Slovenske novice, 20. februar 2023
ALPINIZEM
Prejele so priznanje PZS za življenjske dosežke v alpinizmu. V šestdesetih in sedemdesetih letih so premikali meje mogočega v domačih in tujih stenah.
Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler, Janez Brojan Foto: osebni arhiv
Ko smo do lanskega začetka leta vsak ponedeljek objavljali zanimivo rubriko Legende slovenskega alpinizma, so pomembno mesto v njej zasedale Mojstranške veverice. Že ime samo pove, da to niso navadni ljubki glodavčki, ki plezajo po drevesih, ampak je to (bila) šesterica mojstranških alpinistov, ki so s svojimi izjemnimi vzponi v domačih gorah, Dolomitih in Centralnih Alpah močno zaznamovali obdobje šestdesetih let prejšnjega stoletja. Poleg tega so bili v tistem času tudi jedro Gorske reševalne službe (GRS) Mojstrana, ki je takrat opravila največja in najtežja reševanja v gorah.
Navdih za ime so Janez Brojan, Klavdij Mlekuž, Janko Ažman, Janez Dovžan ter že pokojna Zvone Kofler in Miha Smolej dobili pri najboljših plezalcih iz Cortine d’Ampezzo, ki so jih spoznali med plezanjem v Dolomitih, imenovali so se Kortinske veverice.
V četrtek zvečer, slabih šestdeset let po njihovih največjih vzponih, se je šesterici v čast v dvorani Gospodarskega razstavišča v Ljubljani razlegal glasen in dolg aplavz. Planinska zveza Slovenije (PZS) jim je na alpinistično-plezalnem večeru namreč podelila priznanja za življenjsko delo v alpinizmu. Kljub bližajočemu se ali že doseženemu osmemu križu življenja so štirje poskočni veverički z mladeniškim korakom zasedli oder, oba pokojna pa sta priznanje prejela posthumno.
Preplezali 40-metrski previs
Za ustanovitelja Mojstranških veveric velja Janko Ažman, prvi Slovenec, ki je leta 1972 po preplezani južni steni Makaluja v navezi z Matijo Maležičempresegel čarobno mejo 8000 metrov. Tri leta pozneje je kot član zmagovite odprave na Makalu osvojil naš prvi osemtisočak.
Ker mu skromnost ne dovoljuje, da bi se s svojimi dosežki pretirano hvalil, ne nazadnje velja za najbolj umirjenega in zadržanega člana mojstranške druščine, nam na vprašanje, kako je dobil idejo, da postanejo Mojstranške veverice, odvrne, da so se tega spomnili vsi skupaj, Klavdij, Zvone, Janez Brojan in on. Prav tako so skupaj sestavili tudi seznam zahtevnih smeri, ki jih morajo preplezati člani, nato pa so mednje povabili še Janeza Dovžana in Miho.
Nam pa brez oklevanja izstreli, na katero od vseh zahtevnih preplezanih smeri Mojstranških veveric ima najlepše spomine. To je zagotovo smer čez Veliko streho v Treh Cinah. »Streha je takšna, kot da bi dolge stopnice obrnil narobe, navzdol, in bi moral hoditi po njih,« slikovito opiše 40 metrov dolgo streho pod vrhom Zahodne Cine, ki velja za verjetno največji skalni previs na svetu. Prvi plezalci, nemški alpinisti, so jo nadelovali kar deset dni, da so jo preplezali, medtem ko sta jo Ažman in Kofler zmogla v dveh dneh.
Zanimivo je tudi, kako so prišli do svojih uradnih uniform. Da se je že na prvi pogled videlo, za katere alpiniste gre, jim je mama Janeza Brojana spletla rdeče puloverje, v rokave pa jim je z belo volno vešče vpletla njihov zaščitni znak – veverice. Od vseh šestih puloverjev obstaja le še eden, tega na posebnem mestu hrani Klavdij Mlekuž in si ga je ob našem obisku pred letom in pol tudi oblekel.
Ponosni tudi na GRZS »Danes je velik dan. Alpinisti in gorski reševalci iz Mojstrane, znani kot Mojstranške veverice, so prejeli priznanje Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo. Na vašiĥ podvigih, sanjah in občudovanju je zrasel marsikateri alpinist in gorski reševalec. Janez Brojan, Janez Dovžan, Klavdij Mlekuž in Janko Ažman, globok poklon in iskrene čestitke. Priznanje sta posthumno prejela še Zvonko Kofler in Miha Smolej. Čestitke,« so čestitali tudi na Gorski reševalni zvezi Slovenije.
Klavdij, med alpinisti znan kot Klod, je edini iz druščine, ki ni Gorenjec. V Mojstrano se je pri petih letih preselil iz Primorske, v hribe pa je začel zahajati kot pastir na odročnih planinah Bala nad Bavšico in Mangrt. Poleg trdega dela z živino so ga zamikali tudi okoliški vršaci in ljubezen do gora ga je leta 1967 pripeljala prvič v Dolomite in med Mojstranške veverice ter kot tudi prvega od njih v Himalajo.
Rešil življenje soplezalcu
»Janez Dovžan je Dovžan (z Dovjega, op. avt.), ki ima globoke korenine na bolj osončeni strani doline. Rodil se je v kmečki družini z bogato lovsko tradicijo. Ker je nežna duša in ne strelja rad nedolžnih živalc, je raje pobegnil med alpiniste in gorske reševalce. To, da je preplezal steno El Capitan, je v tistem času pomenilo velik prelom v razmišljanju in plezalni tehniki in je bilo vstopnica v klub Mojstranških veveric,« so v utemeljitvi zapisali na PZS.
Poleg tega, da je bil član te najbolj elitne alpinistične druščine, je vedno nasmejani Dovžan med alpinisti znan tudi kot član legendarne sedmerice, ki je leta 1975 osvojila prvi slovenski oziroma jugoslovanski osemtisočak Makalu, predvsem pa kot akter ene največjih zgodb slovenskega alpinizma. Na Makaluju je namreč rešil življenje soplezalcu Zoranu Bešlinu. Po treh dneh, preživetih v tako imenovani coni smrti na višini nad 8000 metri, ga je popolnoma onemoglega in pomrznjenega, še dva dni sam spuščal po vrvi čez vso gromozansko in do takrat še nepreplezano južno steno.
Priznanja za vrhunske dosežke Planinska zveza Slovenije je predvčerajšnjim podelila tudi priznanja za vrhunske dosežke v alpinizmu, športnem plezanju, turnem smučanju in lednem plezanju za leto 2022. V športnem plezanju sta lovoriko osvojila Janja Garnbret in Luka Potočar, najuspešnejša alpinistka je Anja Petek in alpinist Luka Stražar, naj turna smučarja sta Karmen Klančnik Pobežin in Luka Kovačič, najuspešnejša ledna plezalka je Maja Šuštar Habjan.
Za Janeza Brojana velja, da so mu namesto sojenic gore gledale v zibelko, saj naj bi v roke dobil šop klinov namesto ropotuljice, kadar je zajokal. Oče Janez starejši, sam vešč in izkušen plezalec, eden od nosilcev tradicije gornikov in gorskih vodnikov iz Mojstrane, je že zgodaj začel uvajati sina v gorniške skrivnosti. V širši javnosti je Janez Brojan znan kot tisti legendarni alpinist in gorski reševalec, ki je tik pred osamosvojitvijo kot načelnik GRS Mojstrana zbral ekipo in v popolni tajnosti odnesel na vrh Triglava slovensko trobojnico. A že mnogo let pred tem je bil med prvimi, ki so smučali prav z vrha Triglava, z izjemno zahtevnimi vzponi v naših gorah in Dolomitih pa si je prislužil tudi članstvo pri Mojstranških vevericah.
Tina Horvat
