Ko se v dolini šele začenja govoriti o prihajajoči zimi, so nekoč (ne tako daleč, da bi povsem pozabili – na takšne nedelje kot je današnja) visoko pod Skuto že zapirali smučarsko sezono. Ledine (Vadine, kot je vedno popravil Davo Karničar, kadar je beseda med pogovorom nanesla na ta konec), nekoč edinstveno poletno visokogorsko smučišče, so bile v sedemdesetih in osemdesetih letih srce predsezonskih priprav najboljših slovenskih (tedaj jugoslovanskih) smučarjev. Na snežišču pod Skutinim ledenikom so trenirali Bojan Križaj, Jure Franko, Jože Kuralt, Grega Benedik, Tomaž Cerkovnik, Rok Petrovič – imena, ki so zaznamovala zlato obdobje slovenskega (jugoslovanskega) alpskega smučanja. Na sosednjih Zgornjih Ravneh pod Grintovcem in Kočno ter nad Češko kočo pa so kalili jeklo in morda že fiberglass Jezerjani.
Smučišče med skalami in oblaki
Vlečnice na Skutinem ledeniku so se takrat zadnjič zavrtele sredi oktobra, ne zaradi pomanjkanja snega – tega je bilo, kot pravijo domačini, »dovolj in preveč« – temveč zaradi selitve osebja v dolino. Na strehi Kranjskega doma na Ledinah so leta 1980 urejali celo pristajalni plato za največje helikopterje, kar je pričalo o ambicijah in logistični zahtevnosti projekta.
Franc Ekar, ki nam je poslal tedanje fotografije, tedanji predsednik Planinskega društva Kranj, je (vedno) poudarjal pomen smučišča: »Ledine so v štirih letih dokazale svojo upravičenost. Leta 1980 se je tu zvrstilo 53 smučarskih klubov iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in zamejstva.« Namesto dragih priprav v tujini so klubi našli domačo alternativo, ki je bila cenovno dostopna in tehnično zahtevna.
Treningi, ki so kalili šampione
Za Karničarje, domačine z Jezerskega, so bila smučišča pod Grintovci naravna, podaljšana roka domačega znanja in strasti. Njihova prisotnost je bila stalnica, a Ledine so bile tudi stičišče širše smučarske skupnosti. Treningi na strmem snežišču so potekali v razmerah, ki so zahtevale tehnično dovršenost in fizično pripravljenost – idealno okolje za razvoj vrhunskih tekmovalcev.
Kranjski dom: poln vse poletje
Takratni oskrbnik Ivan Eržen je leta 1980 poročal o rekordni sezoni: skoraj dva tisoč nočitev med julijem in oktobrom. Dnevna karta je stala 80 dinarjev, poln penzion z uporabo obeh vlečnic pa 300 dinarjev. Postavili so še drugo vlečnico, ki je skupaj z obstoječo zmogla prepeljati do tisoč smučarjev na uro. Teptalni stroj, ki so ga kmalu za tem dobili (po zraku s Krvavca), je marljivo opravljal svoje poslanstvo.
Spomin na smučišče, ki je živelo poleti
Danes je smučišče na Ledinah le še (skopneli) spomin, a ostaja simbol nekega časa, ko se je slovensko smučanje kalilo med skalami, snegom in zagnanostjo. Ko se bo letos prvi sneg spustil na Jezersko, bo morda (tudi) kdo od številnih kolesarjev (športa, ki je prevzel navdušenje Slovencev), pomislil na tiste čase, ko se je sezona končala, še preden se je v dolini sploh začela. Morda se tudi ob ogledu najnovejše nadaljevanke, posnete med Grintovci na Jezerskem, spomnite na s…
Tu je dolga leta potekalo tudi lovsko tekmovanje v veleslalomu za pokal kristalnega gamsa.