Štirje srčni možje so osvojili Triglav

V soboto ob 10. uri na vrhu naše najvišje gore slovesnost ob 200-letnici prvega pristopa na Triglav, v nedeljo pa bo slovesnost z odkritjem spomenika prvopristopnikom v Ribčevem lazu

Še pet dni nas loči od pomembnega dne — sobote, ko bomo s slovesnostjo (ob 10. uri) na vrhu Triglava proslavili 200-letnico, odkar so Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer, prvi »nemara odkar svet stoji« stopili na teme našemu očaku. V nedeljo ob isti uri pa bo velika slovesnost v Bohinju. V Ribčevem lazu bomo odkrili spomenik: na skalnem monolitu štiri bronaste postave, »štiri srčne može« v nadnaravni velikosti, delo akademskega kiparja Stojana Batiča.

»Steze so vodile po vseh dolinah triglavskega pogorja.« je zapisala Mira Marke Debelakova Deržaj v svoji Kroniki Triglava, ki je v letih 1917 do 1949 izhajala v našem osrednjem planinskem glasilu. »Vodile so po pašnih planinah ter jih med seboj prav tako vezale kakor danes. Glavne prometne zveze med dolinami so bile: Iz Trente v Dolino čez Vršič, lovci in pastirji pa so hodili tudi čez Luknjo in skozi Vrata. Trento je vezal z Bohinjem prehod čez Trebiščino in Prehodavce v dolino Zajezerom. Bolj znana je bila pot iz Soče čez planino Za skalo in Komno. Stara zveza med Dolino in Bohinjem so steze čez Pokljuko ter pot skozi Krmo, čez Konjsko planino in Velo polje. Omrežje pastirskih steza je bilo pred dvesto in več leti enako kot danes. Le s to razliko, da so v zadnjih petdesetih letih planinska društva nadelala in markirala številne steze in pota.
Lovske steze so vodile prav v visokogorski svet. Že od nekdaj so lovci hodili čez Bohinjska vratca, čez Komarčo, Skok, Komar. Gamsom so sledili po vseh grapah zahodnega Triglavskega ostenja do Zaplanje in Zelenic ter vzdolž Flemenic. Tako so torej že v davnih časih prihajali lovci in kožarji, ki so iskali zgubljeno drobnico, tja pod vrhnjo gmoto Triglava. Vrh sam pa jih menda s te strani ni mikal. Saj so se ga celo divje koze izogibale in na njem sta gospodarila vihar in strela. Tako je najbrž ostala vrhnja gmota s trentarske strani nedotaknjena prav do leta 1881. (Tega leta sta Andrej Komac-Mota in dr. Julius Kugy opravila vzpon iz Zadnjice čez zahodno triglavovo ostenje in prvenstveni pristop čez Triglavsko škrbino na vrh.) Lovci so hodili čez Nogo na Prode ali pa so prestopali v višini Zaplanje okrog severnega grebena po ozki gredi nad triglavsko severno steno na kranjsko plat. Divji lovci seveda!«

Zgubljeni rokopis — najstarejši dokument o planinstvu
Če je že prevladalo mnenje, da se prvotni obiskovalci triglavskega pogorja, ki so vanj zahajali iz vsakdanje nuje, najverjetneje niso ne vem kako ubadali z mislijo, kako je na vrhu in kako bi nanj prišli, pa lahko zanesljivo trdimo, da sta triglavski svet odkrila in odprla žiga Zois in deloma tudi njegov brat Karl, slavni botanik.
Žiga Zois je prav do svoje smrti na ta ali oni način sodeloval skoraj pri vseh vzponih, organiziral jih je in večinoma tudi financiral ter dokumentiral. 4. oktobra 1795 je namreč med drugim pisal Valentinu Vodniku: »… Lahko dokažem, kateri vzponi so bili do zdaj izvršeni. Nabral sem jih od leta 1776 dalje že lepo vrsto …« Vendar ni mogoče najti tega »bohinjskega rokopisa,« ki bi bil prav gotovo najdragocenejši dokument o planinstvu v triglavskem pogorju in Alpah sploh! Če ni uničen, ga bo nemara kdo po srečnem naključju še odkril v kakem zaprašenem arhivu. Med Zoisiano v ljubljanskem muzeju ga ni.
Leta 1777 je prišel Balthasar Hacquet menda že drugič v Bohinj in iz tega leta izvira tudi prvi dokumentarično potrjeni (alpinistični) vzpon v osrčje triglavske skupine — vsaj dosedaj znan. V svoji Oryctographiji je Hacquet zapisal, da je po šestih urah prišel (menda prek Komarče) v golo dolino, kakršne še ni videl: »Mislite si dolino, kjer je površina pokrita z rovmi, tu in tam pa leže trhli štori. Redko drevje, ki še korenini, je brez obršij. Z gotovostjo lahko trdimo, da v tem stoletju ne bo več drevesa.« Dolino je prehodil menda prav do Prehodavcev, ker je zapisal, da je dolga šest ur hoda in da zavija od poldneva k polnoči in se imenuje »Sa Jezierzam«.
O teh Hacquet nadaljuje: »V dolini sem našel osem neobsežnih jezer, ki imajo dobro vodo. Štiri leže proti polnoči in so manjša, proti večeru so obsežnejša. Nekatera so med seboj zvezana pod zemljo, nekatera nad zemljo. Voda teče od polnoči proti jutru, kjer izgine voda osmega ali zadnjega jezera pod zemljo in nadaljuje svoj tek kratek čas po podzemeljskem rovu ter pride na dan pri že omenjeni luknji, Saviza imenovani, ki odteka v Bohinjsko jezero.«
Hacquet je avgusta istega leta, še enkrat prišel pod sam vrh Triglava, tokrat iz Srednje vasi in prek Konjščice. Spremljali so ga domačini in učenec Lovrenc Willomitzer. Ker pa so se mu spremljevalci skujali, je Haoquet sam nadaljeval pot iz Velega polja ter dosegel stranski »te male Terklou«. Nadaljevanje vzpona pa se mu je zdelo s te strani nemogoče. S kake druge strani pa zaradi slabega vremena ni poskusil.

Smer prvopristopnikov
Na pobudo Žige Zoisa, ki je menda obljubil tudi nagrado, je odšla v gore odprava, v kateri so bili naši »štirje srčni možje«: rudarja Luka Korošec iz Gorjuš in Matevž Kos iz Jereke, lovec Štefan Rožič in ranocelnik Lovrenc Willomitzer, katerega poreklo ni natanko znano, bil pa je menda zelo vajen gora in je že tudi bil pod vrhom Triglava — leto poprej s Hacquetom.
24. avgusta leta 1773 so prišli na Velo polje in dan kasneje preiskali tri strani vrhnje gmote — severna, tista nad Triglavsko steno, se jim že od daleč ni zdela primerna — in našli dober dostop na »Seleni plas«. Kaže, da so jih k njemu vodile predvsem izkušnje Hacqueta, ki je leto pred tem ugotovil, da z juga ne bi šlo.
Vrnili so se na Velo polje in 26. avgusta z dnem odšli — najprej proti zahodu, nato diagonalno od jugozahoda proti jugovzhodu in v petih urah so bili na Zelenem plazu. »To se sklada s terenom, če greš z Velega polja proti Spodnji Ledini, nato počez na Konjsko planino, prečiš pod Triglavskim Voglom na Vratca pod Kredarico in greš z njih na Zeleni sneg,« ugotavlja Debelakova v svoji kroniki. Z Ledenika so videli tudi globoko zarezo Vrat, ki se je zdela Willomitzerju kot grozotno brezno. Dalje so se vzpenjali vzdolž Triglavovega grebena k zadnji glavi. Sli so po snegu in pečevju severovzhodne stene in dosegli greben tik pod zadnjo strmaljo in po razu splezali na vrh. Na njem so potem ostali dve uri in v skalo vklesali začetnice imen, kot dokazilo, da so bili res na vrhu. Vrnili so se po isti poti in jo zaznamovali — da je ne bi več zgrešili.
To je bil torej prvi dokumentiran vzpon na Triglav, čeprav so različne (sekundarne) vire tolmačili že na vse mogoče načine. Od tega, da je bil samo Korošec prvi, ki se je povzpel na vrh, pa do tega, da so bili le trije in ne štirje …

Kaj pravi Valvasor?
Janez Vajkart Valvasor v triglavskem pogorju, kakor kaže, ni našel (ali videl) posebnih zanimivosti. Na velikem zemljevidu, ki je priložen njegovi prvi topografskozgodovinski knjigi, sicer lahko najdemo vse mogoče zaznambe: od Bohinja, do številnih gorskih verig ter gozdov med Savo ter Sočo, pa tudi napis Alpes Camicana, toda nobene oznake, ki bi dala slutiti, da so že tedaj vedeli, da se tam nekje skriva najvišji vrh Vojvodine Kranjske. Pozorni postanemo le na zapis: »Med Mojstrano in Bovcem stoji visoka gora Krma (to naj bi bilo po nekaterih tolmačenjih ime za Triglav), v sredi med Kranjsko deželo in Bovško kotlino, prav kakor kalk razsojevalec. Na njej je nenavadno to, da traja dan v tistih višinah meseca julija prav dolgo, tako da ne čutiš dosti več kot eno uro, kako pojema noč in narašča dan. Še veliko bolj čudno pa je to: če kdo zgoraj na tej gori okrog poldneva tleskne ali poči z bičem ali korobačem, nastane takoj nato nevihta z grmenjem in točo; četudi jo bilo vreme prej še tako vedro in jasno. Kakor se to sliši razumnemu človeku čudno in neverjetno, vendar ni to nikako prazno govoričenje, temveč resnica. In nikar misliti, da to pripovedujejo in trdijo le tamkajšnji okoliški prebivalci, kajti g. Johann Baptista Petermann in g. Laurentius iz Rechberga, oba Doctores Medicinae, sta sama osebno pred nekaj leti to doživela.«
Ime Terglav (-av) pa je po pisanih virih mogoče slediti do srede XV. stoletja (verjetno je bilo namreč omenjeno tudi v belopeškem urbarju iz leta l452, tako kot je v najdenih). v Knjižni obliki Triglav pa se piše od začetka XIX. stoletja. Znano pa je tudi, da ime ne izvira od »treh glav«, saj jih Triglav nima, oziroma si jih lahko predstavljamo le z veliko domišljije, ki pa jo naši davni predniki za poimenovanje prav gotovo niso potrebovali!

Zakaj prav iz Bohinja
Če se še enkrat vrnemo k virom, ki nam jih je zapustil naš slavni kronist, najdemo za Bohinjsko dolino zapisano, da je: »… Po naravi sami nedostopna, ker je od najvišjih snežnikov tako oklenjena, da noben pes, kaj šele človek ne more vanjo, z izjemo enega samega vhoda …« Valentin Stanič, slavni predhodnik naših alpinistov, pa je v zapisu o svojem potovanju v Celovec, ki ga je opravil neposredno pred vzponom na Triglav (1808), o tem zapisali »Pot se vije med lepimi, poraslimi gorami in pečinami, a dolina (pot med Bohinjem in Bledom) je večinoma pusta in dolgočasna.«
In kljub vsemu naj bi prav iz Bohinja krenili na prve raziskave Triglavske skupine?
Vsi dosedanji viri govore za to, čeprav so nekateri s sklepanji to hoteli pripisati tudi že divjim lovcem iz Trente, pastirjem izpod Triglava itd.
Triglav je iz Trente namreč sorazmerno težko opaziti, prav tako iz Gornje Savske doline, iz blejske in celo ljubljanske kotline pa je že preveč oddaljen, da bi mamil že pred 200 in več leti. Za Bohinj pa raje prepustimo besedo prof. Marijanu Lipovšku, ki je v Spremni besedi k svojemu prevodu Kugyjeve knjige »Pet stoletij Triglava« doživeto zapisal: »Pojdimo v Bohinj in poglejmo v gore! Kako bi bilo mogoče, da bi tamkajšnji prebivalec, ki je imel Triglav kot docela izrazit, najvišji vrh, visoko štrleč čez vse druge, neprestano pred očmi, ne bil dal tej gori imena? Saj to bi bilo prav tako, kakor če ne bi bil vedel, kako je ime njegovemu sosedu, ki ga je vsak dan srečal pri delu, ki ga je videl pri opravku prek plota sosednje hiše. To je nemogoče. Če je ime Triglav slovensko, se je moralo roditi zelo kmalu po prihodu Slovencev v to deželo, predvsem v Bohinjsko dolino.«
Najpomembneje pa je verjetno, da sta bila v Bohinju brata Zois, bili pa so razen tega tudi iskalci rude in planšarji na Velem polju ter drugih, še višjih planinah, razen tega pa tudi lovci.

Staničev opis
23. septembra 1808 je dosegel vrh Triglava Valentin Stanič (1774—1847), tedaj župnik v Banjšici na Goriškem, ki se je že med šolanjem v Salzburgu uveljavil kot drzen alpinist. Leta 1800 je bil prvi »turist«, dan za prvopristopniki, na vrhu Grossglocknerja (3798 m). Leto kasneje prvi na severnem vrhu Watzmanna (2714 m) … Bil je prvi veliki alpinist Vzhodnih Alp, zato ni čudno, če si ga laste tudi naši severni sosedi, še posebno, ker se je podpisoval Stanig.
Valentin Stanič je v že omenjenem zapisu — obsega kar 44 drobno pisanih strani — ki ga je leta 1846 poslal uredniku »Novic« Bleivveisu, le-ta pa ga je podaril ljubljanskemu muzeju, zanimivo opisal svoj vzpon: Za pot do Uskovnice (Stanič je zapisal »u Skaumci«) pravi: »Od Srednje vasi do tod si bo kak morebitni bodoči obiskovalec Triglava lahko dal opisati pot, od tod pa bo mogel vsakdo zlahka brez vodnika najti pot na Triglav po mojem kratkem opisu in povpraševanju pri planšarjih. Od planšarskih koč se gre proti severozahodu vprek čez planino navzgor. Lahko se daš kake pol četrt ure daleč spremiti, da prideš na pot, ki zavije na levo v gozd. Po tej zelo vidni stezi, po kateri gonijo tudi živino v druge planine, je treba iti dalje, včasih navzgor, včasih nizdol. Zaiti ni mogoče, ker je samo ta steza. Sedaj zopet na majhno planino, kjer stoji koča. Potem pride jarek, ki je treba čezenj, in nato se gre zelo strmo na desno navzgor po stezi, ki se vije skozi gozd …«
Potem malo zaide iz strogo vodniškega opisa. Ko pa pride do mesta, kjer sta z vodnikom pod seboj zagledala Veto polje nadaljuje: »Kakor mestece, če gledaš od daleč, leži skupina planšarskih koč skoraj na sredi malone kakor miza ravne planine. Dalje spodaj ob strani stoji koča rajnega gospoda Karla barona Zoisa, ki si jo je dal tu postaviti, da bi mogel tod okrog botanizirati. Preden se pride do koč, si je treba zapomniti nameravano pot na Triglav in se glede nje orientirati. Desno nad kočami stoji suho drevo, za njim se vidi pot navzgor pod steno tik ob rušju. Prej si je treba tudi zapomniti, da se gre potem proti tistemu precej visokemu vrhu, ki stoji na desni poleg Velikega Triglava, to je, da se pride na Mali Triglav. Na južni strani Malega Triglava (Stanič je napačno pisal Srednjega), zgoraj, kjer je po grebenu zvezam z drugimi gorami, je opaziti tudi nekakšno razpoko. Proti tej razpoki je treba iti. — Toliko približno si je treba zapomniti, še preden pridemo do koč na Velem polju, ako gremo brez vodnika (kar za vajenega hribolazca ni nobena težava) na Triglav.«
Tako torej Stanič. Njegov opis pa ni zanimiv le, ker je prvi, ki opisuje »Stopče« (razpoko pod grebenom, Nemci so to mesto imenovali tudi »Triglavska vrata«), kjer sta potem leta 1871 Šesta dobro nadelala pot, temveč še posebej, ker se je že zavzemal za hojo v gore brez vodnika. Kolikor pa bi njegovo pisanje izšlo, ko ga je oddal Bleiweisu (leta 1846), bi bil tudi prvi tak popis v slovenskem jeziku. Tako pa je to »Izhod na Triglav«, ki ga je za Novice napisal France Kadilnik, objavljen pa je bil leta 1866.

FRANCI SAVENC