Benjamin Védrines, ki kot eden redkih nedvomno narekuje smernice vrhunskega alpinizma, je v svojem zapisu »A new beginning« izbral nenavadno pot: ni napovedal novega rekorda, ni razkril cilja ni vabil k spremljanju. Namesto tega je zapisal, da se podaja na dolgo pot, da bo odklop popoln, da se bo vrnil šele jeseni. In da naj medtem pazimo na tisto, kar nam je resnično pomembno.
V svetu, kjer se alpinizem vse bolj (s)prevrača, išče izhod iz slabega načrtovanja, trpi pod pritiskom vidnosti, sponzorstev, objav in dosežkov, je takšna odločitev skoraj subverzivna. Védrines se ne umika le iz sveta — umika se tudi iz pogleda. In prav v tem je moč njegove geste.
Umik je v alpinizmu že dolgo prisoten, a redko tako jasno izrečen. Messner je govoril o čistem vzponu, Bonatti o samoti, Kukuczka o tišini, Česen je napisal knjigo z zgovornim naslovom: »Sam«. Vse to alpinist najde šele, ko se vse umiri. Védrines pa govori o popolni odklopljenosti — ne le od tehnologije, temveč od hrupa, od pričakovanj, od potrebe po potrditvi. Gotovo je on tisti odrešitelj, od katerega se največ pričakuje. To ni njegov (po)beg. To je (logična) izbira. In je etična.
Zakaj je umik pomemben?
Ker gora ni oder. Ker naj vzpon ne bi bil predstava. Ker telo in duh potrebujeta prostor, ki ni zasičen z odzivi, všečki, statistikami. Ker alpinizem ni in ne bo (le) šport?
Védrines s svojim zapisom ne govori le o sebi. Govori o tem, kaj pomeni biti alpinist v času, ko je vse vidno merljivo, primerljivo. Njegov umik je opomnik, da je bistvo alpinizma še vedno tam, kjer je bilo vedno: v negotovosti, v neizrekljivem, v osebnem srečanju z goro, ki ne potrebuje občinstva.
Sodobni alpinisti in vračanje k bistvu
V zadnjih letih se vse več vrhunskih alpinistov odloča za poti, ki niso spektakel. Ne objavljajo vsega. Ne razlagajo vsakega koraka. Ne iščejo potrditve. Védrines, Tom Livingstone, Barbara Zangerl itd. — vsak na svoj način — kažejo, da je tišina postala nova etika. Da je umik lahko dejanje poguma. Da je vzpon brez pričevanja včasih bolj resničen kot tisti, ki ga spremlja kamera.
To ne pomeni, da je dokumentiranje napačno. Športni alpinist, tisti, ki živi od športa in rezultate kategorizira, bi moral na nek način sproti objavljati svoje vzpone. Izbira za tišino torej ni enakovredna izbiri za vidnost. V tej tišini pogosto iščemo več resnice.
Ko Védrines napiše »We will meet again in the fall,« ne govori le o času. Govori o preobrazbi. O tem, da bo pot, ki jo bo prehodil, pustila sled — ne na Instagramu, temveč v njem samem.
In ko doda »Take care of what truly matters to you,« je to več kot pozdrav. Je povabilo, da se tudi mi vprašamo: kaj je tisto, kar nas resnično drži pokonci? Kaj je naša gora? Benjamin je stvari do te mere spoznal, da ve, da ne sme izpostaviti svojega naslednjega izziva, saj smo že bili priča, da so se pojavili še drugi pod isto steno – ustvarili nepotreben pritisk in povzročili napako. Alpinizem pač že dolgo ni več viteška igra, če …
Prejšnji mesec je (sedanji) francoski predsednik nekdanjega francoskega ministra in alpinista Pierra Mazeauda v Elizejski palači povišal v red velikega križa (Grand-Croix de la Légion d’honneur). To ni le najvišje priznanje znotraj reda, ampak tudi najvišje civilno priznanje, ki ga Francija sploh podeljuje. Mazeaud je, kar se tiče alpinističnih dosežkov, v svojem času res dosegel svetovni razred. Verjetno pa, da, kar se tiče visokih gora, ni (bil) ravno v rangu Védrinesa. Ker Benjamin najbrž tudi ni v genih politik in ne bo šel po stopinjah, bo prav zanimivo, če bo moral tudi on čakati do 96. leta …
BŠ
