Primorski dnevnik, 25. april 1974
»Joža, upihni luč, pa zaspimo,« je dejal Stane, ko sta se z Mihom privezovala z vrvmi, da ne bi ponoči kateri omahnil v globino.
»Naj kar dogori sveča. Za Topolovca in za Klementa Juga, za vse tiste, ki jih je ubila stena… Za mir njihovih duš…« je odgovoril Joža in v mislih dodal: Še moji mami naj gori v spomin. Ni bilo še dolgo, ko so jo zagrebli, Pa se mu je zdelo, da je sam že celo večnost. Doma je bilo prazno in turobno. Ni zdržal osamljenosti, zato je bil vsako nedeljo v hribih, ki so mu prinašali pozabljenje, če jim bo sreča mila, bodo jutri preplezali steber. S kom bo delil svojo srečo? Mame, ki je na to tako težko čakala, ni… In Tinca, ta bi bila vesela… Pa kaj, ko je bila tako neučakana…
Legel je k tovarišema in skušal zaspati. Skrb ga je grizla. Navdajala sta ga dvom in strah. Skozi reže je vel hlad. Pod šotorom se je nabrala sopara in se zgoščala v debele kaplje. Ladja ga je skrbela in tudi tistih petsto metrov pod njo. Smrt je bila bližja kot ponavadi. Vedel je, da bo z nočjo strah skopnel in da jih bo dan napolnil z novo močjo. Zdaj se je čutil zrelega za tisto skrajno tveganje, za tisto, česar pred tem ni tvegal zaradi mame in Tince. Človek, ki se odloči sam sebe izpostavljati smrti, mora biti predvsem sebi cilj in namen in svojemu namenu sredstvo. Čutil je, da ta skrajno boleča svoboda, ki pelje na pot onkraj pomislekov, prihaja samo iz samote. Jutri bo tvegal vse. Šel bo do zadnjih možnih meja. Odgovoren ni nikomur drugemu kot prijateljema, ki bosta z njim na skupni vrvi; in onadva sta odgovorna njemu. To Ladjo bo jutri preplezal prvi — materi, ki je neskončno zaupala vanj, v spomin, in Tinci v upanje, če si medtem ni izbrala drugega.
Dolgo ni mogel zaspati. Hlad je vse bolj dihal iz stene. Vsi trije so se prekladali na trdem ležišču.
»Miha, Stane, ne spita?« je tiho vprašal.
»Ne,« sta se oglasila oba hkrati.
»Ali nisi hotel nekaj povedati?« je vprašal Miha.
»Strah me je Ladje,« je Joža povedal odkritosrčno.
»Tudi mene, Joža,« je priznal Miha in Stane za njima. »Šele zdaj upam, da bomo jutri res prišli čez Ladjo. Morda bom malo zadremal. Vesta, prehuda je. To čutim v sebi. Ne vem, če bi jo zmogli, če bi zdaj lahko mimo in brez strahu spali pod njo.«
V polsnu se je noč vlekla v nedogled. Proti jutru so od mraza šklepetali z zobmi.
Še preden je noč zbledela, so bili pokonci. Potem so si preganjali čas s kajenjem in pogovorom.
Joža se je splazil iz šotora na polico. V svetlobi je bila Ladja nekoliko manj grozljiva. V spodnjem delu so zagledali nekaj metrov visoko poč, ki je držala do komaj zaznavnega obrobka. Tod se je pričenjala navpična plošča z redko posejanimi oprimki, izginjala v prevesah, za katerimi je bilo slutiti skrajno težavna mesta, izredno tvegan balkon, od katerega je pripeljala rahla razčlenjenost v kaminsko zajedo.
Pospravili so in šli naprej. Joža je stal razkoračen pod previsnim kljunom Ladje, gledal v prepad in si nabiral odločnosti. Preden bo plezal, si mora vtisniti v spomin vsako gubo, vsako zboklino.
Tu se je začela velika preizkušnja. Doslej še ni plezal v tako težavnih okoliščinah, ne da bi vedel, kaj ga čaka na vrhu tveganega raztežaja.
Prijatelja sta molčala in gledala, kaj bo storil. Vedela sta, da prvi v navezi tvega tu največ in da je od njega vse odvisno, če mu uspe priplezati čez, bosta prišla za njim. Če pade, je vprašanje, kaj potem. Koliko let premišljenega življenja in volje je bilo potrebno za ta trenutek, ko se je Čop molče zaplezal v navpično poč, z občutkom tesnobe in velikim spoštovanjem do prepada pod seboj…
Vse se je dogajalo v tišini. Miha se je čvrsto vstopil in zavaroval. Stane je gledal, kaj bo. Že sredi poči je Joža zabil klin. Zdravo je izzvenel v poklino. Tlesknila je vponka in vrv se je ujela v njej. Tudi, če zdaj zdrsne, ga bo ujel. Dosegel je obrobek, ga očistil okruškov in v višini ramen ponovno zabil klin. Ustavilo ga je previsno mesto, kjer ni mogel zabiti klina in se tudi ne potegniti čez. »Miha, naprej!« je ukazal. Stane je stisnil vrv in gledal, kako se je mladi, sloki fant vešče motovilil nad prepadom, dokler ni priplezal k Jožu.
»Kaj bo?« je vprašal.
»Potrebujem tvojo glavo!«
»Tu je, kar vprašaj. Povedal bom vse, kar vem,« je rekel Miha.
»Nič ne boš povedal. Potrebujem jo zato, da bom stopil nanjo in dosegel previs, ker je poč, v katero bom zabil klin, previsoko.«
»No, kar!« je malce začudeno odvrnil Miha in se stisnil k steni brez ugovarjanja, samo rahlo je poškilil v globino — tam so se stene spuščale druga od drugi v dno, kjer se je svedrala megla.
Začela se je usodna igra z nepopustljivo steno. Že v prvih metrih je bilo treba tvegati vse za pridobitev malenkostne prednosti. Joža se je spravil Mihu na ramena. Razširil je obe roki in iskal nekaj, za kar bi se oprijel in zabil klin. Bil je prekratek. Stopil je Mihu na glavo. Ta je uprl čelo v steno, kakor bik v bika, kadar se bodeta, in čakal. Joža je bil težak. Miha je vedel, da ne bo mogel dolgo zdržati. Tilnik se mu je napel, žile izstopile. V noge so ga prijemali krči. Končno je Joža le otipal špranjo in vtaknil klin. Težko ga je bilo zabiti. Poč se je uprla in klin le počasi požirala. Miha je globoko sopel. Zdaj so se od napora začele Jožu tresti noge in nenadoma sta oba zanihala nad prepadom. Stane ju je že videl, kako letita proti dnu…
Jožu pa je uspelo zabiti klin. Vpel je vponko in vrv ter se spravil na trdnejše stojišče.
»Dobro glavo imaš, Miha,« se je pošalil, ko je zajemal sapo više zgoraj na varnejšem stojišču.
Tu, kjer se je nameraval odpočiti, so se prave težave šele začele, čas se je zgostil. Sonce se je dvigalo izza vzhodnih gora, podiralo bele kepaste oblake in napravilo skale prijaznejše.
Sedaj se je lotil gladke navpične plošče, zaprte s previsom. Zabijal je klin za klinom in preklinjal kladivo, ki ga je, privezano na vrvi, motilo pri plezanju. Če sta vztrajnost in potrpežljivost čednosti, brez katerih vse vrline plezalca ne pridejo do izraza, ju je bilo pod previsom premalo. Tu je odločala le izjemna gorenjska trma. Joža je stiskal zobe in si brisal pot, ki mu je silil v oči skozi goste obrvi. Zdaj ni bilo časa in priložnosti ne za razmišljanje ne za čustvovanje. Nič drugega ni bilo važno kot nekaj ostrorobih oprimkov, kjer se je ujel s končki prstov in se spravljal naprej. Mora čez previs! Ne bo razočaral ne Miha ne Staneta, ne bo odnehal! Tudi če zdrsne, ne bo padel globoko. Vrv se je vijugala skozi čedalje več vponk.
