Primorski dnevnik, 6. februar 1974
Zagledal je trop gamsov. Potuhnil se je k viharnemu macesnu in jih dolgo občudoval, kako brezskrbno mulijo travo. Šele ko se je sapa obrnila in so ga zavohali, so se umaknili v pečine.
Šel je naprej. Po robovih prepadov so rasli od strel raziti macesni, nekaj pa jih je ležalo okostenelih na tleh.
Spoznal je, da se je ujel v past. Ni mogel najti izstopne police. Utrujen je sedel na podrto drevo, da bi se odpočil. Potolažil si je lakoto s kosom kruha in sirom. Komaj je pojedel, se je v ostenju, kjer so izginili gamsi, sprožilo kamenje. Mislil je, da se živali vračajo, pa ni bilo nič. Kamenje pa se je kar trkljalo, šele čez kakšne pol ure je zagledal v policah nad stometrskimi prepadi žensko. Počasi je lezla po ozki gredi skozi gladko skalovje. Kmalu je priplezala v bližino. Videl je, da je obuta v krive cokle. Ko je polica povsem izginila, je ženska snela cokle, jih dala v bisago in bosa preplezala izpostavljeno gladko skalo, ki jo je ločila od travnih jezikov. Zagledala ga je in šla naravnost k njemu.
»Kdo si?« je vprašala s čemernim obrazom. Huda je bila na tujca, ki je nevabljen vdrl v njen svet. Povedal ji je, da se mu je zahotelo strmin pa se je izgubil.
Drug drugega sta zvedavo in nezaupljivo ogledovala. Ženska je bila oblečena po pastirski navadi. Obraz ji je bil ožgan od sonca, naguban in razbrzdan kakor gorovje, v katerem je bivala. Le oči je imela mlade, žive in prodorne. Kar naprej so tipale vanj.
»Kakšna je!« je pomislil, »če bi jo postavil za strah v koruzo, najmanj tri leta ne bi bilo vanjo ne vran ne jazbeca, še medved bi se je ustrašil.«
»Kdo pa ste, gospa?« se je končno opogumil.
»Kakšna gospa!« je osorno odvrnila. »Tu smo samo ljudje. Tu je trava, drevje, kamenje, divjad in živina. Kaj ti še nisi slišal zame?« Bila je malone užaljena.
»Ne! Za vas pa še nisem slišal, šele drugič sem v teh hribih.«
»Vsi vedo zame. Vahica sem,« šele sedaj ji je izginil z obraza osorni izraz. Potem se je zasmejala. Videl je njena koničasta podočnjaka.
»Pasem ovce na tej in na oni strani pod stenami. Nekaj se mi jih je izmuznilo, pa sem šla za njimi pogledat pod vrh. Te živali so tako neumne, da same ne vedo, kam jih zanese ta sočna trava in dobra paša.«
»Saj ne zanese le ovc. Tudi človeka zanese.«
»Ja, ja, tebe je že. Takoj ko sem te zagledala, sem pomislila, da si eden od tistih mestnih izgubljencev, ki ne vejo, za kaj se klatijo po gorah.«
Bil je skoraj malce užaljen. »Vahica, ali vi veste, zakaj ste tu?«
»O, vem! Tu sem, ker moram biti. Pa ne misli, da sem komu za deklo. Svoje ovce imam. Posestnica sem, v dolini. Pa ne le da pasem. Tudi gamse gonim gospodi, kadar je lov, pa še kaj drugega, kar pa seveda tebe ne briga…«
»Kaj bi me brigalo, saj imam sam s seboj dosti opravka.«
»Vidim, da ga imaš. Sicer se ne bi zaplezal. Sam do noči ne prideš v dolino. Vedno več vas srečujem …«
»Koga srečujete?«
»Takšne, ki iščejo po hribih svoje izgubljene duše. Ni še štirinajst dni, odkar sem enega takšnega, kot si ti, prinesla kar na rami mrtvega izpod stene. Pa ni bil edini. Od tod jih Prskin vozi s svojim belim konjem v Dovje, da jih župnik Aljaž pokoplje…«
»No ja,» je nadaljevala, »ker si mi všeč, bom tudi tebe spravila od tod, da te ne bo mrazila noč.« Zahvalil se ji je. Če je ne bi videl bose v gladkih plateh nad prepadom, bi ga bilo sram, da ga stara baba rešuje iz skalovja. ženska je sedla na skalo, on pa je odvezal nahrbtnik in vzel iz žepa stekleničko z žganjem.
»Vahica, ga boste? Češnjevo je!«
»Seveda ga bom, če ponujaš!» Pogled se ji je raznežil. Nekajkrat je krepko nagnila, da se je steklenička naglo praznila. Šele potem se ji je jezik razvezal.
»Fant, poštene oči imaš in nič zlega v glasu. Zato si mi všeč. Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Ali veš, da ima ta skala dušo?«
»Kakšno dušo? Tega pa res ne vem.«
»Vidim, da nič ne veš. Takšno dušo ima, da jo je treba poznati, če hočeš plezati. Mlad si še, pa ne razumeš. Skala je kakor ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.«
»Vi že veste, Vahica.«
»Seveda vem. Trideset let hodim v te gore z odprtimi očmi. Poglej,« je pokazala z roko v severno steno Cmira. »Šestnajst let mi je bilo, ko vsa s prijateljico v coklah gnali gamse čez to steno. Na oni strani so se lovci križali, ko so naju zagledali na vrhu, in pozabili streljati na gamse.«
Potem ga je ženska peljala k steni, kjer je že sam zaman iskal prehod. Po ozki gredi sta plezala v grapo, zalizano s snegom. Po njenem robu sta se spuščala streljaj navzdol in se kmalu znašla v razkošnih policah, poraslih z macesni, še nekajkrat sta dvignila gamse, preden sta prišla pod steno, kjer se je pasla stoglava čreda njenih ovac.
»Bec, bec, bec,« se je oglasila ženska svojim živalim. Vse je drlo k njej in kmalu sta bila obkoljena od volnenih kožuhov. Segla je v bisago in ponudila ovcam sold. »No, še ti jim daj, da te bodo imele v boljšem spominu!« Ovce so jima lizale sol z obeh rok in kaj kmalu je je bilo premalo za toliko poželjivih jezikov. Ženska se je zasmejala.
»Poslušaj, fant! Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš pod vrh Škrlatice. Kamor hočeš! Kakor ljudi… če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir?«
»Zdi se mi, da vem …«
»Ne vem, če veš. Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.« Napotila sta se navzdol, na mejo gozda, kjer je Vahica imela v macesnih svojo bajto. In vse ovce so šle za njima. »Vahica, vidim, da uživate, ko vas ovce tako ubogajo.«
»No, dobro je, da me samo ovce. Ljudi sem sita, zato pa raje vse poletje prebijem v Vratih.« Odklenila je bajto in zakurila ogenj. On pa je sedel na klop in gledal v steno. Dal ji je stekleničko z ostankom češnjevca, ona pa mu je zavrela mleka. Prisedla je k njemu. Gledala sta ožarjeni del triglavskih prepadov.
»Te stene se boj! Vem, da te bo potegnila nase! Nekaj jih je že vrgla dol in še jih bo. Glej, da ne bo tudi tebe! Jaz sem že plezala v njej. Tam, kjer plezajo trentarski divji lovci!«
