se je že vračal v dolino. Med potjo pa se je premislil, se vrnil v hrib in ga dohitel ter ga pustil za seboj. Ko je prispel do šotora, ki ga je bil pustil prejšnje dni, se je ustavil. Počakal je Tyndalla in mu prepustil šotor z voščili za uspeh. Whymper se je zopet sam žalostno spuščal v dolino. Naslednjega dne so ga opozorili, da je na vrhu Matterhorna zastava. Anglež je pogledal v daljavo in ugotovil, da ni bilo res. Zastava je sicer bila, a na drugem vrhu, ki od tedaj nosi ime Pic Tyndall. Tyndall je hotel naprej, ker je bil prepričan, da je le 40 metrov od cilja. V resnici pa je bil 200 metrov in nihče ni bil pripravljen prehoditi ta del poti.
ki je zadnji splezal na vrh Matterhorna
in sicer v samotnem zimskem
vzponu po strmi in nevarni Severni
steni
Whymper se je vrnil 1865. leta. Imel je v glavi točne načrte: hotel je poskusiti napad na najvišji vrh preko Hörnlija. Kasneje se je premislil in je raje izbral pot, ki ga je vodila po zadnjem kanalu južne stene proti Fuerggenu. Od tu bi preplezal zahodno steno in bi dosegel severni vrh. Načrt mu je preprečil grozen plaz kamenja, ki ga je zajel na poti po kanalu. Kasneje je Anglež predočil Carrelu svoj načrt, ki ga je ta tudi sprejel in se dogovoril za skupni vzpon. V dolini je Whymper izvedel, da je neki Anglež bolan in ker v Valtournache ni bilo zdravila se je peš odpravil v bližnji Chatillon: trideset km peš pod hudim nalivom. 11. julija zjutraj ga je bolni Anglež, ki je okreval, opozoril na neverjetno vest. Carrel je odpotoval z najboljšimi vodiči proti Matterhornu, kjer bi pripravil pot in vezi na najtežjih mestih, zato da bi lahko prišla do vrha inž. Felice Giordano in ustanovitelj italijanskega planinskega kluba Quintino Sella. Whymper je tako ostal sam. V Zermattu ni našel nobenega vodiča. Na pot se je lahko odpravil samo dan kasneje z lordom Francisom Douglasom, ki je v Breuilu našel svojega nosača Taugwalderja. V Zermattu je po sreči našel svojega starega vodiča Michela Croza, ki je spremljal dva planinca in sicer duhovnika Hudsona in Roberta Hadowa 13. julija so se vsi odpravili na pot in dan kasneje ob 13.40 so bili na najvišjem vrhu. Na snegu nobenega sledu. Stekli so do italijanskega dela vrha in tudi tu je je bil sneg nedotaknjen. Carrel in njegovi tovariši so bili tedaj še 300 m nižje.
Eno uro kasneje, ob začetku spusta proti dolini, so Croz, Douglas, Hudson in Hadow zgrmeli s severne stene v prepad. Carrel je še prej slišal vesele glasove Whymperja in Croza in ju je tudi videl na vrhu. Obupan zaradi neuspeha se je vrnil v dolino in se je skril v svojo hišico v Avoilu. Na nagovarjanje drugih pa se je Carrel 16. julija ponovno podal na pot in drugi dan je po drugi poti dosegel italijanski vrh. Osem let je minilo od prvega poskusa: 17. julija 1865 je bil Matterhorn v treh dneh premagan z dveh strani.
Zgodovina zavzetja Matterhorna se je tedaj šele začela. V teh sto letih so prišli na vrh že neštetokrat z vseh strani in po vseh stenah. Zadnji, ki je premagal ta trdovratni vrh Evrope, je bil Walter Bonatti, ki je od 18. in 22. februarja letos izvedel prvi samotni zimski vzpon po Severni steni in tako tudi on odprl novo direktno pot do 4478 metrov visokega očaka.
