Primorski dnevnik, 3. februar 1974
S tovarno se je spoznal zgodaj. Usojena mu je bila kot skoraj vsem mladeničem v zakajeni dolini. 2e kot otrok je poslušal očeta, mojstra v železarni, po čem je kruh pri Kranjski industrijski družbi ali pri »Schinterei gesellschaft«, kot so pravili takrat podjetju.
Živeli so v svoji hiši na robu mesta, četrt ure hoda od tovarne. Prav tako blizu so bili gozdu. Začenjal se je na pobočjih, ki so se vlekla v strme hrbte Karavank. Kot otrok je preživel mlade dni več v gozdu in ob potoku ter na paši kot v šoli. Vleklo ga je stran od tovarne. Slutil je, da bo prebil v njej večino življenja. Dolgčas mu ni bilo nikoli, saj se je v družini rodilo dvanajst otrok. Toliko jih je skakljalo okoli materinega krila, da jih je oče, ko se je utrujen vrnil z dela, komaj znosil na sonce.
Bila je to lepa mladost, čeprav ni bila rožnata. Mladost, polna materine ljubezni In očetove strogosti. No, ni se ji bilo težko umakniti, saj je bil malo doma Poleti so se vse dopoldneve igrali, kurili ognje, pekli polže, v potoku pod skalami iskali pikčaste postrvi, nabirali rože, se podili za metulji po sončnih travnikih in zvedavo gledali proti visokim sneženim goram.
Ko pa je v zvoniku udarilo poldne, so se usuli domov in se zgrnili k mizi, okrog ene same velike sklede. Vsak dan so molili za kruh in se bogu zahvaljevali zanj, čeprav jim je bil le skopo odmerjen. Brž ko je utihnilo žvenketanje žlic, so se spet porazgubili po pobočju za mestom. Zvonjenje avemarije pa jih je poklicalo domov.
Štirinajst let mu je bilo, ko ga je poklical oče in mu povedal, da je konec otročarij in da ga je namenil tovarni za železarja. Očetova želja je bila ukaz. Tedaj mu je povedal tudi vse o njihovem rodu. Njegovi pradedje so živeli v Plavškem rovtu pod Golico, vasici med narcisnimi polji. Ded Jernej se je izučil za strojnega mojstra in je služboval pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Rad je hodil v hribe, najraje v bohinjske gore in tudi k Triglavu ga je zaneslo. Ko je železarstvo v Bohinju zamrlo, se je oče Anton preselil na Savo pri Jesenicah in se zaposlil v železarni. Ni imel dosti izbire. V dolinah pod gorami so živeli kmetje, drvarji, pastirji, lovci in tovarniški delavci.
Zdaj je tudi njemu zatulila sirena. Pridružil se je možem, ki so se z vseh strani doline zgrinjali v tovarno že v zgodnjem jutru in se vračali domov pozno popoldne. Polnih dvanajst ur jih je držala tovarna ob plavžih in strojih.
Dolga leta so ga spremljali očetovi napotki: »Bodi ponižen, ubogaj jih in napravi vse, kar bodo zahtevali od tebe Zapomni si: oni so močni, ti si šibek. Če pojde vse po sreči, se boš izučil za strugarja, in vedi, da je oblast od boga, pokori se, ne upiraj se. Tudi preddelavcem ne!«
V obratu, kamor je bil dodeljen, so vzgajali vajence z grobo besedo, klofuto in brco. Ni imel velike sreče. Premalo ponižnosti je bilo v njem, oči so mu sijale zvedavo, predrzno in nič kaj ni bil povšeči tistim, h katerim so ga poslali v uk. Nejevoljni zaradi pritiska višjih, so se znašali nad najnižjim, kadar se jim je zljubilo. Neko jutro ni bil kaj prida razpoložen, pa se je premalo globoko poklonil vodilnemu inženirju, mogočnemu šefu, Nemcu z visoko pristriženimi lasmi in strogim obrazom. Mož ga je poklical po nemško. Stopil je predenj in težko je prenesel njegov prebadajoči pogled. Šef ga je pokaral, zakaj ne pozdravlja po nemško. Ni še vedel, da je tovarna v glavnem v nemških rokah, pa je naivno odgovoril, da zato, ker je Slovenec.
»Marš na plac!« se je zadrl nanj. »Ti ne boš za drugo kot za pometanje!« Tako se je nehalo njegovo učenje. Potem je pometal z brezovo metlo dan za dnem. Tudi oče in njegovi prijatelji mu niso mogli izprositi boljše usode. Sčasoma so ga dodelili pometat v žično valjarno. Tam so bobneli jekleni valji mogočnih strojev. V parah in dimu so švigale razbeljene kače, ki so jih delavci lovili s kleščami in jih z naglimi zasuki pretikali iz stroja v stroj, tako dolgo, dokler se debela železna palica ni spremenila v tanko žico.
Minila so leta, preden je bil deležen toliko zaupanja, da so mu obljubili učenje pri teh nevarnih strojih. Spoznali so, da je sila močan, nenavadno okreten in vztrajen. In mikalo ga je, da bi se tudi on privadil prestrezanju žarečih kač. Dražile so ga in vabile, da bi jih znal tako ukrotiti kot možje, ki so delali pri teh strojih že dolga leta. Kdaj pa kdaj je kakšnega ožgalo. Nesreče v tovarni so bile na dnevnem redu. Včasih je komu zmečkalo nogo, roko ali pa ga je drugače poškodovalo. Ljudi je bilo dovolj. Če so koga odnesli, je takoj prišel drug. Ob takih priložnostih so ga sem in tja dodelili k stroju.
Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Bilo je pred prvo svetovno vojno, ko so socialni demokrati in komunisti pričeli vžigati delavsko zavest in solidarnost. Za prvi maj so pripravili veliko zborovanje. Nemške delodajalce so nameravali z nečim opozoriti, da so tudi oni ljudje, da imajo svoj praznik, svoje zahteve. Delavski voditelj je prinesel na zborovanje deset metrov dolgo rdečo zastavo. Gruča delavcev se je strnila okoli njega. Vprašal je može, kam naj bi zastavo obesili. Vsi so vpili, naj jo obesijo na najvišji dimnik. Ko pa jo je bilo treba obesiti, ni bilo nikogar. Vsi so zrli v štirideset metrov visoki dimnik. Bali so se višine, bali kazni, slutili so, da gre za izzivanje. Vendar je vsem sijala iz oči želja, da bi zastava visela. Mednje se je pririnil eden od mojstrov in jih nahrulil, naj bodo vendar pametni, naj ne obesijo rdeče zastave, naj ne dražijo gospodarjev, zakaj posledice ne bodo prijetne. Množica pa je rjovela: »Obesili bomo zastavo, to je naša zastava, za naš praznik!«
»Jaz jo bom nesel!«
»Ti?«
Vsi so se ozrli na golobradega mladeniča, ki mu je sijala iz oči drznost. Globoko v srcu je še vedno nosil ponižanje, ker so ga bili vrgli iz obrata na »plac« in mu dali metlo. Pri tem delu je bil neopazen, včasih celo zasmehovan še od tistih, o katerih je vedel, da se z njim ne morejo kosati ne pri delu ne kje drugje. Na tihem je sovražil gospodo, ki se ji je oče uklanjal. Ni še vedel, kaj bo pomenila delavcem rdeča zastava, vendar ga je bolelo, da ni med njimi nikogar, ki bi si upal z njo v vrtoglavo višino dimnika. Voditelj delavcev ga je premeril od nog do glave.
»No, pa jo nesi!« mu je slovesno izročil zastavo. Ovil si jo je okoli života. Množica se je strnila okoli njega, ko je zaplezal na dimnik. Sprva se je naglo dvigal po železnih stopih. Prvič je spoznal, kaj je prekletstvo težnosti, ki vleče človeka v globino, in kaj je hrabrost duha, ki te dviga kvišku. Vse manjši so bili ljudje pod njim. Videl jih je kako valovijo, slišal njihovo glasno odobravanje, nemirno vrvenje in pričakovanje nečesa velikega. Ko je z vrha dimnika zaplapolala v modrikasti dim rdeča zastava in je množica zabučala, se je na robu med nebom in zemljo prvič počutil srečen.
