So gorski vodniki res lahko bojazljivi, boječi, plašni, neodločeni, neverodostojni?
Zgodbo o tem človeku, ki se je zaradi onemoglosti, ranljivosti in strahu moral umakniti in je s tem povsem razočaral stranke, piše življenje. Si že predstavljam, pravi avtor, kaj si misliš, da ni lepo govoriti o napakah drugih ljudi. Prav, ampak v tem primeru čuti, da zmore in upa, da se boste po branju strinjali z njim. Tako začne svojo res odkrito pripoved gorski vodnik Enrico Maioni. Rojen in živeč v očarljivi Cortini. Že od otroštva odkriva, raziskuje in razvija globoko ljubezen do domačega kraja in osupljivih gora, ki ga obdajajo – Dolomitov. Ko je dozorel, ga je globoka strast do gora in dejavnosti na prostem, ki jih ponuja to sanjsko okolje, pripeljala do poklica gorskega vodnika. Zanj je to najlepša služba na svetu.
Enrico v svojem zapisu opisuje sebe in svoje težave. Kljub temu, da je sam in brez vrvi preplezal številne težke smeri, v športnem plezanju dosegel zelo visok nivo, mu kot gorskemu vodniku, ki je vajen biti referenčna točka, ni lahko priznati ranljivosti. Toda prav to želi povedati: gorski vodnik ni superjunak. Je profesionalec, ki velik del svojega življenja preživi v gorah in si nabere bogate izkušnje, ki mu pomagajo pri pravilnih odločitvah v težkih situacijah.
Biti gorski vodnik je res več kot le služba; je strast, poslanstvo in včasih preizkus telesne in duševne moči. Gore zahtevajo spoštovanje, pripravo in (vsaj) ščepec ponižnosti. Biti gorski vodnik je čudovit poklic, ki pa je tudi poln odgovornosti in zahteva veliko ne le fizične, ampak tudi psihične predanosti. Ko ljudje vidijo njihove fotografije med pohodništvom ali plezanjem, pogosto mislijo, da tudi oni preprosto uživajo v gorah, kot da gre za stalen dopust. Toda v ozadju je še veliko več.
Varnost je glavna prioriteta. To pomeni, da morajo biti nenehno pozorni, oceniti vremenske razmere, teren in zaznati zmožnosti klienta. Vsaka odločitev, ki jo sprejmejo, vsaka pot, ki jo izberemo, vpliva na varnost ljudi, ki se zanašajo na njih. In to je lahko stresno. Ne smejo si privoščiti napak.
Toda tudi najbolj izkušeni imajo lahko težke dneve, kar dokazujeta dve Enricovi epizodi slabosti, ki govorita o “slabšem gorskem vodniku”.
Umakniti se pred težavo ni nikoli prijetno. Vedno obstaja občutek neuspeha, poraza. Toda ravno v teh trenutkih se pokaže prava vrednost vodnika: vedeti, kdaj je čas, da se ustavi in obrne. Varnost strank je sveta in tudi za ceno slabega vtisa se je bolje vrniti kot tvegati.
Enricovi stranki, Clemente in Matteo, s katerima je doživel te epizode, sta bila človeka, s katerima je plezal velikokrat. Poznala sta njegove sposobnosti in vedela, da je bilo obračanje izvedeno z utemeljenim razlogom. Medsebojno zaupanje je v gorah ključno in hvaležen jima je za razumevanje.
Te epizode so ga naučile, da je vsak vzpon priložnost za rast, ne le za telo, ampak tudi za duha. Gore so čudovit kraj, a so lahko tudi neprizanesljive. In gorski vodnik, pa naj bo še tako vešč, je v prvi vrsti človek. Danes, ko Enrico gleda nazaj, razume, da so ga trenutki slabosti naredili boljšega vodnika. Naučili so ga ponižnosti, zavedanja meja in predvsem pomena varnosti. Vsak neuspeh je bil korak k večji modrosti in odpornosti.
