Aurélia Lanoë in Silvia Loreggian – alpinistki, ki sta Alpe prečili z gorskimi kolesi in jih preplezali z dušo
31. julija 2025 sta se iz Ventimiglie, ob obali Sredozemlja, podali na pot, ki ni bila le fizični izziv, temveč tudi poklon domačim goram. Francozinja Aurélia Lanoë in Italijanka Silvia Loreggian, obe gorski vodnici, sta se odločili za projekt South 6: prečkati Alpe z gorskimi kolesi in preplezati šest izbranih južnih sten – tistih, ki po njunem mnenju združujejo estetsko linijo, zgodovinsko težo in sončno toplino.
Njuna pot je obsegala več kot 1500 kilometrov kolesarjenja in več kot 4000 metrov vertikale. Stene, ki sta jih izbrali in se-ve-da preplezali, so:
– Corno Stella (Maritime Alpe),
– Pilier Central du Freney (Mont Blanc, prek Boningtonove smeri),
– Reissend Nollen (Wendenstöcke, Švica),
– Drusenfluh (Rätikon),
– Marmolada (Dolomiti, prek smeri Tempi Moderni – Moderni časi),
– Creta delle Chianevate (Alpe Karnije).
Vsaka stena je bila izbrana zaradi svoje južne orientacije, plezalne kakovosti in simbolne vrednosti. Projekt je bil zasnovan kot kontrapunkt klasičnim severnim stenam, ki so v zgodovini alpinizma pogosto predstavljale trpljenje in heroizem. South 6 pa je iskal svetlobo, gibanje in povezanost.
Kolo kot sredstvo in simbol
Pot med stenami sta opravili z gorskimi kolesi, brez spremstva, brez motornih vozil, brez logistične podpore. Kolesarjenje ni bilo le transport, temveč del izkušnje – fizične, mentalne in okoljske. »Želeli sva potovanje z ničelnimi emisijami, ki bi bilo hkrati intenzivno in domače,« pravi Silvia. »Po letih odprav v Himalajo in Patagonijo sva želeli nekaj, kar se dogaja tukaj, v Alpah.«
Za Aurélio, ki je doma v Chamonixu, je bila to tudi priložnost za drugačen pogled na domače stene – ne kot vodnica, temveč kot popotnica.
Potovanje, ki je več kot seštevek sten
Projekt South 6 ni bil le plezalni podvig. Bil je mesečno potovanje, ki je združevalo bivakiranje, navigacijo, prilagajanje vremenu in iskanje ravnotežja med naporom in radostjo. »Vsaka stena je bila kot samostojen projekt, a skupaj so tvorile zgodbo, ki je večja od posameznih vzponov,« piše Silvia v svojem poročilu.
Ob tem sta se izognili klasičnemu »dosežku« in raje ustvarili gibanje – pot, ki je bila v vsakem trenutku odprta za spremembe, za pogovor, za dvom.
Zakaj je to pomembno?
V času, ko se alpinistični svet pogosto vrti okoli rekordov, hitrosti in ekstremov, South 6 ponuja drugačen model: trajnostno, estetsko in človeško potovanje. Povezuje domače gore, lastno telo in skupnost. Je opomnik, da se lahko velike zgodbe zgodijo tudi brez letalskih vozovnic – in da je sončna stena lahko prav tako globoka kot senčna.
