Primorski dnevnik, 19. april 1974
»Kakšna mogočna arena,« je premišljal, ko je gledal v dno Amfiteatra. »Podobna svetu, ki v njem živimo, begamo, kot pravi Sloki. Kam begamo?Ali sploh vemo, kaj se pravzaprav dogaja? Ta trenutek se povsod nekaj ruši in umira, hkrati pa se poraja… In tako malo vemo, dokler nas samih ne zadene… Pa samo tisto vemo, s čimer smo najtesneje povezani… Vse drugo gre mimo…«
Ko je bil buden, se je tesnoba počasi porazgubila. Kljub temu bi bil najraje poklical tovariša. Njuna obraza sta se belila iz sence dupline kot dva okrogla kamna v reki. Je res z njima ali je sam nekje na obrežju velike vode, ki mu je vedno naznanjala kaj slabega? Vode se je zares bal. Kalna voda ga je zgrozila bolj kot najbolj odurna stena.
Šele ko je pritisnil na kljuko domačih vrat in se je izza vogala prismukala psica Lea, ga je skrb zapustila, žival se je vzpela nanj, lizala mu je roke in ga pozdravila kot vselej, kadar se je vrnil z gora. Po vedenju psa je vedel, da se doma ni pripetilo nič strašnega in da njegov privid v sanjah tokrat ni imel nobene prave osnove. Povzročile so ga bržkone skrbi za mater v zadnjem času.
»Ho, Joža,« je veselo rekla mati, ko ga je zagledala med podboji, ožganega od sonca in vetrov in malce utrujenega od napol prespane noči. Vrgel je nahrbtnik v kot in sedel k mizi. »Boš zajtrk?«
»Bom, mama.» Zadišalo je po svežem kruhu in kavi.
»Vedela sem, da boš prišel zjutraj. Vidiš, vse sem ti pripravila.«
»O, saj ne bi bilo treba, mama. Preveč skrbite zame, preveč! Raje skrbite zase!«
»Zase? Saj ti skrbiš zame in zato moram jaz zate.« Nasmehnila se je kot po navadi, le v dnu njenih oči je videl skrb, ki ga je prešinjala z nemirom.
»Joža, kaj pa Stane? Že nekaj časa ga ni bilo. Pogrešam ga. Tako rada ga imam, skoraj kot tebe. Z njim plezaj, Joža! Vem, da se ti ne bo nič pripetilo, če boš z njim.« Stanetu je vedno naročala, naj pazi nanj, Stane pa jo je s svojim vedenjem pomirjal.
»Mama, prišel bo v nedeljo. Namenila sva se preplezati steno tam, kjer je ni še nihče.«
»O, kar preplezajta jo, Joža, da bosta potem malo bolj mirna, čimprej jo dajta!« Sedla je k njemu in nadaljevala: »Če bi bila malo bolj zdrava, bi šla v Vrata. Res, rada bi videla tisto vajino steno, tisti vajin steber. Kakšen neki je, da vas tako mika… Da bi bila le kos! Malo se bojim za vaju… no, pa me je Stane pomiril… Vsi skupaj upamo, da bosta imela srečo. No, pa malo leži, pripravila sem ti posteljo. Moraš se spočiti, zmučil si se, in po kosilu bo treba na delo. Da se ti kaj ne pripeti pri strojih!«
»Takoj bom legel, mama. Samo malo češenj bi se rad nazobal!«
Stopil je ven in upognil vejo. S slastjo je jedel sveže, rdeče češnje. Gora mu je izsušila telo, skale posnele kožo na rokah, tako da je čutil vsak plod med prsti, preden ga je dal v usta. Kadar se je vrnil s hribov, je zmeraj z največjim užitkom pohitel na vrt za hišo in natepaval sadje z drevesa. Oči so mu ušle čez progo proti tovarni. Iz plavžev in visokih dimnikov se je valil dim in se spajal z rdečkastmi prahom. Vanj je sijalo jutranje sonce in bil je kot rdečkasta reka, ki se vali proti dolini…
Čez nekaj dni je mati umrla. Iz njegovega življenja je odšla tiho in skoraj brez bolečin. Neko noč ji je zastalo srce in zjutraj jo je zagledal v postelji takšno, kakršna se mu je bila prikazala v snu na robu martuljških prepadov. Da je mrtva, je vedel šele tedaj, ko jo je prijel za roko in je bila hladna. Nenadoma je začutil jeklene prste doline. Zarjul bi bil in zbežal od svoje bolesti v divjino, v svoje gore… Zaman se je veselila češenj, rož na vrtu in poletja, ki je o njem govorila vso zimo. Ni dočakala, da bi preplezal svoj steber… V njem je zazevala praznina.
Prišli so sestre in bratje, po dolgem času se je velika družina spet sešla. Mater so zagrnili s cvetjem. Samo bel, spokojen obraz je zrl nekam v neznane daljave, v sončni prah…
Naslednje jutro je pod hišo zabobnel Stanetov motor. Ko je zagledal priljubljeno ženo mrtvo v soju sveč pod razpelom, mu je zastal korak. Stisnil je Joževo hrapavo dlan in tudi njemu so se utrnile solze…
»Čakala te je, Stane, čakala .. Dvakrat je vprašala zate… ni te mogla pričakati …«
Šele ko so po pogrebu sorodniki odšli, se je Joža zavedel, da je resnično sam. Gol kot skala… Kot drevo nad prepadom, sam… Ni mogel prenesti praznega prostora in ne sebe v njem. V tovarni je prosil za dopust. Nato je vzel spalno vrečo in vrv.
Odšel je v tihe gore, v martuljške Ponce v Rokav in na Oltar, med divje in samotne vrhove, kamor je bila sredi noči prišla k njemu mati po slovo, preden je odšla za vedno … »Kako nor je človek … Kako ničevo življenje .. Kako naglo se preobrnejo stvari…«
V ušesih mu je še vedno donel surovi žvenket lopat, ki so sipale prst in grude na krsto… Zdelo se mu je, da z njo vred zasipajo del njegovega življenja, ki se ne povrne nikdar… Tako kot ga je ljubila in spoštovala mati, ga ne more nihče več … Samo gore bodo lahko z njim delile bolečino in jo morda kdaj popile … Beli snegovi, zvezdne noči in daljave … Zdaj je vedel: ko se bo vrnil, ga ne bo več čakala. Nihče mu ne bo pripravil vrvi in nahrbtnika. Toda mati bo hodila z njim. Ohranil jo bo v srcu. Če je to res, potem sploh ni umrla. Samo preselila se je vanj in še nekam daleč… Zdaj mu je bilo neskončno žal za vse težke trenutke, ki jih ji je kdaj povzročil. Po navadi se je vračal z gora ob času, kot ji je bil povedal. Včasih pa se je zgodilo, da so se zaplezali ali kaj podobnega, pa ga ni bilo. Takrat je v njenih očeh in na licih vselej opazil sledove prečute noči. Čeprav ji je rekel, naj se nikar ne boji zanj, ker se mu ne more nič zgoditi, je bila vseeno v skrbeh…
Pred dvema letoma jih je nekoč v steni zatekla nevihta! Zamudili so se toliko, da se je vrnil domov šele z zadnjim vlakom, sredi noči. Luč je gorela. Dež je lil in nebo so parali bliski. In v svitu strele je zagledal mater. Slonela je ob oknu in gledala v noč. Iz oči so ji tekle solze. V rokah je držala molek. Zgarani prsti so ji drseli po jagodah, šele takrat se je zavedel: kdove koliko noči je prečula zavoljo njega? Vprašal se je, če ima pravico izpostavljati se, da onesreči dva ali še več…
»Samo, da si se vrnil,« je dahnila, ko je odprl vrata. Premočen je bil, kot bi ga potegnili iz vode. Nič ni očitala.
