Vsaka smrt v gorah nas vedno znova globoko pretrese. Ne opominja le na krhkost trenutka, temveč vedno znova pretrese vse sorodnike, prijatelje in znance tistih, ki so v gorah našli svoj zadnji počitek. Vsaka izguba v tem svetu tišine in veličine odpira prostor spomina – prostor, kjer se bolečina prepleta s hvaležnostjo, da smo te ljudi poznali.
Letošnji začetek jeseni je bil drugačen. V gorah je znova zapadel sneg, kot lani, ko je med prvimi turno smučarskimi navdušenci v avstrijskem Obertauernu smučal tudi Aleš Ekar. A tokrat se iz objema snežne pasti ni več vrnil domov.
Aleš je bil človek gora. Njegova mladost v Novi vasi pri Preddvoru je bila prežeta z razgledi na Zaplato, Krvavec, Potoško goro, Storžič … Gore so ga spremljale od otroštva, ko je nanje stopil prvič, pa vse do zrelih let, ko je njihova zasnežena pobočja presmučal z izjemnim občutkom za naravo in gibanje.
Ljubezen do plezanja je podedoval od očeta Francija Ekarja, alpinista in gorskega reševalca. V njegovem seznamu plezalnih smeri najdemo Raz Mojstranških veveric, Kunaver–Drašler v Sfingi, prvenstveno smer Kranjski steber med Rinko in Skuto, Comici–Dimai v severni steni Velike Cine … Vsaka izmed njih je nosila del njegovega značaja – odločnost, spoštovanje do narave in tiho vztrajnost.
Aleš ni bil le plezalec. Bil je tudi gorski reševalec – predan, zanesljiv, srčen. Kot dolgoletni član Društva Gorske reševalne službe Kranj je sodeloval v številnih zahtevnih intervencijah, pogosto tvegajoč svoje življenje za varnost drugih. Gorska reševalna zveza Slovenije je ob njegovi nesreči zapisala, da je bil vedno pripravljen pomagati in se je z vsem srcem posvetil svojemu poslanstvu.
V spomin nanj so člani GRS Kranj letos septembra organizirali plezalni tabor v Dolomitih, v dolini Val di Fassa. Tam so preplezali smeri in se povzpeli na vrhove, ki jih je Aleš še posebej ljubil. Kot je zapisal predsednik društva Klemen Jelić: »Aleš bi bil vesel, da so nas njegove poti v gorah navdihnile in da se njegov duh na tak način še naprej povezuje z življenjem, ki ga je tako strastno živel.«
Čeprav je zadnja leta živel ob morju in si tam ustvaril družino, je klic gora ostajal močan. Kot uspešen gospodarstvenik, predavatelj in strokovnjak je iskal ravnovesje med delom in prostim časom – in ga tudi našel. Žal pa je prav v svojem najljubšem okolju, v gorah, sklenil svojo življenjsko pot.
Aleš Ekar je bil več kot plezalec, gorski smučar, kolesar in navtik. Bil je človek, globoko povezan z naravo, predan reševanju življenj, tih navdih mnogim. Njegova vztrajnost, pogum in toplina bodo ostali z nami – v spominih, v gorah, v poteh, ki jih je utiral.
GRS Kranj – Franci Ekar
