Sto let planinstva na Slovenskem

Gorenjski Glas, 23. december 1992

Razvoj slovenskega planinstva se skriva v delu
Z novim letom se za slovensko planinstvo začenja jubilejno leto. Kronist pa se ob pregledovanju 100-letne zgodovine ne bo mogel izogniti spoznanju, da sta bila kranjska podružnica in društvo vedno v središču dogajanj.

Kranj, 23. decembra 1992
Kranjska planinska podružnica oziroma društvo sta bila že od vsega začetka pomembna oblikovalca v dogajanjih slovenskega planinstva. Tako na primer ob postavitvi Prešernove koče 1910 na Stolu, ob vzponu na Everest, kamor so “Kranjčani” prvi stopili, do Česna. Vpetost kranjskih planincev v oblikovanje 100-letne zgodovine pa se potrjuje tudi v planinskem gospodarjenju, množičnosti, vzgoji in nenazadnje tudi v vrhunskem alpinizmu. Danes vodstvo in še posebej predsednik društva Franc Ekar ugotavljajo, da se slovensko planinstvo nahaja v pomembnem, morda tudi kritičnem trenutku, kjer bi morda tudi izkušnje in pogledi “iz Kranja” lahko prispevali in predvsem pripomogli k objektivni in realni oceni na eni in k odgovorno začrtani usmeritvi za jutri na drugi strani.
“Planinski temelji so bili na Slovenskem in v vseh kasnejših obdobjih vsidrani v trdo, da ne rečem “garaško” prostovoljno delo. To naj bi bila osnova in danes tudi, če se pogovarjamo o sedanjih razmerah, dota za naprej. Mislim, da smo si prav z delom in na delu temelječih vložkih pridobili planinci avtoriteto in potrdili odgovornost v gorah,” ocenjuje predsednik kranjskega planinskega društva Franc Ekar. Morda je na prvi pogled nezdružljivo v planinski svet postavljati recimo narodni park. Vendar pa je Slovenija takšna, da od Snežnika do Pohorja, od Kanina do Karavank kaže takšno, recimo ohranjanja vredno sliko. Prav to pa terja odgovornejši in predvsem ne poenostavljen odnos do tega vprašanja. Težko si je recimo zamisliti, da bi Gorenjci lahko upravljali s Pohorjem, ali Štajerci z gorenjski gorami,” pravi Ekar.
“Še bolj nerazumljivo pa je, da bi recimo Ljubljančani reševali Trentarje, če vemo, da iz Ljubljane prihajajo v Trento le zaradi sprostitve ali morda tudi zaradi dobička. Skratka, mislim, da bi narodni park moral biti domena domačinov in zato le-ti ne potrebujejo nobene “centralistične pokrovke” v Ljubljani. Podoben je iz kranjskega zornega kota tudi pogled na prihodnji vrhunski alpinizem. Ocena je takšna: če država želi in ocenjuje, da vrhunski alpinizem mora biti pomembna nacionalna potrditev navzven, potem mora ta država računati, da je v slovenskem prostoru tudi toliko in toliko planinskih objektov, ki jih je treba vzdrževati, da je toliko in toliko deset tisoč ljubiteljev gora oziroma pohodništva… Denarja za oboje pa vedno in ob vsakem trenutku najbrž ni in ga še kar nekaj časa ne bo.
“Mislim, da se bi veljalo čimprej začeti zgledovati morda po francoskem vzorcu in začeti resno razmišljati o planinski varnostni službi. Danes se v gorah poleg ljubiteljev le-teh pojavljajo še številni drugi, ki pravzaprav z goro nimajo veliko skupnega. Tu so zmajarji, padalci, gorski kolesarji, jadralci, celo plesne in različne show skupine si jemljejo gore od časa do časa “v zakup”. Mislim, da smo se znašli v skrajnosti, ki je planinci, kot “avtohtoni stanovalci” ne moremo kar tako sprejemati. Posebej še, ker se običajno vsemogoči različni dejavnostni prišleki obnašajo kot gospodarji trenutka in prostora, planinci pa smo v skrajnem trenutku lahko potem samo še “gorski komunalci”.
V takšno oceno pa sodi tudi ugotovitev, da bi se morali pravzaprav v tem trenutku, in morda je tudi jubilejno leto še kako primerno za to, planinci v svojih vrstah spogledati in pogovoriti. Treba je razčistiti in opredeliti, ali je sedanji organizacijski centralizem v planinstvu ob številnih društvih in zvezi pravilen. In če naj bo, v kakšni meri je še lahko koristen. Niso jedke pripombe, da je planinska (organizacijska) nadgradnja zelo draga in da bi morala biti vloga planinske zveze predvsem usklajevalna ne pa ukazovalna. Nenazadnje so društva postavila in utrjevala obstoj planinstva in svojega na gori.
“Resnici na ljubo je treba priznati in prav zdaj ponovno poudariti, da so prav planinska društva dokazovala in potrjevala eksistenco na gori, ne pa tisti, ki so prihajali iz Ljubljane. K tej “repliki” pa sodi še ena. V bogati in reprezentančni knjigi, ki je izšla pod naslovom Stoletje v gorah, so na široko opisani začetki našega planinstva. To niti ne bi motilo, če ne bi ob tem “spregledali” povojni čas. Prepričan sem, in nisem edini, da so povojni planinski tovariši naredili največ, kar je bilo za slovensko planinstvo narejenega v tem stoletju. Vrhunski alpinizem smo približali svetovnemu, narejene so bile sodobne planinske postojanke, prevladala je množičnost. Ta knjiga pa nima besede za te povojne ustvarjalnosti. Neglede na politične spremembe so tu končno vendarle rezultati. In knjiga bi morala prenašati izročilo, da se planinci nismo nikdar politizirali, kajti nad gozdno mejo je bilo vedno in samo planinsko tovarištvo. To se je začelo pri nas že pred sto leti. Nekateri socialistični spomeniki (Kredarica) ne bi smeli tako motiti in če jih bomo ekološko obvladovali, tudi ne bodo prav nič moteči. Spominjam pa se, da je prav ob gradnji Kredarice naše planinsko društvo dobilo vso podporo iz Ibija z njihovo takrat dovtipno pripombo: To je edina stvar, po katero ne bodo prišli z juga in je Sava ne bo odnesla na jug.
Stoletje planinstva in slovenske gore so morda v mladi državi in njeni promociji prav zdaj primeren trenutek. Enkrat nenazadnje se bo treba končno tudi “ozreti” ob takšnih in drugačnih promocijah na to, da ima vsaka slika, slovenski pogled v ozadju goro. In gora je bila za ta kraj, za njene ljubitelje, vedno sveta in zato tudi zdaj nanjo ne sodijo razni hot dogarji, shovarji… Prej bi si v tej promociji in tradiciji v prihodnje zaslužila boljše mesto v vladnem ministrstvu, v športno planinski katedri. In nenzadnje bi si slovenska gora morda zaslužila celo pomnik ob Julijusu Kugyju, štirih srčnih možeh še komu. Zakaj ne profesorju Frischaufu, ki je kot Avstrijec populariziral slovenski nacionalni planinski izraz. Bil je ustanovitelj kranjske podružnice planinstva 1899. leta, in hrvaškega planinstva že pred 110 leti. Celjani in Kranjčani mu bojda pripravljajo takšno priznanje s pomnikom nekje med Kamniškimi in Savinjskimi Alpami.
“Ob spoštljivem pogledu,” končuje kranjski predsednik Ekar, “na preteklih trideset, štirideset let ne morem mimo sedanje funkcije Zelenih. Njihovo početje, da radi mešetarijo z naravnim bogastvom zaradi nabiranja političnih točk, nas skrbi. Planinci smo bili in smo glede tega vedno nestrankarski, tudi na začetku smo bili, ko so ustanovni člani z darovanimi goldinarji začenjali prve akcije. In v tem trenutku smo še toliko bolj prepričani, da se kot resnični varuhi gorske narave in nenazadnje planinske lastnine v njih (kar bo še kost za glodanje) lahko obnašamo samo in izključno nestrankarsko.”

A. Žalar