Primorski dnevnik, 1. februar 1974
Hotela je biti sama. Odveč so ji bili razigrani glasovi harmonike, petje in hrup polne izbe ljudi, ki jih ni poznala. Glasovi so kmalu potihnili in objela jo je sveža tišina gora, noč z begotnimi oblaki na visokem nebu. Na mestu, kjer se poti razidejo vsaka v svojo goro, tam, kjer je plazišče ločilo drevje, se je odprl pogled na prostranstvo visoke stene. Obstala je in se zazrla proti robu v smeri vrha nad ledenikom.
Prižgala je baterijo, štela do deset in ugasnila. Dajala je dogovorjene znake. Za robom gore so v noči utripale zvezde, stena pa je bila temna, grozeča in prazna. Zdelo se ji je, da njeni robovi vise ven, nad dolino, in da se bo nekoč, kdove zakaj, sesula. Obšle so jo čudne slutnje in dvomi. Morda že izplezala in sta na Kredarici. Ni izključeno, da je zaspal ali pa ne vidi njene luči. Stala je, gledala v temo in prižigala kolobar svetlobe v enakomernih presledkih. Če bi vedela, da se splača, bi zavpila, tako polna je bila nemira.
Prvič je bila sama ponoči pod steno. Nikoli ni mislila, da ti ogromni skladi mrtvega kamenja vplivajo na človeka s takšno močjo in strahom. Zdaj se je gledala iz oči v oči s strašno tekmico. Od nje, te stene so bile odvisne njene sanje, njena ljubezen in njeno življenje: če jo bo premagal ali pa ga bo ugonobila. To bo konec njegovih in njenih načrtov o skupni poti v prihodnost. Morala bi mu odsvetovati ta tvegani podvig. Premalo je vedela, v kakšno nevarnost gre, ni razumela, zakaj da se je prav s to žensko, ki ji ni bila najbolj pri srcu, odpravil na tako negotovo pot. Dobro, da ni verjela, kar so ljudje napletali o njej in o njem. Zaupala je v njegovo in v svojo ljubezen. Saj ona pravzaprav ve, kaj hoče. Ni ga vzljubila zaradi slave in ne zaradi časti. Ljubila ga je kar tako, zaradi ljubezni same, ne da bi zato pričakovala povračilo ali postavljala pogoje, in tudi zato ne, ker bi se ji zdel edini vreden njene ljubezni.
Mnogi prijatelji in prijateljice so ji odsvetovali zvezo z njim. »Mojca, to je zate, ki nisi več tako mlada, izgubljanje časa, ki ga ne boš mogla nikoli več nadoknaditi. Moški, ki se do petdesetega leta ne poroči, je čudak… Saj je dober človek, zanimiv, tovariški, in tudi zabaven, če je treba. Za zakon pa je nemogoč. Tako je pijan od slave, da se tudi v štirih letih vojne še ni streznil… Poglej! Namesto, da bi se oženil, gre spet v steno… Gorski vodnik je pravzaprav potepuh. Večno je na poti. Ko vodi druge, ne zna voditi samega sebe. Povsem je odvisen od tistih, ki ga naročajo, plačujejo in od onih, ki pihajo v jadra njegove slave. Mojca, boj se slavnih ljudi. Ogibaj se slavnih! Z njimi so vedno težave …«
Če bi jih poslušala, bi bila to zvezo že zdavnaj razdrla. Ker pa je poslušala samo glas srca, je šla z njim in upala vanj z željo, da bi se vse srečno izteklo.
Neki njegov prijatelj ji je govoril: »Nas poslušaj in premisli. On si želi plezalko. Vedno je sanjal o tem, in ker je ni dobil, je ostal zakrknjen samotar, navajen svobode in potepanja po gorah. Najljubše mu je to, kar je ženskam najbolj zoprno. Prav nič mu ni do varnega doma, do miru in do družine. Uživa le v tveganju …« Ljubezen je slepa. Zavidala je oni, ki lahko pleza z njim. Kako rada bi bila priča njegovi veliki zmagi ali pa bi z njim trpela poraz… Dve leti je prihajal k njej in jo vznemirjal s svojimi nenavadnimi željami in obeti. Dve leti vojne, ko je bilo življenje na ulici bolj nevarno kot zdaj v miru v najbolj nevarni steni. «Zdaj sem dovolj star, da bi imel otroke in dom.» Tudi ona si je želela otrok in doma. Samo čakala sta, da bi minila vojna.
»Pustil te bo. Pozabil bo na vse, kar obljublja. Pustil te bo, kot je že marsikatero. Preveč je navajen prostosti, da bi se ji odrekel, ko bodo gore spet dosegljive …«
Vsi takšni in podobni predsodki, ki so kot sence padali v njune odnose, so jo rahlo motili, niso je pa odvrnili od njega. Ko je odšel v steno, ji je obljubil, da je to zadnje tveganje, ki ga je dolžan sebi in tudi njej, ki jo je vzel s seboj. Potem bo odnehal in prepustil bojišče mladim. Posvetil se bo njej, otrokom, bolj krotkim goram in gozdovom, katerim se ne bo sicer odrekel nikoli in tudi spominom ne.
Samo da bi se vzela…«
Potem ko bo njen, si ga bo že prilagodila. Pravzaprav bosta vsak malo popustila in šlo bo.
»On ne bo popuščal tebi, ti pa boš njemu,« so jo pregovarjali.
»Trmast je, brez primere…« Toda ni jim verjela. Bilo ji je štirinajst let, ko je njo in starejšo sestro popeljal brat na Triglav. Takrat ga je prvič videla v Vratih; z njim sta bila še dva plezalca. Brat ji je rekel:
»Poglej tistegale s kodrastimi lasmi, ki kadi pipo. Ta je Joža čop, junak Triglavske stene.«
Kasneje ga je videla igrati v filmu Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga. Še na misel ji ni prišlo, da ju bo nekoč vojna zbližala in njune tako oddaljene si poti združila v eno samo. In tudi to ji ni prišlo na misel, da bi ju stena sedaj lahko ločila.
Prižgala je luč. Rada bi sklonila glavo in poprosila steno, naj ji ga vrne… Precej visoko v steni pod robom bleščečega ledenika, nekje pod Kugyjevo polico, se je prižgala luč in ugasnila. V nedra teme se je razlegel vrisk. Zgrabile so ga stene in vrnile odmev. Podajale so ga nekajkrat sem in tja, dokler se glas ni izgubil v brezbrežnem valovanju.
»Živa sta, skoraj pri vrhu!« je veselje kar bruhnilo iz nje. Njegov glas ji je vrnil vero, da bo uspel, in upanje ji je rastlo ko nenadna svetloba v nedosegljivih mejah. Ko se je vrisk polegel, mu je odgovorila. Kriknila je tenko in pogumno, na vso moč, da jo bo ja slišal. Zdaj ko je videl luč, ve, da je to njemu v pozdrav.
Iz rušja se je utrgala temna, potegnjena postava in se napotila k njej. Moški se ji je tako približal, da bi jo lahko prijel — šele tedaj je zaslišala kamen, ki se mu je skotalil izpod noge, in se sunkovito obrnila. Tako se ga je prestrašila, da bi bila skoraj zavpila.
»Kaj pa se dereš?! Ali se je mar kaj zgodilo v steni?« je vprašal Sloki. Pripravljal se je že, da bi šel spat, ko je ugledal pod steno utripanje luči. žrla ga je vest, ker je molčal — lahko bi se jima res kaj pripetilo. Če ne drugega, je dolžan dobro povrniti z dobrim in ne z zlim. Sicer pa ni tako nor, da nikomur ne bi bil zaupal, kam se je napotil. Luč v steni in Jožev vrisk sta bila znak, da se je zmotil.
»Nič se ni zgodilo,« mu je odgovorila. »Samo znak sem dobila, da je vse v redu.«
»Videl sem luč v steni in tudi slišal vrisk.«
»Da, skoraj pod vrhom sta,» je dejala veselo.
»Ne veselite se prezgodaj, tovarišica. Lahko se zgodi, da jutri ob tem času ne bosta dosti više. Morda bosta še niže ali pa celo pod steno.«
»Ne plašite me!«
