Primorski dnevnik, 2. februar 1974
»Saj vas ne plašim. Samo povedal sem vam, kaj se lahko še zgodi. Tudi nas skrbi zanj in zanjo, ne samo vas. Mi ga bomo morali iti reševat tja, kamor se res nikomur ne ljubi. Mi,« je pribil Sloki.
Ko so utrinki svetlobe zamrli v temi, se je pogreznil se vase. Čas je tekel počasi kakor kalna, umazana reka. Noč se je natakala v brezna, bila je vse gostejša. Iz luknje so privrele megle in začele polniti kotlino.
V noge so ga prijemali krči, vrvi so ga rezale v telo. Nenehno je moral spreminjati položaj telesa in obremenjenost posameznih delov. Kdaj pa kdaj je malo zadremal. Misli so se mu pomešale s težkimi sanjami in grozljivimi prividi. Spet se je zbudil in razgledoval po temačnih obrisih stene. Razmišljal je kaj ga je pravzaprav pognalo v skale, ko videl že toliko smrti in skusil obilo težav. Dovolj je bil star, da je lahko trezno presojal svoje življenje. Usojeno mu je bilo, da je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno, tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdo ve kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo je življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistoči in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur.
Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih ho dokončno umirila smrt.
Kadar ga je zgrabila bolečina, se je lahko samo napil. S streznitvijo pa se je bolečina vrnili in povečala. Razrastla se je v njem kakor strupena zel, ki požene korenine v zadnjo razpoko. Vedel je, da bolečina prihaja, toda ni vedel, od kod in zakaj. Zato ga je vleklo le na robove življenja in smrti. Na mejo razumnega. V začetek nehanja. Na mejo spoznavanja, kjer se odpira brezno svetleče se modrine nedoseženega, navadnim ljudem zastrto. Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja.
O svojem najglobljem bistvu ni govoril nikomur. Tudi najbližjim ne. Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni ime] besed. Bile bi prerevne. Celo mislil je skopo. O trdih dejstvih. Kadar sta se trli med seboj pamet in strast, je pustil, da se je dogajalo vse kakor v naravi. Veroval je v to, da se narava nikoli ne zmoti in nikomur ne dopusti napake, da ne pozna ne zlega ne dobrega. Zato je bil tudi do sebe trd in odločen, pripravljen plačati pomoto z življenjem. Tudi stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi.
Zato je zmoto sovražil prav tako kot laž.
Šala mu je bila plašč, s katerim se je zakrival, da ljudje ne bi prodrli v njegovo mehko jedro, šalil se je z vsemi in sam s seboj. Vedel je, da življenja ne sme jemati preveč rasno, ker se z vsem igra največkrat po mili volji. Igralo se je tudi z njim, zato se je tudi on rad poigraval z življenjem. Kaj bo jutri, ko pride na vrsto poslednji previs v stebru? Bo zmagal? Odpovedal? Bo njegovo predvidevanje laž ali resnica? Moč ali utvara?
Črna črta, lok, napet nad gorami, je bila negotovost prihodnjega. Prek nje gre pot v smrt ali življenje. Zakaj?
Kje je odgovor? Se skriva v brezčutnem nebu? V nagrmadenem kamenju Sfinge? Ali v njegovem dnu?
6
Vsaka noč mine. Prebil jo je na pol v snu, na pol v blodnjah. Prišlo je jutro, ki ni noč in ne dan. To je surov čas, v katerem je človek najbolj ranljiv. Veke so mu postale svinčene. Bila je to ura, ko se je desetletja dan za dnem prebujal za delo v tovarni. Vedno ga je vzdramil zategli krik sirene, ki je napolnil vso dolino.
V njegovo zavest so sedaj vdrli jekleni prsti doline, ozko stisnjene med hrbte dveh gorskih planot, kjer je v dnu kot čudna pošast ležala tovarna, stegnjena pred svojim skalnim brlogom. Njen gobec, vedno odprt, je žrl železno rudo In bruhal jeklo. Hranila jih je in žrla. Grizla jih je počasi, kot grize rja železo.
Tovarna se mu je valila skozi zavest. Zahrumela so kolesa, slišal je cvileče kovinske zvoke in hrup prebujajočega se čebelnjaka. Ti večno se ponavljajoči zvoki so mu pilili kosti in trgali živce. Morda je prav zavoljo teh zvokov tako cenil tišino in si želel samote. To je bil njegov drugi, zasužnjujoči svet, kateremu se je vdal in slepo pokoril, če se je v gorah boril, se je tu podrejal vrtenju kolesja. To kolesje je trlo tisoče, ne le posameznike. Če je zakašljal, je začutil v ustih okus po pepelu in dimu. Oblake rdečkastega prahu so prebadali dimniki plavžev, med njimi pa so se vlekle jedke pare talečih se kovin. V očeh mu je tlel odsev večnih ognjev in ubijajočega sija. Če so odprli plavž, se je hudobna vijoličasto rdeča in rumena svetloba razlila po pobočjih, hrbtih gora in v nebo nad dolino.
Z vrhov je včasih gledal ta uničujoči sij in bilo mu je, kot bi zemlja odprla rano svoje ognjene notranjosti, da bi umorila vse tisto, kar je sama rodila. To je bila svetloba, ki je požigala trave, listje na drevesih, ki je podila ptice in ostajala v očeh ljudi kot krut lesk.
Izpod vrhov belih gora, kamor so uhajali iz mesta, je skozi korita strmih dolin tekla reka. Svetlo modra se je divje valila prek oskalkov in se veselo penila ob zelenih obrežjih. V njej so odsevali ledeniki, zelenilo trav, barve rož, veje dreves, nosila je pesem ptic in rib. čista kakor duša otroka se je stekla v trebuh tovarne, na drugi strani pa se je razlivala pod nasipinami žlindre umazana, temno rjava, vsa prepojena z bolečino in smrtjo. V njej je ugasnilo upanje kot oči žerjavic in jedkih plinov.
Pomislil je: »Usoda te reke je naša usoda. Takšni pridemo v tovarno mi. Potem nas odnaša kot iveri. Med kolesja nas nosi in melje, nas raztrga, Izmozga, prežveči. Ko smo brez moči, je tudi naša duša umazana, nacejena z žveplenimi parami, z alkoholom, nevoljo, grenka in prazna kot žlindra . Tako smo nemočni kakor drobci železa, ki jih zgrabi močan magnet. Ne moreš se izmakniti tej sili. Vsakogar potegne nazaj. Tudi mene …«
Prebolel je prebujanje. Zdanilo se je. Nebo je dobivalo barvo železne litine, ki je postajala vse bolj svetla, vendar tako siva, da sonce skoz njo ni moglo prodreti.
SIRENE TULIJO
Zgrabili te bodo jekleni
prsti tovarne,
umazani od prahu,
saj in
krvi,
zgrabili te bodo jekleni
prsti tovarne,
vijak,
in vrgli té bodo
med rjaveče železo
v odpad.
