Tineta sem srečal najprej v njegovih knjigah, potem kot očeta moje nekdanje punce Tine in šele nazadnje kot alpinista in soplezalca. Če je bil Šrauf tisti, od katerega sem se učil, kako v največjih »zajebih« grizeš in rineš do konca in naprej tudi takrat, ko za to ni več nobene razumske razlage, potem sem s Tinetom spoznaval nasprotje Šraufovih mračnih herojskih epov: lepe gore skladnih oblik, z jasnim nebom v ozadju in zelenimi dolinami pod njimi. Dolomite, južnoameriške Ande in seveda naše, slovenske gore. Njegovi hribi so bili poezija in estetika, doživljanje umetnika, ki išče lepoto, pa najsi bo to v steni ali med strunami violine na koncertnem odru.
Če se prav spomnim, sva se prvič skupaj navezala na vrv pod stolpi v Selli. Bil je to eden mojih prvih obiskov Dolomitov, a nekaj novih smeri v Brenti sem imel takrat že za sabo. Zato se je pogovor sukal predvsem okrog tistih hribov. S poznavalcem Tinetom bi se seveda lahko menil o kateremkoli koncu Dolomitov, a moje izkušnje iz tega pogorja so bile takrat pač bolj skromne. Strinjala pa sva se, da bo treba Brento obiskati še kdaj. In res, avgusta naslednjega leta smo se utaborili na zelenici pod stenami Crozzona, Campanila, Brente Alte… sredi Dolomitov v najlepšem pomenu besede.
Še prej kot odlična plezarija pa se mi v spominu nariše značilni bradati portret legende Bruna Detassisa v koči Brentei, kjer je bil takrat oskrbnik. Kot vedno obut v rdeče polplezalnike je zvečer iz kleti slavnostno prinesel zaprašeno steklenico rdečega vina – nagrado za novo smer v Crozzonu. Smer Via Slovenia (naj se ve od kod prihajajo prvi plezalci) je bila začrtana v steno prejšnji dan, po črnem vodnem pasu vzporedno z Detassisovo veliko mojstrovino Via della Giuda. Čeprav je bil Bruno vsaj generacijo starejši, sta s Tinetom tistega večera nastopala kot pravi par izkušenih dolomitskih mačkov in njun razgovor – čeprav sem ga le napol razumel – se mi je zdel kot dialog modrecev, ki vesta o čem govorita. Zato sem takrat bolj molčal in poslušal. In bolj molčeče narave sem bil tudi naslednjega dne, ko sem zaman iskal kline v hudo zračni prečnici, ključnem mestu Detassisove smeri v Brenti Alti. Jih pač ni, ker jih ni kam zabiti… Stari mojstri so svoje meje postavili dovolj visoko, da so rezervne gate za prenekaterega junaka nasvedranih smeri še danes priporočljiv kos opreme.
Nikakor ni bila stvar naključja, da sem s Tinetom spoznaval tudi Ande. Povedali so mi drugi in vedel sem tudi sam: to so njegove gore. Njegove že od prvega obiska Bolivije, pa potem nesrečne odprave na Chacraraju, kjer je ostal Golli, in kasnejših plezarij v pogorju Cordillera Blanca, ki je bila do začetka osemdesetih let še zelo neraziskano področje. Ko sem prvič izstopil iz zaprašenega kombija na koncu doline Llanganuco, kjer se hkrati odpre pogled na Huascaran, Chacraraju, vse štiri Huandoye in Chopicalqui je bilo to zame skoraj preveč. Pred očmi se mi je prikazala cela plezalska zgodovina perujskih Andov, od Terraya in Ortenburgerja do Jaegerja, Casarotta in drugih, ki so se zapisali v tamkajšnje velike stene. Pa kaj, če so nam v taboru krave čez noč pojedle vso hrano in pastirjo pokradli opremo, medtem ko smo šli pod Chacraraju! Doživetje prvih Andov je bilo preveliko, da bi se sekiral zaradi takšnih drobtinic. Čeprav je Tine ostal daleč spodaj v šotoru, se mi je zdelo kot da je navezan na drugem koncu vrvi, ko sem počasi rinil proti vrhu ledenega žleba Ameriške smeri v Chacri in se spotoma čudil gotskim in baročnim okraskom andskih grebenov. Moja prva andska izkušnja…in kar je manjkalo, je dopolnil Tine, ki mi je s svojim znanjem in napotki približal te gore, mi jih pomagal spoznati in razumeti… Da, razumeti – ker »razmišljajo« drugače, kot da so še vedno v nekdanji deželi Inkov, s temperamentom in navdihom Latinske Amerike, ki je zelo drugačen od tistega pri nas.
V letih stanovanjskih problemov stiske, ko sem vsakih nekaj mesecev menjal lokacijo na širšem področju Ljubljane me je Tine za nekaj časa vzel tudi pod streho. Takrat sva imela več časa za najine plezalske debate, načrte za naprej, malo pa tudi že za obujanje lepih spominov. Dogovarjala sva se, kam vse bo čimprej treba iti plezat, čeprav okoliščine skoraj nikoli niso idealne, vedno je napoti to in ono – čas si je treba vzeti. Na ta način sva preplezala tudi najino poslednjo skupno, pa tudi edino novo smer – Parižanko v Debeli peči. Tine je kasneje priznal, da ni pričakoval, da bo tako težka. A plezarija je bila lepa in prepričan sem, da je bilo tudi njemu v veliko veselje, da se smer danes pleza in da je postala tako priljubljena.
Potem sem Tinetu nekega dne pokazal diase z našega velikega žura v Buenos Airesu. Tistega s klavirjem, pravzaprav pianinom, po vrnitvi s Cerro Torreja. Ne le posnetkov, kjer je pianino še v enem kosu – tudi druge, kjer je že, khm, kako bi rekel, nekako razstavljen… Tine je nekaj trenutkov gledal, potem pa z obupanom glasom zajamral, kot da mu je nekdo prizadel veliko bolečino: » …joj, pa kaj ste storili s pianinom!«. V hipu sem se zavedel, da sem ga polomil, da njemu kot glasbeniku te slike pomenijo čisto nekaj drugega kot pa nam, objestnim divjakom, ki sicer nimamo nič proti glasbi – nasprotno, celo radi jo imamo. A instrument je imel pač smolo, da se je znašel ravno na tistem praznovanju in tako postal žrtev našega veselja do življenja in argentinskega kaberneta. Nisem imel občutka, da bi nam Tine zares zameril, a očital sem si kljub temu: tele barbarsko…Od takrat naprej, kadar je beseda spet nanesla na ta dogodek, nisem nikdar pozabil dovolj na glas pripomniti, da je bil pianino star, odslužen, in da smo, če malo razmisliš, pravzaprav napravili koristno delo. Nikoli ne veš, če v družbi med prisotnimi ni morda tudi kakšen glasbenik… Le Tineta, žal, ne bo več zraven.
Za konec se vračam na začetek, na nekaj stavkov, ki sem jih napisal najprej, in ki jih je verjetno kdo že slišal. Pa nič zato…
Tinetu v slovo
Svojci, prijatelji, ljubitelji gora in drugi se danes poslavljamo od Tineta Miheliča, alpinista, glasbenika, pisca in velikega človeka. Med nami je bil ves čas: če ga nismo srečali nekje med gorskimi vrhovi, nas je spremljal v številnih knjigah, v katerih nam je razdajal svoje bogato znanje in izkušnje. Prebirali smo, kje in kako se pride na ta in oni vrh, katere plezalne smeri v naših Alpah so najbolj slikovite in na kateri zelenici med vršaci je najlepše prisluhniti tišini. Tine je to znal povedati, in njegova ljubezen do gora je bila nalezljiva. Njegove gore so bile vedno lepe gore: nekoč so bili to Dolomiti s svojimi vitkimi stolpi, potem beli vrhovi Andov nad planotami Peruja, največ časa in življenjske energije pa je posvetil našim, slovenskim goram. Morda se je kdo od nas kdaj, ob plezanju smeri po njegovem opisu celo potihem jezil, češ: kje so zdaj tiste lepote, tako slikovito opisane v knjigi. A izrek, da je lepota v očeh opazovalca zanj vsekakor ni bil le fraza: Tine jo je občutil in razdajal naprej. Morda je prav zato našel veselje tudi v glasbi, ki je bila njegov poklic.
Starosta slovenskega alpinizma je odšel. Nekaterim je bil prijatelj, znanec, kolega, drugim vzornik v svetu sten in grebenov. Nikdar ne bomo vedeli, kdaj natančno se je poslovil. Vemo le to, da je našel mir zadnjih trenutkov med vrhovi Julijcev, s pogledom na steno Triglava, ki jo je v svojem življenju tolikokrat preplezal. In to, da se je poslovil mnogo prekmalu.
Pavle Kozjek