Primorski dnevnik, 7. februar 1974
Potem se je razgovorila. Povedala mu je, kako steno naskakujejo Nemci, zabijajo kline in vpijejo. Mnogo je vedela tudi o gorskih vodnikih, o lovcih, o nevihtah in še o marsičem, kar dogaja v gorah. Čutil je, da Vahica ljubi gore. Bil je navdušen. Nekaj tistega, kar veje iz hribovja, je velo tudi od nje.
»Pokaži roko!«
»Zakaj?« je vprašal.
»Prebrala ti bom z nje usodo!«
»Mar znate tudi to?«
»Tudi to znam!«
Stegnil je roko.
Prijela jo je s svojimi raskavimi prsti in uprla je oči v dlan. »Uh! Kaj vse vidim v tvoji dlani!«
»Kaj pa?«
»Tvojo usodo, fant!«
»Kakšno usodo?«
»Čudno, res. Zelo čudno…« Potem se ji je obraz zresnil in se spremenil, da bi je skoraj ne spoznal. Gube na njenem obrazu so izražale zbranost, oči so postale globlje, odsotne, in ko je spregovorila, ji je zvenel glas, ko da prihaja z drugega sveta. »Nenavadno roko imaš. Srečno roko in nesrečno srce. Preveč je moči, preveč strasti… gnalo te bo naokoli… do smrti boš iskal mir po gorah… z vsem boš in z ničimer ne boš zadovoljen… če te gore ne bodo vzele, boš živel dolgo. In ne boš se kmalu oženil… ko se boš srečal z Abrahamom, boš še sam… brez otrok pa ne boš… žensk se boj… težave bodo imele s teboj in ti z njimi… denar te ne bo maral, ljudje te bodo izkoriščali, imel boš veliko prijateljev, ki ti ne bodo vsi prijatelji… boj se najbližjih, ker ti bodo velikokrat najbolj daleč… imaš eno samo veliko strast… gora te bo vzela za svojega, ne boš ji ušel…«
Ženski se je glas tresel. Hotel je izmakniti roko, a je ni spustila. Pogledala je proti vrhu Triglava. Zavit je bil v kopast oblak, skozenj je padal pramen sončne svetlobe in tipal po Severni steni. »Tam je tvoja usoda… boj se te stene, spoštuj jo, čeprav ti bo naklonjena. V njej vidim kri in trupla. Ne ločim obrazov… ne vem, če je med njimi tudi tvoj…«
»Vahica,« jo je prekinil, »mojega ni med njimi, le natanko poglejte,« je skušal ubrati šaljivo struno. V resnici pa mu je šel po hrbtu srh. In pošteno se je oddahnil, ko je ženska nazadnje le spustila roko iz klešč svojih prstov.
Potem se je njen obraz zdramil iz resnobe in odmaknjenosti. Dvignila je oči k njemu in globoke brazde ji je ožaril smeh. »Fant, poslušaj me,« je rekla. »Za skalo še nisi, čeprav te vleče vanjo. Poglej svoje prste, krvavi so! Počakaj!« Vstala je, stopila v bajto in se vrnila s kepo loja. »Na,« je rekla. »To je gamsov loj. Z njim si mažem roke in noge, kadar me skala preveč razje. Po njem se koža hitro celi.«
Namazal si je roke in hotel vrniti kepo.
»Ne, s sabo jo vzemi. Potreboval jo boš, ker ne boš nikoli nehal hoditi v gore. To vidim v tvojih očeh. Pa še pridi, da bova kakšno rekla, če pa se boš kje zaplezal, kar mimo zavpij in mene pokliči. Pridem pote! Tu ni skale, s katere te ne bi spravila!«
Segla sta si v roke. Vedel je, da se bo pri njej še večkrat oglasil.
Joževa mama Marija je bila drobna, nežna in občutljiva ženska. Moževa smrt jo je hudo prizadela, toda ni je zlomila. Oklenila se je otrok. Zaradi njih je morala biti pogumna, vztrajna in iznajdljiva. Najbolj pa se je navezala na Joža. Morda zato, ker je bil mehak kakor ona, ali pa zato, ker se je bolj bala zanj kot za druge. Znali so si urediti življenje in niso se ukvarjali z nevarnostmi tako kot on. Materi ni bilo prav, da gre vsako soboto popoldne v gore in da se vrne šele v nedeljo zvečer ali celo zjutraj v ponedeljek. Skoraj na kolenih ga je prosila: »Joža, boj se boga. Poslušaj mater, ki ti hoče samo dobro! Ne hodi v gore, da ne boš nesrečen in mi s tabo. Zabavaj se v dolini kakor drugi fantje, če že ne moreš drugače…«
Zaman ga je svarila in pregovarjala. V vsem ji je ustregel. Dajal ji je ves zaslužek. Zase je vzel le kakšno krono. Goram pa se ni mogel odpovedati.
»Ne vem, kaj iščeš v hribih. Kdor le more, se jih izogiba. Stari ljudje ne pravijo zaman, da gora ni nora, pač pa je tisti nor, ki gre gor! Posebno, če mu ni treba, če ni tam nič izgubil! V goro se gre, kot pravi gospoda, le do tja, do koder se pride s kočijo. V vodo pa samo do kolen, če hočeš dolgo živeti. Pa velike družbe se izogibaj, če nočeš imeti težav!« Tako ga je svarila.
Vode se je res bal in je pazil, da ni zagazil vanjo globlje ko do kolen, če je lovil postrvi v potoku ali v reki. Tudi velike družbe se je izogibal. Zato tudi ni hodil v cerkev, kar pa seveda materi ni bilo prav. Za cerkev si je izbral gorski svet, vonj kadila mu je zamenjal dim ognjev, ki jih je kuril po drvarskih bajtah, orgle in petje na koru so mu nadomestili viharji, plazovi in ptičje petje, namesto pridig pa je poslušal Vahico, stare lovce, gorske vodnike in druge čudake, ki jih je srečaval na samotnih poteh. Da bi lažje shajali, je vzela mati na hrano dvanajst drvarjev, ki so sekali in spravljali les v bližnjih gozdovih. Vedno so se radi šalili, dišali so po dimu in smoli, bili so prijetni ljudje. Z njimi se je spoprijateljil. Naučili so ga vihteti sekiro, vleči žago in podirati drevesa. Kar žal mu je bilo za vsakim drevesom, kadar so ga spodgrizli in je truščema strmoglavilo v vznemirjeni gozd. Pomagal je valiti na voz težke hloda in si tako krepil mišice. Poprijel je tudi brat in vsako jesen sta napravila drv, da so se greli vse dolge zime. Brat Francelj pa se je zaljubil v hrbte Karavank. Neki star divji lovec ga je navdušil za lov. Ko je omagal je od njega kupil puško manliherico, takšno, ki se je dala razstaviti na dva dela, vsak del pa se je dal dobro skriti v suknjič ali v nahrbtnik. In potem je hodil z njim na lov tudi Joža. V meliščih pod Monštranco sta zalezovala gamse.
»Katerega bi?« je vselej vprašal brat. Potem pa se je sam odločil za največjega. Že ko sta ubila prvega, je vedel, da lovec ne bo, ne divji ne pravi. Francelj je zastrelil kozla. Ko sta prišla k živali, ju je onemogla pogledala z velikimi, prestrašenimi očmi, po črnem kožuhu ji je izpod zlomljenih reber bruhala kri. Brat ga je zaklal, da ne bi še z enim strelom priklical čuvaja z lovske steze. Joža se je čudil bratu, s kakšnim veseljem je pulil gamsu čop in otipaval roglje, kako ga je naglo iztrebil in vrgel vampe čez peč, krokarjem in kavkam, ki so se poželjivo svedralo nad njima. Joža je živali imel rad žive, čeprav je tudi njemu teknila gamsova juha, in se tudi debelega zrezka ni branil. Poleti sta šla nad srnjake. Brat, ki bi ga bil rad po vsi sili navdušil za lov, mu je dal puško: »Ali ga boš?«
