Primorski dnevnik, 21. april 1974
Navezali so se na petdesetmetrsko vrv in pripravili odložene nahrbtnike, da jih bodo dvigali z vrvjo.
Joža je uspešno gozdil kamin.
Ko je Miha priplezal za njim, so se mučili z nahrbtniki. Doživljali so svetopisemsko reklo: »V potu svojega obraza si boš služil kruh,« saj so morali plačati za sleherni meter vzpona.
Ob gladkem drugem pragu so morali premagati še nekaj težav, potem pa se jim je odprla v stebru dobra pleza. Vabila jih je raztreskana struga Črnega grabna, ki se tu ublaži in razmakne. Nekaj let so že plezalci poskušali prodreti, prav sem, da bi vsaj pogledali za truplom Topolovca, zato se tudi oni niso mogli odreči dolžnosti, da kot prvi, ki so prodrli v ta svet, najdejo kakšno sled za njim.
V Joža je iz črnih skal lezla tesnoba. Tipal je z očmi po tleh in iskal nenadoma je zagledal. V grušču je ležala karirasta krpa, vsa raztrgana in preperela. Prepoznali so. Bil je kos Topolovčeve srajce … Zdaj so si bili na jasnem, je tu grob mladega življenja. Tu nekje nad njimi je stena mlela njegovo telo, tu, kjer zdaj melje njihov pogum, njihovo trdnost. Nekje v grušču med zagozdenimi skalami bodo morda našli kosti in kose lobanje… Grebli so v grušču golimi rokami, tu in tam s kladivom in klini. Ničesar niso našli.
Nekoliko više so staknili zarjavelo žlico. Kdove kdo si je z njo tolažil lakoto? Nad nizkim pragom, ki je zaustavljal razpadle dele odkrušenih skal, je Joža s svojimi sokoljimi očmi zapazil usnjen pas. Stežka ga je izvlekel izpod skalne klade. Presekan je bil na dvoje. Usnje je bilo obžrto od ostrorobega kamenja, kot bi ga obglodale miši. Zaman so iskali drugi konec. Obličje skalnatega pekla je bilo strašno celo v soncu… Kakšno neki je v hudi uri, ko se gora zbudi in strese s svojih klešč plazove?! Nekaj sto metrov globoko treskajo z ledeniškega roba prek Kugyjeve police s same strehe Triglava, bobnijo čez veliko Črno steno, pa še z obeh orjaških stebrov. Od tod lijejo vode v tokave, ki so tako globoke, temne in sluzaste, kot bi vanje nikoli ne posijalo sonce. Nadaljnje raziskovanje jim je zaprl visok zlizan skok. Morali so ga obiti po široki terasi. Zasledili so gamse. Veseli so bili, da tudi skozi to smrtno sotesko drži pot živih bitij, njihovih prijateljev…
Iskalski in raziskovalski čut je prevladal nad plezalskim. Razmišljali so, od kot pridejo gamsi v Črni graben in kam gredo. Ugotovili so, da držijo sem police iz Jugovega stebra, ki ima zvezo s trentarskimi pobočji. Verjetno se vlečejo prek vse stene po velikih ovinkih. Pa kaj bi! Gamsi so imeli že od davnine čas poiskati poti, ki se o njih ljudem niti ne sanja…
Joža je tipal gamsove bobke in rekel: »Nobenih skrbi, fanta! Kamor pridejo gamsi, bomo prišli tudi mi! Ker bomo v steni prenočili, je naša dolžnost, da pogledamo še nekoliko više za Topolovcem.«
Miha in Stane sta bila za to. Prestopili so v sleme stebra, ki se v tej višini, približno na polovici stene, skoraj vodoravno zlekne v precej dolg greben. Šele od tod se steber požene kvišku odvratno navpičen in elegantno vitek. Spodaj pa je le ogromen podstavek, ki nosi težo glavnega stebra in vrha Triglava. Niso se zamujali z ogledovanjem težav. Preložili so jih na naslednji dan.
Na ravnici so pustili nahrbtnike in se spustili v sklepni zgornji kotel Črnega grabna. Navezani na krajšo vrv, so iskali prehod in spet naleteli na sveže shojeno stečino gamsov. Gotovo si živali v to nedostopno samoto hodijo gasit žejo in iskat senco.
Spustili so se v mračno lijakasto dno navpične soteske, ki je spominjala na shajališče blodnih misli. Joža, ki je bil prvi, se je spuščal z večjo tesnobo, kot če bi se spoprijel s težkim previsom. Kamorkoli je pogledal, so viseli nadenj robovi zaobljenih sten. Povsod, v drobu, v ustih, v svinčenih nogah so čutili strah, ko so stopili v prodnat jarek, kjer naj bi se bilo zagozdilo truplo. Pokleknili so v prod. Po skalah med kamenjem so se na ostre robove ujeli koščki krp. Tu so našli ostanke hlač, pas blaga od nahrbtnika, kos ovojke in nogavice. Nobene, prav nobene koščice… S prsti so precejali grušč, dokler ga ni zmanjkalo. Strah jim je lezel po hrbtu. V soteski je bilo hladno in temno, čeprav je na zahodnih gorah še vedno gorelo sonce. Po brezuspešnem iskanju so obstali zamaknjeni, kot bi bili v velikanskem poganskem svetišču. Pogled je poromal navzgor k nebu, kjer se je okrajek stene svetil v zadnji luči. Petsto metrov visoka, skoraj previsna stena, gladka kot ogledalo, kjer ni mesta, da bi pristala ptica! Odondod, z vrha, je strmoglavil v globočino njihov plezalski tovariš Vladimir Topolovec v enem samem brezkončnem loku. V nekaj sekundah je telo priletelo na gladko ploščo, tlesknilo — kri je obrizgala skale — se raztreščilo na kosce… Votel odmev je zaplahutal med stene in se vrnil ubit, duh je zaplaval in se razblinil nad prepadi…
Kar je ostalo, so sprale vode, raznosili plazovi in zasul grušč… Niti ptic ni bilo v to zglodano kamenje… Pobirali so sprane, obledele krpe in jih spravili v žepe. Da bodo imeli njegovi svojci in prijatelji vsaj nekaj za spomin… Smrt je s svojo tiho prisotnostjo segala v njihove duše… Visela je razprostrta čez veliko Črno steno. Tisoč obrazov s prevotljenimi očmi je bilo v njej naslikanih. Med njimi pokvečene ptičje peruti, lobanje zveri, zlomljene sence trav in dreves …
Temna stran gore, ki je ubijala pod svetlečim se ledenikom sanj, pod vrhom človeškega hrepenenja, jih je posvarila. Kdove če ne bo jutri kdo od njih omahnil v dno? Prestopali so se kot otrpli pogrebci na pokopališču, Ničesar več ne morejo storiti.
»Človek, prah si in v prah se povrneš… Naj počiva v miru tovariš Topolovec v najveličastnejši grobnici naših gora, v naročju stene, ki jo je ljubil in ga je vzela vase. Naj mu bo lahka zemlja…« so sklenili molitev zanj in zase.
Vrnili so se na greben. Do noči je bilo še dve uri. Hoteli so se povzpeti čim više pod ključno mesto smeri. Med Črno steno in slemenom desnega stebra so se dvigale široke, dvesto metrov visoke plošče. Razpoke v razčlenjeni steni so se dale premagati. Iz zgornjih snežišč se je čez steno cedila voda, da so si lahko napolnili čutare in se napili. Gorovje je zagrinjal mrak. Toda ne bodo se ustavili, dokler ne zagledajo Ladje. Priplezali so do umazanih, skledastih snežišč in se mukoma spravili čeznje. S police, obrasle z bornimi, od sonca ožganimi bilkami, so se prvič spogledali s svojim nasprotnikom. Nad njimi se je iz stene vzbočila Ladja. Skalovje je bilo resnično podobno krmi ladje, ki reže valove vetrov.
Čop je ostrmel in obnemel. Miha pa si je mislil : »Konec poti, treba se bo vrniti…« Plezali so ves dan zato, da se bodo zjutraj obrnili…
