Od današnjih milijonskih stroškov do sedemdesetih let, ko je račun za helikopter marsikoga zabolel
V Franciji se je v začetku leta 2026 odprla razprava, ki je dolgo veljala za tabu: ali naj gorsko reševanje ostane brezplačno. Računsko sodišče je v svojem poročilu zapisalo, da sistem v sedanji obliki ni več vzdržen. Stroški so eksplodirali, število intervencij narašča, helikopterske ure pa so postale najdražji del reševalnega aparata.
Po njihovih ocenah je gorsko reševanje leta 2024 državo stalo skoraj 110 milijonov evrov, posamezna intervencija pa v povprečju preseže 10.000 evrov. Ob tem opozarjajo, da se vse pogosteje pojavljajo primeri, ko ljudje kličejo pomoč zaradi neodgovornega ravnanja ali celo iz udobja. Zato predlagajo, da bi do leta 2028 uvedli delno ali popolno zaračunavanje reševanj, vsaj v primerih, kjer je vzrok nesreče očitna malomarnost.
Ta razprava ni naključna. Francija je ena najbolj obiskanih gorskih držav na svetu, od smučišč v Savojah do visokogorskih območij Écrinsov in Mercantourja. Reševalci so vsak dan v zraku, pogosto večkrat. A hkrati je to država, ki je desetletja ponosno poudarjala, da je pomoč v gorah pravica, ne privilegij.
Toda prav ta pravica je danes pod pritiskom številk.
JY Tmy: Čas je, da plačajo tisti, ki po nepotrebnem tvegajo življenja drugih.
A preteklost nas uči, da brezplačnost ni bila vedno samoumevna
Če se danes govori o »koncu brezplačnega reševanja«, se pogosto pozablja, da je ta brezplačnost v Franciji razmeroma mlada pridobitev. V sedemdesetih letih, ko so francoske Alpe privabljale množice alpinistov — med njimi tudi številne Slovence — je bilo reševanje pogosto plačljivo.
Takratni sistem je bil daleč od enotnega. Vsaka občina je imela svoje predpise, svoje tarife in svoje razumevanje odgovornosti. V Chamonixu, kjer je bilo reševanj največ, so tujci pogosto dobili račun, ki je presegal več mesečnih plač. Helikopterski prevoz je bil luksuz, ki ga je bilo treba plačati, če je bila nesreča posledica lastne napake.
Slovenski alpinisti iz tistega časa se dobro spominjajo, da je bil padec v francoskih Alpah lahko tudi finančni udarec. Nekateri so stroške poravnali sami, drugi prek solidarnosti, tretji so se z občinami dobesedno pogajali. Reševanje ni bilo pravica, temveč storitev — in to draga.
Šele v 90. letih in dokončno po letu 2012 je Francija sprejela zakon, ki je želel zagotoviti enak dostop do pomoči za vse, domačine in tujce. Brezplačnost je postala standard, razen v redkih primerih zlorab ali kršitev pravil.
A zdaj se zgodovina počasi obrača nazaj.
Zakaj se vračamo tja, kjer smo že bili?
Ker so gore danes bolj obljudene kot kadarkoli. Ker je opreme več, a znanja pogosto manj. Ker je helikopter postal samoumeven, skoraj del izleta. Ker se je v gorah razširila miselnost, da je pomoč vedno blizu — in vedno brezplačna.
Reševalci opozarjajo, da gora ni prostor, kjer bi lahko računali na udobje. Je čudovita, a nepredvidljiva. In prav zato je treba vanjo vstopati s spoštovanjem, ne z občutkom, da bo nekdo drug vedno pospravil za nami.
Računska dejstva pa dodajajo še nekaj: če želimo ohraniti kakovosten reševalni sistem, ga bo treba financirati drugače. Morda delno prek zavarovanj, morda prek delne plačljivosti, morda prek strožjih pravil za tiste, ki se v gore podajajo neodgovorno.
Med pravico do pomoči in dolžnostjo odgovornosti
Razprava v Franciji je šele na začetku, a je pomembna za celotno Evropo.
Dotika se temeljnega vprašanja: Ali je gorsko reševanje pravica, ki pripada vsem, ali storitev, ki jo je treba v določenih primerih plačati?
In še globljega vprašanja: Kako ohraniti spoštovanje do gora v času, ko so postale dostopnejše kot kadarkoli?
Morda se bo Francija v prihodnjih letih res vrnila k modelu, ki ga je poznala pred pol stoletja.
Morda bo našla novo ravnotežje.
Nč bat. V Sloveniji (ne samo zaradi povsem nesposobnih preštevilnih poslancev – tudi zaradi prevelike javne podpore prav tako preštevilnim reševalnim ustanovam in izkoriščanja solidarnostnega mišljenja), sprememb, ki bi prinesle razbremenitev davkoplačevalcev, ni na »vidiku« …
