Slovenski alpinizem 1995
Tien Šan, kadrovska ’95
Slovenska alpinistična odprava, AK Vertikala in KOTG.
Cilji: Preskus mladih perspektivnih alpinistov nad 7000 m, vzpon na Pik Pobeda (7439 m).
Vodja Aleš Cvahte, Klemen Čepič, Peter Geršak, Igor Kopše, člani AK Vertikala, Thomas Jakofčič, Akademski AO, Janez Cerar, AO Domžale, Boštjan Ložar, AO Ljubljana-matica, Andrej Gaspari, AO Rašica ter Blaž Stres in Peter Mežnar, člana Soškega AO.
24.07. so se z avtobusom odpeljali iz Ljubljane v München, nato pa z letalom preko Frankfurta in
25.07. ob 5.15 prileteli v Almati (Kazahstan). Od tu so imeli organiziran avtobusni prevoz v Karakol (Kirgizistan), od koder so jih
26.07. v dveh etapah s transportnim helikopterjem prepeljali v vojaško bazo Maida-adir.
27.07. popoldan so nadaljevali potovanje s helikopterjem v bazni tabor na ledeniku Engliček (ok. 4000 m).
28.07. so opravili že prvo aklimatizacijsko-ogledno turo prek ledenika Engliček in Zvjezdočka pod vznožje Pik Pobede, do višine 4250 m
Po povratku sta se vodja odprave in njegov namestnik posvetovala z izkušenimi profesionalnimi ruskimi alpinisti (“Snežnimi barsi”, udeleženci odprave Kangčengdzenga ’94 in tudi na druge osemtisočake), ki so jim odsvetovali vzpon na Pik Pobede. Odločili so se za Han Tengri. Razlogi za spremembo so bili predvsem:
• Dva dni pred njihovim prihodom je zapadlo na višini baznega tabora 60 cm novega snega.
• Dostop do vznožja gore Pik Pobeda bi bil z vso opremo za vmesne tabore in hrano izredno dolg in naporen. Ledenik je prepreden s številnimi ledeniškimi rekami, ki so zaradi topljenja novega snega močno narasle, na nekaterih mestih bi morali urediti mostišča.
• Ruski alpinisti so poudarili, da se njihovim ekspedicijam organizira prevoz opreme in hrane do sedla Diki, na višini 5300 m s helikopterjem. V aranžmaju naše odprave ta prevoz ni bil zagotovljen.
• Pik Pobede zahteva izkušnje iz visokih gora, odprava pa je bila z izjemo vodje sestavljena iz mladih perspektivnih alpinistov (povprečna starost članov odprave brez vodje je bila 23 let in pol), ki takšnih izkušenj še niso imeli, saj so bili njihovi najvišji pristopi z večine doseženi v evropskih gorah.
• Krajši dostop do Han Tengrija, po zložnejšem ledeniku in možnost večdnevnega bivanja v izdelani snežni luknji na sedlu Perimička (5800 m) pod Han Tengrijem, spričo spremenljivega vremena, ki vlada v teh gorah, ponujata več možnosti za uspešen vzpon na sicer nižji a kljub temu skoraj 7000 m visok, lep in alpinistično dosti zahteven vrh.
29.07. je bilo dopoldan slabo vreme; v bližini baznega tabora so se aklimatizirali do višine 4500 m.
30.07. so opravili aklimatizacijo z vzponom na JZ vršni greben Pik Gorkega; do5200 m.
31.07. je sledila aklimatizacija na SV podvrh Troglava; do 5100 m.
01.08. pa so počivali, prali in sušili opremo in perilo.
02.08. je bilo slabo vreme. Po ledeniku so odšli pod Han Tengri do višine 4500 m, kjer so prespali.
03.08. je bilo še naprej slabo vreme, zato so sestopili v bazni tabor.
04.08. je sledila aklimatizacija pod sedlo Perimička; prespali na 5450 m.
05.08. pa nadaljevali na sedlo, kjer so skopali snežno luknjo; prespali na 5800 m.
06.08. je bilo slabo vreme in vrnili so se v bazni tabor.
07.08. še naprej slabo vreme.
08.08. popoldan se je izboljšalo. Odšli so pod Han Tengri in prespali na 4500 m.
09.08. so se povzpeli na sedlo Perimička.
10.08. ob 18.20 so Cvahte, Mežnar in Kopše med močnim sneženjem in v hudem vetru dosegli vrh Han Tengrija (6995 m), Stres ki je bil nekoliko pred njimi, pa se je obrnil na predvrhu, ker je v megli mislil, da se je že povzpel do vrha. Sestop nazaj na na Perimičko so zaključili ob 22.50.
11.08. ponoven poizkus osvojitve vrha, spust s 6600 m v bazni tabor.
12. – 13.08. Slabo vreme; počitek, pranje in sušenje opreme.
14.08. so Mežnar, Jakofčič in Stres preplezali prvenstveno Slovensko smer v severni steni severovzhodnega vrha (5200 m) Troglava.
15.08. je bilo slabo vreme.
16.08. še naprej slabo vreme. Odšli so pod Pik Saladin.
17.08. je bilo slabo vreme. S helikopterjem so odleteli v bazo Maida-adir nato pa potovanje nadaljevali s tovornjakom v Karakol in
18.08. s tovornjakom do jezera Issik-kul v tabor Dzeržinjec.
19. – 20.08. so imeli predviden oddih ob jezeru,
21.08. pa so z avtobusom odpotovali prek Biškeka v Almati, od koder so
22.08. prek Frankfurta poleteli v München ter naprej v Ljubljano.
Rezultati:
– 10.08. so se Cvahte, Mežnar in Kopše povzpeli na Han Tengri (6995 m).
– 14.08. Mežnar – Jakofčič – Stres prv. Slovenska smer: ED/VI, 85/70°, IV, 1000 m, 15.30 h, v severni steni severovzhodnega vrha (5200 m) Troglava.
