Primorski dnevnik, 20. april 1974
Zakurila je, ga ogrnila s kocem in mu skuhala čaj. »Mislila sem, da te bo ta noč vzela…« To je bilo vse, kar je rekla.
Vedel je, da bi slonela ob oknu vso noč, dokler ne bi doline obelil dan, dokler ga ne bi zagledala pod hišo…
Kdove kolikokrat se je že zemlja zavrtela okoli svoje osi in koliko elips je napravila okoli sonca od tistega poznopoletnega dne, ko Je Joža obstal sredi plezanja nekje v Nemškem stebru in v mislih potegnil smer po vzhodnem razu triglavskega stebra. Vsaka tvegana odločitev za veliko dejanje mora v človeku dozoreti in tudi človek mora dozoreti zanjo, čas, ko želja zaplodi idejo, pa do rojstva, ko se spremeni v dejanje, je odvisen od teže zastavljenega cilja, je menil Stane.
Od takrat, ko je omahnil Klement Jug in ko so leto zatem poskusili priti v Črni graben, da bi poiskali truplo Vladimira Topolovca, si je že marsikdo zaželel preplezati steno v tej smeri. Nikomur ni uspelo.
Čeprav je bil Joža plezalsko na vrhuncu svojih moči, se tej nalogi dolgo časa ni čutil kos. Odvračala ga je meja tveganja. Nagonsko jo je postavljal vedno niže od tega, kar je v resnici zmogel. Zdaj, ko je umrla mati, je imel vzrok manj, da to mejo potegne više.
Spet je bilo pozno poletje. Čas neznosne vročine in nenadnih neurij je že minil in začelo se je stalno vreme, takšno, kakršno je potrebno za posebne podvige.
V prvem jutranjem svitu so pod steno obstali trije možje. Stali so drug ob drugem, upirali roke v boke in brez besed strmeli v orjaški steber nad Črnim grabnom, v skalovje, ki se je izgubljalo v ledeniku pod vrhom gore. To je bilo njihovo odločilno srečanje volje s ciljem. Hoteli so priti tja, kamor se še niso dotipale človeške roke, v zloglasni Črni graben, ki je doslej zavrnil vse naveze. Hoteli so preplezati Ladjo, ki se je bočila nad njim. Zavedali so se, da je to zanje lahko usodna pot, kot je bila že za marsikoga, ki se je drznil motiti demone Triglavske stene. Joža, Stane in Miha so se vse poletje skrbno pripravljali na dan spopada s stebrom. Njihova volja, doseči cilj, je postala enotna, čeprav so jo vodili različni nagibi. Pred tem so izvedli nekaj lažjih in težjih prvenstvenih smeri v Julijcih, tako da so se dodobra spoznali in navadili drug na drugega. Zdaj je čas preizkušnje minil. Bili so prepričani, da bo drug za drugega napravil vse — če bo treba, bo zastavil tudi življenje.
Čop je prvi odtrgal pogled od stene in predlagal: »Fantje, vrzimo s pleč nahrbtnike, obujmo plezalnike in se navežimo!«
Molče sta ga ubogala Stane je razvil vrv in kot po navadi vrgel prvi konec Jožu. Ta si jo je zavozlal okoli pasu in trikrat poskusil, če je napravil dovolj trdno. Potem so čevlje skrili v skrotje pod steno, da jih ne bi ovirali pri plezanju. Joža se je pognal v steno prvi, za njim Miha in zadnji Stane. Po dobro razčlenjeni skali Nemškega stebra je šlo dokaj naglo vse do ostenja s konca Črnega grabna. Ustavili so se šele v zglajenem skalovju, tam, kjer s tisočmetrske stene lijakasta grapa prinese in odloži pod steno vse, kar se odtrga v sredini Triglava. Skala je pokazala zobe. Najprej sta držali le dve polički, povezani z ozko počjo. Tu se je Joža prvič razhudil. Klini so mu zažvenketali za pasom, klel je in zabijal in si hotel prehod izsiliti. Miha, ki je plezal za Jožem, je za nekim robom odkril klin, zabit tako do dna, da se ga ni dalo več izruvati. Menili so, da sta Nemca, ki sta prva preplezala bavarsko smer, zašla preveč v desno, zabila klin in se vrnila v levi prehod, v Nemški steber. Vedeli so, da so se tu nekje na polici, ki je držala počez, križali z bavarsko smerjo.
Čop je zdaj plezal »na pamet«, kot je imenoval svoj nagon. Začrtati smer v dolini ali pa izpeljati jo v skalovju ni vseeno. Prav nič niso vedeli, kam bodo priplezali. Gladka skala, preprežena z gredmi, posutimi z drobnim gruščem, jim je dala dovolj opravka. Bilo je zelo nevarno, da noga, obuta v plezalnik, zdrsne, če je Joža še tako pazil, je neprestano prožil drobno kamenje. Miha je pritiskal glavo k steni, da ga ne bi oplazilo. Le Stane se je lahko skril vsaj za nekaj časa v duplino. Vzpon je spremljalo nekaj skopih besed, ki so pomenile: kdaj naj se kdo premakne naprej, kdaj varuje, spusti vrv, izbije klin.
Z višino je rastla izpostavljenost. Vrstile so se poči, traverze in vsakovrstne ovire, med katerimi je Joža iskal z nezmotljivim nosom prehode, kot bi se smeri naučil na pamet. Počasi so se znebili tesnobe in predsodkov. Duh se jim je izostril. Zdaj so delovali ubrano, premišljeno in brez zapletov. Minevale so ure plezanja, ki je bilo pravzaprav trdo in neusmiljeno delo. Bila je to zaverovanost, molitev, včasih pa trmasta sila, ki premaguje vse ovire na zastavljeni poti.
Prvo zmago Čopovega občutka in smisla za orientacijo v steni so proslavili na polici, ki se je nad stometrskimi prepadi nenadoma zalomila v dno Črnega grabna. Pred njimi je visel zaobljen rob nedotaknjenega kotla z gladkimi, obeljenimi ploščami, v dnu pa so se v lijakastih prehodih gvozdile zglajene, velike obrušene skale. Mlin tisočletij je brusil kot reka prod. Z začudenimi očmi so pili lepoto najstrahotnejše grape, ki so se vanjo namenili. Sonce je viselo v zenitu. Slepeča svetloba jim je brazdila koža in slepila oči. črnim skalam, ki so se nekaj sto metrov visoko vzpenjale iz lijaka naravnost v nebo, pa je svetloba odvzela nekaj grozljivosti. Prišli so ob pravem času, da jih mrka izvešenost ni preveč preplašila. Kljub temu pa so obstali pred veličino, zbito v ničevost, pred neznanim. Brisali so si čela, znoj pa jih je oblival po vsem telesu. Kako bodo prebrodili to fantastično sotesko, kako bodo priplezali skozi to gladko, črno kamenje, ki visi kot balkon v gledališču nad glavami in jih pritiska k tlom? Zdaj morajo zbrati vso voljo.
»V dnu jarka bomo počivali in jedli,« je odločil Čop, ki je prvi nameril svoj korak v sam Črni graben. Potem se je napotil k vodi, ki se je leno cedila čez skale in se bistra zbirala v tolmunčkih. Ohladil si je žareči obraz in se napil snežnice. Za njim sta se napila tudi Stane in Miha. Stena jim je vzela precej moči. Najedli so se, popili kavo iz čutaric in jih napolnili z vodo. Zgradili so še možica in s čudnim občutkom pustili v njegovem trebuhu listek s podpisi. Saj niso mogli vedeti, če bodo Črni graben zapustili živi … Na srečo je bil čas padajočega kamenja že mimo in so vsaj brez te skrbi lahko plezali naprej. Zdaj se je dalo plezati le po stebru, v katerega je bil zajeden dvajset metrov visok previsni kamin.
