Primorski dnevnik, 24. april 1974
»Ali vam zdaj nisem všeč?«
»Ne govoriva o tem. Sedaj me zanimajo drugi.« Nasmejala se je in pokazala vrsto belih zob. Popravila si je lase, ki so ji lezli na vznemirljivi vrat, in dejala: »Kaj pa sploh zdaj počenjate?«
»Še vedno se ukvarjam s profesuro, samo zato, da imam poleti čim več časa zase in za gore. Pa vi? S čim se ukvarjate?«
»Trenutno nimam druge skrbi kot to, kako zapravljati očetov denar in preganjati dolgočasje.«
Sloki se je zarežal. »To je imenitno opravilo! Ne bo težko najti nekoga, ki bi vam pomagal!«
Tudi ona se je smejala. Hrup v jedilnici je naraščal. Sloki je hotel reči še nekaj, ko je v sobo pritekel Torkar. Ne da bi kaj pojasnil, je zgrabil veliko petrolejko in izginil z njo skozi vrata. Ko se je v njun kot usedla mlačna tema, je Sloki rekel: »Se je dedcu zmešalo ali kaj?« Zapomnil si je, kje je ležala njena roka in položil je svojo nanjo. Začutil je dotik nežne kože in rahlo se mu je pred očmi zameglilo. Davno poželenje se je zdramilo. Sam ni vedel, koliko let je hrepenel za tem dekletom, ki so jo vedno vodili drugi. Mu bo dala vsaj malo zaupanja? Ne. Odtegnila je roko. Torej je še prezgodaj ali pa se o njej moti…
Zunaj je nastal trušč. Ljudje so vreli ven. Na vogalu doma je stal Torkar in delal kroge s svetilko. Tudi Sloki in plavolasa Karmen sta se prerinila med gručo planincev. Nekdo je zavpil: »Poglejte! Luč v steni!« Nekje zgoraj, v drugi polovici stene, pod Kugyjevo polico, so zagledali drobno lučko. Potem se je od temnega roba stene odtrgal utrinek svetlobe, šinil v temo in ugasnil, kakor zvezda, ki se utrne.
Med ljudmi je bilo slišati, da Čop, Potočnik in Tominšek utirajo prvenstveno smer po osrednjem triglavskem stebru.
Karmen se je pritisnila k Slokemu in dejala: »Mar bodo prenočili v steni?«
»Seveda, kaj pa mislite? Ta signal z lučjo je dogovorjeno znamenje, da vidimo, do kam so preplezali ta dan. Jutri bodo nadaljevali vzpon.«
»To mora biti nekaj grozljivega prebiti noč kar zunaj, v steni…«
»Nič posebnega, gospodična. Tudi vi bi to zmogli, če bi bilo treba. Toda priti od tam, kjer so, ven iz stene — tega jim ne zavidam. Niti Čopu ne.«
»Gospod Sloki, rada bi spoznala tega Čopa. Toliko govorijo o njem.. Kakšen človek je? Vi ga gotovo dobro poznate.«
»Kaj ga ne bi poznal! Saj sva plezala skupaj Ne bo problem, seznanil vas bom z njim, ko se vrnejo. Zanimiv tip je, trenutno naš najboljši plezalec. Tudi jaz imam v glavi novo smer prek te stene, če bo Čop pri volji, jo bova preplezala skupaj.«
»Mar je ne morete sami?« je dejala in se zagledala v njegov nenadoma užaloščeni obraz.
»Vidim, da nimate pravih predstav, o tem, kaj pomeni prvenstvena tura. To ni sprehod na Golovec, gospodična!«
Torkar je izročil luč ženi, sam pa je skočil po harmoniko. V kotlino pod oboke orjaške stene je severovzhodni veter odnesel raztrgane zvoke Triglavske koračnice… To pesem je vrli oskrbnik najraje igral ob prazničnih trenutkih. Razlegala se je v nedra noči, čista kakor tok planinskih potokov, razigrana kot kri in ogenj, polna ponosa in mladostne zanesenosti. Bila je namenjena njim, ki se bodo spopadli z Ladjo, da jim vlije poguma, želeč jim, da se vrnejo kot zmagovalci…
Ko je harmonika utihnila, je prinesel odmev iz stene raztrgane vriske. Odgovarjali so jim s Tominškove poti in vriskali so planinci ob domu. Gora je oživela.
»Konec predstave!« je dejal Sloki.
»Pojdiva notri! Dovolj je teatra za tiste tam zgoraj in za nas. Hladno je!«
Ko sta spet sedla, sta se vrnila k pogovoru.
»Čujte, gospod Sloki! Razložite mi, kaj vam pomeni prvenstvena smer. Tolikokrat ponavljajo to besedo tako pobožno in vzvišeno, kot bi šlo za malikovanje!«
»Veste, kaj pomeni, biti prvi? Dotikati se sveta, ki se ga še ni nihče? Ali se vam ne zdi to nekaj pogansko vzvišenega? To je največ, kar lahko doživi človek! Doseči nekaj, kar drugi ne morejo, čeprav bi radi… Veste, to je treba doživeti, da človek lahko razume…«
»Moški imate čudne predstave. Ali je stena, ki se je je že kdo dotaknil, zato manj vredna? Ali se vam ne zdi, da so to predsodki tistih, ki hočejo po vsej sili nekaj veljati? Kaj pa ve stena, kdo je bil prvi in kdo zadnji? Povem vam odkrito, da se mi zdi malikovanje prvenstva moralno problematična stvar.»
»Motite se, gospodična! Kjer plezajo vsi, je stena zares manjvredna, za nas nima več prave cene. Veste, to je tako kot z ženskami. Tista, ki jo imajo lahko vsi, ni nikoli vredna toliko kot tista, ki je nihče ne more dobiti… Res je, stena ne ve, kdo je bil prvi, kdo drugi in ne kdo zadnji. To vemo ljudje, mi postavljamo lestvico vrednosti kot merilo človeških dejanj in odnosov. So vrednosti, ki nimajo cene. Z drugimi besedami: so višine, po katerih hrepenimo vse življenje in jih le redko dosežemo. To je tudi prvenstvena smer ali izjemna ženska, če hočete.«
»Prepričali ste me tako globoko, da sem si tudi jaz zaželela biti nekje prva še bolj zanimivo pa bi bilo, če bi bila edina.«
Gostje so se razživeli. Nikomur ni bilo do spanja. Živahno so se pogovarjali in ugibali, kaj bo prinesel plezalcem naslednji dan.
Veseli oskrbnik je prinesel Slokemu in dekletu pol litra rdečega. Dejal je: »Sloki, jutri bo stena padla!«
»Zaradi mene — tudi če pade nocoj! Sicer pa ne hvalimo dneva pred večerom. Ne misli, da jim jaz ne privoščim te zmage. Prav toliko jim jo privoščim, kot bi jo sebi.«
Torkar se je dvoumno nasmehnil. Ni mu verjel. Obrnil se je in odhitel.
Na polici pod Ladjo je na robu prepada dogorevala sveča. Plamenček je trepetal v hladnem vetru. Pod steno se je pripeljal meglen svaljek, podoben begotni ribi pred mrežo. Na severovzhodu so se zbirale kope mogočnih oblakov. Nekje daleč za njimi se je v kratkih presledkih bliskalo. Bilo je, kot da bo zemlja zagorela. Med stenami pa je čumela noč. V šotoru so se pripravljali na počitek. Joža je gledal skozi režo v temo, Kamor so izzveneli zadnji zvoki Torkarjeve harmonike. Vsem trem je bilo toplo pri srcu ob misli, da so globoko spodaj ljudje, ki so z njimi in jim želijo dobro. V teh trenutkih so se čutili ljudem daleč in blizu, vse hkrati.
