Gorenjski Glas, 23. december 1992
Pogovor s poveljnikom bojne enote na Bohinjski Beli – Spretnost, značilna za to alpsko žival, loči planince od drugih vojakov
Bohinjska Bela, 22. decembra 1992
Če bi ta zapis nastal pred leti, bi bil posvečen vojaškemu prazniku. Danes nima takega namena, saj imajo slovenski teritorialci svoj dan 20. novembra. Pa vseeno je v nekem smislu slovesen. Prva generacija vojakov v bojni enoti na Bohinjski Beli namreč končuje drugi del usposabljanja. Kaj se je naučila, kako poteka življenje v vojašnici, pa kakšno je predpraznično vzdušje v njej, pripoveduje za naše bralce Fedja Vraničar, poveljnik tamkajšnje enote.
Prve vojake ste sprejeli na Bohinjski Beli pred nekaj mesecu Kako so se izkazali doslej, s čim ste zadovoljni in kaj vas morda moti?
VRANIČAR :»Vojake smo dobili iz učnega centra v Kranju pred dobrimi tremi meseci, začetek oktobra. Ti vojaki odhajajo že 8. januarja 1993 domov. Večino vojaškega roka so odslužili pri nas. Reči moram, da so prišli k nam fizično dobro pripravljeni, zato glede tega nismo imeli nobenih problemov. Povedati moram tudi, da so ti fantje – razen redkih izjem – zelo v redu; pretežno so Gorenjci, med njimi pa je tudi nekaj prostovoljcev, dva celo iz Slovenske Bistrice. Imajo veselje za usposabljanje in so motivirani za svoje delo; morda tudi zato, ker so prišli v enoto, ki se nekoliko razlikuje od drugih.«
Malo pred vselitvijo je bila vojašnica veliko gradbišče. Je še kaj del ostalo za pozneje, pa kako se sploh počutite v novem, lepem domu?
VRANIČAR: »Objekt za poveljstvo in nastanitev ene enote, ki so ga zgradili na novo, smo praktično prevzeli šele pred nekaj dnevi. Vojaki so prišli v najlepšo vojašnico v Sloveniji. Prej je bila pretežno uničena, vendar so jo v nekaj mesecih kvalitetno prenovili. Pravo veselje je živeti in delati v razmerah, kakršne imamo sedaj tukaj. Na začetku nas je malo skrbelo, koliko časa bo ostal izgled vojašnice tako lep. Po treh mesecih bivanja v njej se ni prav nič poslabšal, kar pomeni, da je odnos teh slovenskih fantov do imovine na zelo visoki stopnji. Eden od bistvenih elementov za dobro delo je tudi nastanitev. Če vojak živi v prijetnem okolju, dela v učilnici s sodobnimi pripomočki, potem ima gotovo večje veselje do dela. Seveda, zaenkrat v alpski enoti še nimamo vse potrebne opreme; gre za posebno opremo, od čevljev do spodnjih oblek iz toplih in lahkih materialov. Če se vrnemo k udobju, je gotovo pomembno zanj, da je v vsaki spalnici največ 14 vojakov, da ima vsaka spalnica ozvočenje zaradi poslušanja glasbe, da imamo sodobno opremljeno okrepčevalnico, da je kuhinja na zelo visoki ravni, tako da se vojaki ne pritožujejo zaradi kakovosti hrane. Ni se sicer bati, da bi se kdo zredil, ker so pri nas toliko večji napori, vendar pa fantje v glavnem pohvalijo pogoje bivanja v naši vojašnici.«
Dokler se življenje v veliki hiši uteče, mine nekaj časa. Ali uspete v tako kratkem času, kot je vojak pri vas, postoriti vse potrebno?
VRANIČAR: »Naša prednost je v tem, ker se vojaki navadijo na red in vojaško življenje že v učnem centru. Naša naloga je le, da to speljemo naprej. Pri nas pride na deset do petnajst vojakov po en starešina, ki je profesionalec. Včasih, ko so bili le desetarji na služenju vojaškega roka zadolženi za delo z vojaki, je bilo nemogoče doseči tako motiviranost in kakovost pri usposabljanju. Zato je lahko tudi vojaški rok toliko krajši, kot je bil v nekdanji vojski. Mi izurimo vojaka z intenzivnim delom v šestih mesecih dosti bolj, kot so to uspevali poprej.«
Se drugi del vojaškega usposabljanja veliko razlikuje od prvih mesecev vojakovega bivanja v učnem centru?
VRANIČAR: »Usposabljanje v bojni enoti je drugačno predvsem po vsebini. V prvi fazi je potekalo urjenje vojaka kot posameznika, tukaj pa se vojak začne usposabljati kot pripadnik nekega kolektiva. Tako imamo vaje oddelka, voda in čete, imeli pa naj bi tudi skupno vajo celotne enote. Na združeni vaji Odpor ’92 pred nedavnim smo imeli priložnost za oceno naše usposobljenosti. Naši vojaki so dobili v vlogi napadalca samo pohvale, dobra pa je bila tudi ocena poveljevanja. Pri nas je edina alpska enota v Sloveniji, zato je usposabljanje dokaj specifično. Vojaki se učijo plezanja in življenja v gorah nasploh. V ta namen smo se povezali s planinsko organizacijo; na primer, eno enoto smo imeli na urjenju na Soriški planini, drugo v koči na Blegošu, pa tako naprej. Način bojevanja v planinskem svetu je namreč tak, da bi zelo malokrat uporabili celotno enoto na enem kraju. Posamezne enote pa morajo biti pripravljene za boj v težjih razmerah. Delo zato poteka pretežno na terenu, manj pa v učilnicah. Ne gre le za vojaška znanja, ampak mnoge koristne stvari za vsakdanje življenje v naravi.«
Kako se sploh znajde večina mladih fantov pri zahtevnih nalogah, s katerimi se morda sreča prvič v življenju?
VRANIČAR: »Mnogi bi pomislili, da se današnja mlada generacija, vajena le teniških copat, ne bo znašla v planinskih škornjih. V treh mesecih smo imeli le nekaj ožuljenih nog, kar potrjuje nasprotno. Bojim se celo, da se bodo težko poslovili od škornjev! Fizično kondicijo, ki so jo pridobili v učnem centru, pri nas še dogradijo. Posebna zanimivost so specialne enote. Poizkusno usposabljamo desetino vojakov, ki uporabljajo gorska kolesa za hitre premike pri odkrivanju sovražnika. V steno pa ne popeljemo le alpsko-izvidniškega voda, ampak se s plezanjem seznanijo vsi vojaki med 90-urnim programom alpinizma. Pred tem smo vse vojake testirali in zdravniško pregledali; kdor nima potrebnih psihofizičnih lastnosti, seveda ne gre v steno. Omenim naj še izvidniški oddelek, ki je bolj usposobljen za samostojne aktivnosti v steni, tudi za reševanje.«
Omenili ste, da vam nekaterih stvari še manjka. Gre samo za opremo in oborožitev, ali se to nanaša tudi na usposobljenost starešin?
VRANIČAR: »Lahke oborožitve imamo dovolj, nekaj specialnih orožij pa še manjka, kar je stvar časa. Seveda manjka tudi nekaj znanja. Želimo namreč, da bi vse poveljnike enot usposobili za delo v gorah. Nekateri imajo veliko znanja v vojaški stroki, niso pa vešči plezanja; pri drugih bo treba izpopolniti znanja vojaškega poklica. Zato smo se odločili, da naj bi alpinisti skrbeli za usposabljanje na področju alpinizma, drugi pa vojaške zadeve. Kadrov nam nekaj še manjka, ker ni niti polne zasedenosti z vojaki. Prihodnje leto načrtujemo kadrovsko popolnitev, obenem pa tudi formiranje ekipe alpinistov, ki bi vse vojake usposabljali v plezanju.«
Imate med sabo tudi izkušene alpske starešine iz nekdanje vojske?
VRANIČAR: »Nekaj je tudi teh, vendar moram reči, da gre za tiste, ki so pravočasno prestopili k teritorialni obrambi. Z njimi ni nikakršnih problemov; usposabljanje in komuniciranje v tej vojašnici poteka samo v slovenščini. Če kdo napravi pri tem napako, ga tudi sam popravim. Med šestimi starešinami iz prejšnje vojske so razen dveh vsi Slovenci.«
Gotovo je vloga poveljnika tako velike enote zelo zahtevna. So vam dosedanje delovne izkušnje v pomoč pri tej nalogi?
VRANIČAR: »Če imaš okrog sebe ljudi, ki znajo in hočejo delati, potem poveljevanje taki enoti niti ni tako težko. Gre predvsem za koordinacijo med posameznimi resorji oziroma sektorji v enoti. Ta enota ima poleg operativno-učnega področja ima tudi močno zaledje, obveščevalno dejavnost, kadrovsko in analitično področje, ne nazadnje tudi finančno poslovanje. Razlika od območnih štabov TO je mogoče v tem, da imamo tukaj vsak dan toliko in toliko vojakov, ki jim je treba nuditi nastanitev, prehrano, kvalitetno usposabljanje in drugo. Poveljnik naj bi stalno skrbel za spremljanje procesa usposabljanja, mora pa se posvetiti tudi posamezniku, zlasti razreševanju problemov. Gotovo bomo pri naslednjih generacijah stvari opravili bolj kvalitetno, kot smo jih na začetku, saj se nekatere starešine prvič srečujejo s procesom usposabljanja. Z obrambnim področjem se že dolgo ukvarjam. Delal sem v upravnem organu za obrambo škofjeloške občine. Veliko izkušenj sem dobil predvsem v učnem centru na Igu, kjer smo začeli s poskusnim usposabljanjem slovenskih vojakov, pa potem kot poveljnik šentviške vojašnice. Moja želja je bila, da pridem v gorenjsko vojašnico, zato se tukaj dobro počutim.«
V slovenski vojski je marsikaj drugače, kot je bilo poprej. Kakšni so pri vas odnosi med starešinami in vojaki, koliko svobode ima posameznik v vsakdanjem življenju?
VRANIČAR: »Reči moram, da je življenje teh vojakov morda premalo vojaško. Vse lepo in prav, da je vojak človek, s katerim se po človeško pogovarjamo. Prav je, da ima maksimalne možnosti za usposabljanje, pa da pri tem ne zatiramo posameznikove osebnosti. Prav je, da svoje ambicije izkaže tudi v vojski. Vendar pa ni bilo dobro, da je bil še do nedavnega vojak prost vsak vikend, na kar so nas opozarjali tudi starši. Sedaj je sprejet pravilnik, po katerem ima vojak obvezno en prost in en delovni vikend v mesecu, druga dva vikenda pa je le pogojno prost. Če je potrebno, torej opravlja določene dolžnosti v vojašnici. Mi imamo vrsto objektov, ki jih moramo zavarovati, zato so vojaki pogosto na straži. Vojak ima možnost izhoda tudi med tednom, vendar le v nujnih primerih. So pa tudi posamezniki, ki morajo ostati kak vikend v vojašnici za kazen, saj se povsod najde nekaj neukročenih mladeničev. Posebno proti koncu pouka, podobno kot v šolah, mladim malo popušča delovna vnema. Vseeno ne prihaja do resnih sporov ali konfliktov med poveljniki in vojaki.«
Poznano je, da so bili domačini poprej mnogokrat jezni na sosede v vojašnici na Bohinjski Beli. Kako se vi razumete z njimi?
VRANIČAR: »Naša vojašnica je na ozemlju krajevne skupnosti. Tega sem se zavedal že ob prihodu vanjo. Zato sem čutil dolžnost, da storim prvi korak in obiščem krajane, še posebej, ker so bili domačini zadnje dni vojne precej preplašeni zaradi groženj iz vojašnice. Prvi stiki s krajani so res bili morda malo bolj hladni. Ko so ugotovili, da prihajajo v kraj tako rekoč njihovi sosedje, da bo raven dogovarjanja drugačna, smo navezali zelo dobre odnose. Pred nedavnim smo odprli knjižnico v vojašnici, v katero prihajajo krajani vsak četrtek. Prejšnji petek nas je obiskala igralka Milena Zupančič, ki je tod doma; bil sem vesel njenega potrdila, da krajani zelo lepo govorijo o fantih iz vojašnice. Že na začetku smo povabili prebivalce, naj si ogledajo, kako izgleda vojašnica po prenovi, nad čemer so bili prijetno presenečeni. Prizadevamo si tudi, da sproti rešujemo morebitne pr8- bleme. Ravno tako smo pripravljeni, da jim ob potrebi nudimo kakršnokoli pomoč, na primer, ob nesreči ali drugi nuji v naši ambulanti. Upam, da bo sodelovanje ostalo dobro v skupno korist še naprej. V teh dneh se seli v našo vojašnico še območni štab TO za radovljiško in jeseniško občino, kjer so tudi domači ljudje.«
Pred nami je čas praznikov. Nekdaj je bil pred novoletnimi dnevi živ prazniki armade, na katerega je spomin že obledel. Kaj pa praznik slovenske vojske, je že zaživel med vojaki in starešinami TO?
VRANIČAR: »Mi smo praznovali 20. november tako, da smo imeli nćkaj aktivnosti, ki jih je organiziral moj pomočnik za domovinsko vzgojo. Ker je bil takrat petek, smo vojake spustili nekoliko prej domov, kar jih je najbolj razveselilo. Fantom vsak mesec vnaprej povemo, katere dneve bodo prosti, zato že imajo svoje načrte tudi za novoletne praznike. Določeno število vojakov mora ostati v vojašnici, kar vojaki razumejo; nekateri so se celo sami javili za dolžnosti med prazniki. Seveda bodo skupaj s starešinami poskrbeli za okrasitev prostorov in razvedrilo.«
Kaj pa Božič? Nekdaj je bila strogo prepovedan v vojski, kakor tudi religije. Kako danes gledate na to?
VRANIČAR: »Že v Šentvidu smo se pogovarjali, kako postopati s fanti, ki verujejo. Dogovorili smo se s predstojniki škofijskega ordinariata, da zadnjo soboto v mesecu obišče vojake dr. Košir in se pogovori o verskih vprašanjih s tistimi, ki to želijo. Omogočili smo jim tudi obiskovanje maš. Slednjega se držimo tudi tukaj. Verskih obredov se lahko udeležijo takrat, ko so prosti, v cerkvi. V vojašnici tega ni.«
Začetek prihodnjega leta ste poslovili od prve generacije vaših vojakov. Kakšen občutek imate ob tem in koliko stikov boste ohranili?
VRANIČAR : »Časa za razmišljanje ne bo veliko. Ko bodo 8. januarja odšli sedanji vojaki, bo treba intenzivno pripravljati vse za sprejem nove generacije. Prav gotovo pa so se spletle določene vezi med samimi fanti in tudi s starešinami, zato bo najbrž komu hudo ob odhodu domov. Nekaj imamo tudi vojakov, ki se želijo potem zaposliti v vojašnici. Stik z vojaki bomo ohranili, ker je vojak po odhodu od nas še 90 dni v rezervni sestavi te enote. Obstajajo zamisli, da bi formirali nek klub alpincev, v katerem bi častniki te enote organizirali razna strokovna predavanja. Vanj bi radi privabili tudi del vojakov, ki so odslužili vojaški rok. Pripadnost vojakov tej enoti se čuti sedaj že po tem, da s ponosom nosijo uniformo z znakom gamsa na rokavu. To je znak edine alpske enote pri nas, zato jim je nadvse dragocen.«
Stojan Saje
