Glas Gorenjske, 15. avgust 1958
Tragedijo Wilhelma Lassa v severni steni Triglava niti primerjati ne moremo s tisto Tonija Kurza v severni steni carskega Eiggerja. Eigger je visok 3974 m, njegova severna stena pa je v letih pred drugo svetovno vojno pomenila enega izmed zadnjih treh nerešenih problemov Alp: poleg nje sta nepreplezani le še severna stena mogočnega Matterhorna in v led odeta stena Grandes Jorasses v francoskih Alpah.
Do leta 1935 so se plezalci iz jurskega Münchena spoprijeli z vsemi tremi: brata Toni in Franz Schmid sta preplezala severno steno Matterhorna, Peters in Maier Grandes Jorasses, Sedllmayer in Mehringer pa sta se spustila v boj z Eiggerjem. Vendar — zmagala je gora, ki ju ni več izpustila iz svojega objema.
V DRUGI POLOVICI JULIJA 1936, so alpinisti Andreas Hinterstoisser, Toni Kurz, Edi Rainer in Willy Angerer vstopili v severno steno Eigerja. Ob daljnogledu v Grindelwaldu se je trlo radovednežev, med katerimi je bilo nič koliko turistov prepričanih, da gre četvorica prostovoljno v smrt. V Eiggerju se je tudi po trikrat na dan menjalo vreme; od sonca do neprodirne megle, sodre, toče in snega … Čez njegove skale in zaledenela snežišča so noč in dan grmeli v dolino plazovi kamenja, ledu in snega. Švicarji so vsak poskus, preplezati to steno, označili z očitnim samomorom, postavili celo straže pod steno in prepovedali vsako reševanje v primeru nesreče. Nič čudnega torej, če je ob drznem dejanju četvorice prisluhnil ves svet.
PROTI VEČERU 18. JULIJA 1936 je bila gneča okrog daljnogleda v Grindelwaldu neznosna. Plezalci, ki so dotlej plezali v navezah po dva in dva, so se nenadoma združili. Razburjeni opazovalec je pripovedoval okrog stoječim: »Eden leži! Trije se sklanjajo okrog njega. Zdaj … zdaj mu dva obvezujeta glavo. Spet se je dvignil ! Gredo naprej!«
V višini 3200 m so si plezalci uredili na majhnem, skopem prostorčku noč išče. Drugo jutro jih je že ob pol osmih zakrila megla. Čez dan jih nihče ni videl. Nervozni spremljevalci v Grindelwaldu so preživljali mučno nedeljo. Zvečer se je stena spet pokazala in štirje ljudje v njej. Samo za 200 m so napredovali cel dan! Bili so na mestu, kjer sta se prejšnje leto zadnjič pokazala očem Sedlmayer in Mehringer. Nihče si ni mogel pojasniti, od kod nenadoma ta njihova počasnost.
V ponedeljek, 20. julija. Posamezniki se leno sučejo okrog nočišča. Stikajo glave, posvetujejo se. Končno so se le pomaknili naprej. Korak za korakom, centimeter za centimetrom. Grozno počasi, ubijajoče. Nazadnje — umik! Zakaj? Čemu? Vsem je bilo jasno, da se je morala zgoditi nesreča. (Pozneje so ugotovili, da je imel Wiely Angerer rano na glavi).
Šele zvečer so jih opazovalci spet zagledali. Še celih 900 m jih je ločilo od vznožja stene. Ponoči je bilo že vsem jasno, da ne gre več za dosego alpinističnega cilja, temveč le še za štiri človeška življenja. In zato se je v torek, 21. julija, ko je lilo v potokih in je zapadel nov sneg, naselila skrb v ljudska srca. Onemogli plezalci so stali ob enajstih dopoldne nad zadnjo, največjo zapreko, 200 m visoko Rdečo steno. Ob vzponu so porabili zanjo dve uri. Toda sedaj? Izčrpani, premraženi, napol zmrznjeni, lačni — krog in krog njih pa slapovi vode, plazovi snega, ledu in kamenja. Preostal jim je samo še spust po vrvi čez steno, čez sto metrov visok previs. Zabili so kline in pripravili vrvi za spuščanje. Tedaj so zaslišali iz odprtine, skozi katero so ob gradnji železnice na Jungfrau odmetavali odvečni material, klice progovnega čuvaja. To jim je vlilo novega poguma. Vendar čuvaj čez dve uri , ko je prišel znova pogledat, razen obupanih klicev »Na pomoč!« ni slišal ničesar. Na telefonski SOS klic so s posebnim vlakom — kljub temu, da so Švicarji reševanje takih samomorilcev prepovedali — prišli trije gorski reševalci in izstopili ob odprtini, od koder je čuvaj vzdrževal zvezo z ponesrečenci. Posrečilo se jima je, da so splezali 100 m pod Tonija Kurza, ki je visel na vrvi, in se z njim sporazumeli. Zaradi noči so se vrnili v predor. Vedeli so vse: edini, ki še živi, je Toni Kurz. Pod njim visi mrtvec, nad njim je mrtvec, zadnji pa je že strmoglavil v globino …
Viseč na vrvi sredi med dvema mrtvima tovarišema je Toni Kurz prebil četrto noč v steni. Drugi dan je mladi Toni Kurz z zmrznjenimi prsti iz 12 m dolge vrvi začel odvijati posamezne vrvice ter jih nazadnje zvezal. To 50 m dolgo špago je vrgel vodnikom, ki so se mu nato razdaljo približali. Nanjo so navezali novo, 40 m dolgo plezalno vrv, klin in oponko. Vse to je potegnil k sebi in takoj zabil klin. Končno, po šestih urah mučnega čakanja, so videli vodniki vsi srečni, kako se Kurz nad njihovimi glavami spušča po novi vrvi vedno niže. Celih 30 m se je že spustil. Z nogami se je tedaj odbil od previsa in vodniki so se ga že mogli s cepinom dotakniti. Njihovo veselje je bilo nepopisno. To, v kar so že komaj verovali, bo vendarle postalo resnica. Tedaj pa — v Kurzu je življenje zastalo. Roke so mu padle ob telesu, glava se je nagnila nazaj, telo je omahnilo … Samo dva metra nad svojimi reševalci je Toni Kurz z umrl.
-zk
