Primorski dnevnik, 31. januar 1974
Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo.
Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile samo izgubljena svetla zrna.
Napetost v zraku je rasla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim , mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način.
Bal se je naslednjega dne. če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije.
»Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene.
»Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.«
Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti. Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sani razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.«
Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene.
Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo.
Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlamborih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom…
Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve.
Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje.
Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prikladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber.
Takole si je govoril: »Steber — to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti. Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč In pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.«
Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje.
»Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi.
Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki je čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo…
4
Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno.
Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo.
