Slovenski poročevalec, 12. avgust 1958
Devet let prej, preden je uspelo prvemu človeku stopiti na najvišjo goro Evrope Mont Blanc, in sicer 26. avgusta 1778, so stopili »štirje srčni možje« na teme Triglava, in sicer ranocelnik Zoisovih bohinjskih fužin Lovrenc Wilomitzer, rudar iz Jereke Matevž Kos, rudar iz Koprivnika Luka Korošec in lovec Štefan Rožič iz Savice.
Letos praznujemo torej 180-letnico prvega pristopa na Triglav.
Slovenci smo se torej zgodaj uvrstili v planinsko alpinistično zgodovino. Za prvim vzponom se je 30 let pozneje povzpel na Triglav Valentin Stanič, človek našega rodu in prvi svetno priznani alpinist Vzhodnih Alp.
Letos pa je imela naša alpinistična zgodovina še več pomembnih jubilejev. Tako bi se morali spomniti 100-letnice rojstva dr. Henrika Tume — predhodnika našega današnjega množičnega planinstva, ki je ime naših gora ponesel daleč preko meja (rojen 9. julija 1858). Isto leto se je rodil tudi dr. Julius Kugy, poet in nekronani kralj Julijskih Alp. Imena teh dveh velikih gornikov morata biti z velikimi črkami zapisani v srcih vseh naših sedanjih in bodočih planinskih rodov. Dr. Henriku Tumi so pred leti postavili v spomin ponosno planinsko postojanko na Slavniku, Kugyju pa dostojen spomenik v Trenti.
Pred 60 leti se je rodil v Solkanu pri Gorici dr. Klement Jug, utemeljitelj naše strme alpinistike, ki se je smrtno ponesrečil v Severni triglavski steni leta 1924.
Pred 50 leti je zmrznil, zadet od kapi, na Hudi ravni pod Vršičem eden izmed najslavnejših trentarskih gorskih vodnikov Andrej Komac – Mota, ki je skupaj z največjim slovenskim vodnikom Jožetom Komacom – Pavrom in drugimi kazal pota v prečudežne lepote našega planinskega sveta.
Pred dnevi je minilo 20 let od pomembne zmage v steni smrti — 1800 m visoki severni steni Eigerja, ki so jo od 21. do 24. julija 1938 premagali nemško-avstrijski alpinisti, s čimer je bil rešen drugi izmed treh zadnjih problemov Centralnih Alp. Štirinajst dni pozneje so italijanski alpinisti premagali še 1200 m visoko granitno steno v Grandes Jorasses, medtem ko je bil prvi – problem teh Alp v severni steni Matterhoma rešen že l. 1932. Tako v Centralnih Alpah za ekstremne alpiniste ni več novih nalog in so zato usmerjeni vse pogosteje in tudi uspešneje na druge celine.
U. Ž.
Pojasnilo
V zvezi s kratko vestjo o nedavni smrtni nesreči nemške alpinistke pod Triglavom nam je tov.
Matjaž Deržaj poslal kratko pojasnilo v katerem ugotavlja, da je pod njegovim vodstvom skupina 13 vzhodnonemških alpinistov priredila izlet na Kriške Pode mimo bivaka IV. ter čez stenarska vratca v dom na Podih.
Troje gostov iz vzhodne Nemčije pa je s tov. Miklavžem Prosencem ostalo v bivaku IV. Med to skupino je bil tudi vodja nemških alpinistov. Poleg njih so v bivaku ostali tudi nekateri drugi slovenski in srbski alpinisti, da bi skupaj izvedli turo.
Deržaj sam je v tem času s svojo skupino že prispel v Pogačnikov dol in je za nesrečo zvedel šele naslednji dan ob 9. uri, prav tako pa tudi vsi nemški alpinisti z njim.
Glede na gornje je bilo naše poročilo netočno, ker tov. Deržaj ni niti vodil ali bil kakorkoli udeležen v tisti skupini alpinistov, med katerimi je bila tudi ponesrečena mladinka iz Vzhodne Nemčije.
