Primorski dnevnik, 5. februar 1974
Zastava ni visela dolgo, ker je vzbudila nevoljo lastnikov In šefov. Že naslednji dan so prišli v obrat to jih sklicali. Vodilni nemški inženir je vprašal: »Kdo je obesil zastavo?«
Preteče je njegov pogled drsel po ljudeh, dokler se ni oglasil golobrad mladenič: »Jaz sem jo obesil!«
Stopil je iz množice, ponosno vzravnan, kot bi pričakoval pohvalo za to, ker si je upal zlesti na dimnik. Vodilnemu inženirju so zlezla mlahava lica v gube, ki so izražale nevoljo. »Spet ti! Pognali te bomo na cesto! Pridi v pisarno po knjižico!«
Obstal je pred njim nem, nemočen to poparjen. Torej tako cenijo pogum… Obrnil se je k delavcem in videl, da je v njih preteče vzvalovilo. Ti so bili z njim.
Za dva dni se je zatekel v Karavanke. Gora in gozd sta ga pomirila. Razočaranje mu je ostalo v srcu, hkrati pa ga je prevzela strast do višin. Poiskal si je steno. Bila je dobro razčlenjena to strma. S tesnobo se je lotil plezanja. Sem to tja se mu je utrgal kamen in zabobnel v globino. To je bila vse kaj drugega kot vzpenjanje na dimnik. Bilo je mnogo nevarnejše, pa vendar drugačno, opojno. Nikogar ni bilo pod njim, da bi ga občudoval in bodril, nikogar, ki bi pozdravil njegovo zmago. Prvič se je srečal sam s seboj. Ko je dosegel vrh, se je odločil. »Plezal bom.«
Delavci so se odločili, da Joža ne sme iz tovarne. Delegacija starejših mož je odšla v pisarno. Uspelo jim je pregovoriti vodilnega. Spremenil je kazen odpusta v denarno kazen. Za pet kron so ga oglobili. Pa tudi teh ni plačal sam. Zbrali so jih po obratih. Tokrat se tudi oče ni jezil. Le posvaril ga je, naj se ne izpostavljajo brez potrebe. Toda bil je ponosen nanj, še bolj pa mati.
V tovarni so tekli dnevi, tedni to meseci enolično kot zrnca v peščeni uri. Potem se je pripetila nesreča. Oče je nenadoma hudo zbolel. Kri sta mu izpila tovarna in mraz. Ni dolgo ležal. Pljučnica je naglo opravila svoje. Ko je umiral, je poklical k sebi otroke. Za vselej mu je ostal v spominu njegov bledi obraz in v daljavo uprte oči. Težko se je poslovil. Njegov glas je bil pretrgan, težak: »Zdaj boste sami. Mamo ubogajte…«
Prišli so tudi sosedje. Sveče so medlo utripale. Vsi so tiho molili to strmeli v oči, iz katerih je življenje že izginjalo. Njegov izgubljeni pogled je poromal skozi okno, med veje drevja, kjer je že zorilo plodovje, in odplaval proti bližnjim in daljnim goram, ko da odhaja tja… Potem so oči osteklenele …
Sosed mu je zatisnil veke. Mati je bruhnila v krčevit jok.
Tedaj se je Joža prvič zavedel, da človek živi za to, da umre, in tudi, da je življenje kratko. Mati se ga je oklenila z obema rokama to se naslonila nanj, da ni padla od bolečine. In zdelo se mu je, da si je spričo očetove smrti izbrala njega za varuha. Usmiljenje in žalost sta se mu pomešala s strahom nedoumljivega. Prvič je videl smrt od blizu in neizprosnost ga je hudo pretresla. Pustošila je po njegovi mehki duši kot plaz kamenja med mladim drevjem…
Dan po očetovem pogrebu je vzel naskrivaj, da mati ni videla, nahrbtnik ta nekaj hrane. Napotil se je proti triglavskim goram, k tistim neznanim sneženim vrhovom v daljavi, kamor je ob smrtni uri potoval očetov pogled. Namenil se je v tiste nepozabne višine, ki so ga vedno vznemirjale to vabile z glasom svežih vetrov in neviht. Od tam so se pripodile nad dolino in umile svod, zastrt od rdečkastega prahu. Kdove kolikokrat jih je gledal z vrhov Karavank, z njihovih cvetočih livad to zelenečih gozdov. Njega pa je vabila gola skala…
Iz doline Vrat se je zagledal v divje, samotno skalovje Škrlatice, v ostenje Rokava ta Oltarja, v gore, ki so bile tedaj najbolj zapuščene.
Po pastirski stezi je prišel med zadnje macesne. Od tod si je ogledal ostenje — kakšne so grape, kam držijo police, kako so povezane z gredmi to počrni, kje leži sneg in kje so dostopi k vrhovom. Kar na slepo se je spopadel s strmino. Ni plezal dolgo po grapi, ko mu je pot zastavila stena.
Globina… Negotovi stopi… Včasih majavi oprimki… Vse to ga je navdajalo z rahlo spoštljivostjo ta tesnobo. A čim više je plezal, tem bolj se je ta občutek razblinjal. Preplavljalo ga je neznano čustvo, ki je tolažilo njegovo žalost, preganjalo strah. Vse bolj je bil zatopljen v skalo ta plezanje, vse bolj je bil miren.
Plezal je mnogo nevarnih mest in bližal se je srcu gore. Vleklo pa ga je v vrhove. Nekaj presunljivega je začutil v prsih. Bilo je nenavadno, nekaj povsem drugega od tistega, kar je čutil na krotkih hrbtih Karavank. Tja so zahajali mladeniči in dekleta skoraj vsako nedeljo. Fantje so se kosali, kdo bo našel večjo to lepšo planiko, da jo podari svojemu dekletu.
Po nekaj urah plezanja je imel na konceh prstov kožo posneto, po nogah pa je bil ogreben do krvi.
Če so gore bivališče duhov, kot so se včasih menili stari lovci, bivališče pokojnih duš, potem mu ne bi bilo težko, če bi bil tudi on pokojna duša. Morda si je tudi očetova duša izbrala to gorovje za svoje novo bivanje? Če bi bilo to res, potem se mu smrt ne zdi več tako surova. Mnogo bolj kruto je življenje med ljudmi v dušeči dolini. Prav nič mu ni bilo všeč, kako gledajo drug drugemu pod prste, v lonec, se prepirajo in pretepajo za prazen nič, se pehajo za boren kos kruha, se trgajo zanj do onemoglosti.
Priplezal je pod grebene Oltarja in obstal od začudenja. Strmina je bila tu posejana s stolpiči, gredmi, nazobčanim skalovjem, podobnim veličastnim žagam, tu in tam pa so bile skale ogromnih razsežnosti razporejene kot stolpi katedral ali oltarji, na katerih ni manjkalo soh, spominjajočih na razne malike. Tu je bil svet deviški in od začetka sveta nedotaknjen. Ustvarjen je bil zato, da pusti v njem svojo žalost, da si nabere iz njega moči, da mu vzbudi hrepenenje po vračanju.
Nezadržno ga je vleklo k vrhu grebena. Sprožil je mnogo skal ta preživel precej strahu. Razbijale so se pod njim s treskanjem na tisoče koscev. Na vrhu je obležal omagan in srečen. Čezenj so drseli oblaki in sonce je pripekalo. Pustil je, da so se mu oči napile srhljive lepote kotline Krnice. Bilo je, kot bi gledal v krater na Mesecu. Nič zemskega ni bilo na praznem skalovju, ki je obkrožalo grozljivo kotlino z navpičnimi ostenji.
Sestopal je proti ostenju Škrlatice. Drugače ga je prevzemal pogled na Severno steno Triglava. Dolge ure jo je imel pred očmi in učinkovala je nanj kot bolesten privid. Pet orjaških stebrov je gradilo vznožje zasneženemu vrhu Triglava. Uročila ga je kot dekle, ki ti ne gre in ne gre iz spomina, ga vlekla k sebi kot orjaški magnet, z močjo neizogibne usode. Nekoč jo bo moral preplezati…
V tovarni je od planincev slišal, da so jo Nemci že preplezali to da so šli čeznjo tudi trentarski divji lovci.
Čez mesec dni ga je spet prignalo v Vrata. Raziskoval je predele proti vrhu Škrlatice. Zaplezal se je to se nenadoma znašel v travnih vesinah.
