Primorski dnevnik, 23. april 1974
V prvem mraku je bila dobrih štirideset metrov visoka stena skoraj previsna, zdela se je nepreplezljiva. Na najnižjem koncu se je njen bok raztezal od črne stene do roba rebra, od tam pa strmoglavljal v neznano globino. Nad njimi rumen odlom, brezupen, previsen, skoraj s streho pokrit. Tisto, kar so gledali iz slovenske smeri kot zelenico, pa se je izkazalo za obokan previs…
Nekaj časa so begali po polici sem in tja in si ogledovali dve poči, speljani v Ladjo.
»Tu ne pridemo čez, Joža,« je dejal Miha Čopu, ki ni imel nič kaj veselega obraza. Tudi Staneta je težila misel, da se bodo naslednji dan vračali čez vso steno. Tolažilo jih je le to, da imajo dve petinsedemdeset metrov dolgi vrvi in dvajset klinov za spuščanje. Ej, bedno se je ustaviti tristo metrov pod vrhom stene zaradi enega samega nepreplezljivega mesta… Morali so se sprijazniti z negotovostjo, s hladom noči in z medlim upanjem, da bo svetloba odkrila ranljiva mesta zapreke.
Za bivak so si izbrali široko polico. Stane je iz nahrbtnika izvlekel šotor. S kladivi so razgrebli grušč in zravnali ležišče za tri. Na rob police so zabili nekaj klinov, nekaj pa v steno, da so lahko razpeli vrvice in pritrdili šotor. Zlezli so vanj. Šele sedaj, ko so mirovali, jim je v ude zlezla utrujenost. Prižgali so gorilnik, si skuhali večerjo in se najedli. Opazovali so, kako steno zaliva noč. Ob devetih je Čop zlezel iz šotora na okrajek police in prižgal svečo. Drobni plamen je utripal med strašne prepade.
V koči v Vratih je oskrbnik Torkar okoli devetih zvečer postal nemiren. Hodil je sem in tja iz jedilnice v kuhinjo in spet nazaj pa pred vrata in ven pred kočo ter zrl v steno. Nad vrhovi je visela hladna poletna noč in zvezde so visoko utripale. Oslinil je prst in ga stegnil v večerni veter. Zadovoljen je bil, da piha severovzhodnik, znanilec lepega vremena. Skrbelo ga je za fante v steni. »Skalaši« so bili njegovi redni in najboljši gostje. Zaupali so mu svoje načrte, pričakujoč, da bo napravil, kar je treba, če se zgodi nesreča. Torkar je bil posebno za plezalce iz mesta glavni vremenski prerok, če se je v čistem poletnem dnevu prikradla tanka megla na vrh Škrlatice, je vedno dejal: »Fantje, ne v steno! Jutri okoli poldneva bo neurje!» Marsikdo ki so ga ponoči premotile zvezde in čisto jutro, mu ni verjel in se je potem privlekel ves premočen in prestrašen iz skalovja.
V kotu jedilnice je sedel Sloki v zaupnem pogovoru z lepo plavolasko. Nalival se je s črnino in ji pripovedoval svoje strašne zgodbe z gora in doline. Znal je spretno pripovedovati, da je navdušil marsikatero žensko, in jo tudi omamil. Sloki je vedel za njihove šibke točke: da se bolj navdušujejo nad plezalci kot na plezanjem. Ko jo je seznami z vsem, kar se je to poletje dogajalo v hribovju, jo je začel moriti s svojimi problemi. Na dan so privreli vedno takrat, kadar je nekoliko globlje pogledal v kozarec.
»Veste, gospodična Karmen, tako je. Svet, v katerem živimo, je vsak dan bolj nor. Ljudje smo, sužnji sil in velikih transmisij, ki jih ne razumemo, ki nas meljejo počasi in vztrajno. Vsak po svoje izgublja tla pod nogami. In nekateri izgubljajo tudi nebo nad seboj. Vsak po svoje se temu umikamo in skušamo najti nadomestila za izgubljeno. Veste, razlikujemo se samo po tem, da nekateri vemo, drugi pa ne, kaj nam manjka.«
Dekle ga je še vedno pozorno poslušalo. Ko je znova dvignil kozarec k ustnicam, ga je smehljaje se vprašala: »No, gospod Sloki, dolgo časa me že poznate skoraj že od mojega otroštva, pa povejte, kaj meni manjka?«
»Ne vem. Vi ste skrivnostna ženska. Lahko samo ugibam. .. Pravzaprav vam ne manjka nič… Vsega imate na pretek. Morda vam manjka samo pravi moški, ker sem vas v zadnjem času že večkrat srečal v planinah z očetom.«
»Kako mislite? Ali je še kaj pravih moških na svetu? Bojim se, da jih je malo…«
»Ni jih veliko — so pa še… V mizeriji, ki jo poraja ta bolna civilizacija, je težko najti tiste, ki se upirajo poplavi povprečnosti, da ne bi postali proizvod potrošniške družbe… poceni blago…«
»Profesor, vi ste razgledan človek, gotovo poznate kakšnega takega. Ko že takole govoriva, vam priznam, da se pošteno dolgočasim ob vseh, ki me oblegajo…«
»Naj vam verjamem? Vem, da nimate malo oboževalcev!«
»Preveč! Predobro poznam moške, da bi se lahko navdušila kar tako.«
»Velike zahteve imate, gospodična! Za vas bi se našlo kaj med umetniki ali pa alpinisti… Ti so za zdaj še ljudje, ki si jih povprečnost še ni podredila.«
»Bolj me zanimajo alpinisti.«
»Hej, Torkar! Prinesi ga še pol litra!» je zavpil Sloki oskrbniku, ki se je pojavil med vrati. Potem se je spet obrnil k dekletu in vprašal: »Kako? Kakšne izkušnje pa imate z umetniki?«
»V glavnem slabe.«
»So to dobri umetniki?«
»Ne vem, če sežem tako visoko, da bi sodila kaj je v umetnosti dobro in kaj ne. Toda, kdo mi je všeč in kdo ne, kaj me privlači in kaj odbija, v umetnosti ali pri človeku, o tem sem si na jasnem .. Zdaj se zanimam za neznano. Alpinizem je moda, vse govori o njem in tudi mene mika.»
»Kaj vas mika? Alpinizem ali alpinisti?« jo je pomenljivo vprašal. Iz žepa je vzel dozo in ji ponudil cigareto.
Prižgala sta, potem pa je Karmen odvrnila: »Pojav me zanima. Tudi vi me zanimate. O vas so mnogo govorili na univerzi. Imajo vas za čudaka.«
»Za takšnega da me imajo? Zakaj?«
»Tega tudi jaz ne vem. Sodb o ljudeh ne povzemam iz govoric, skušam si jih ustvariti sama. Skratka, sedaj me zanimajo ljudje, ki jih privlači višina.«
V nasprotnem kotu se je razvnela pevska družba, pri sosednjem omizju pa so se smejali starim šalam, tako da sta se komaj razumela. Sloki je počakal, da so glasovi potihnili potem pa je rekel: »Če človek noče pasti, se mora vzpenjati. Na svetu je tako: lahko počenjamo samo tisto, kar nam dovoljujejo možnosti. Vidite, gospodična: nekatere izziva višina, druge pa brezno.«
»Pa vas?«
»Mene privlači oboje.«
»Tudi mene. Morda sva si celo malo sorodna.,. Priznati vam moram, da ste mi bili nekoliko všeč celo takrat, ko so vas še bolj nosili po zobeh.«
Sloki se je zadovoljno nasmehnil, rekoč:
