Primorski dnevnik, 29. junij 1974
Tudi po tej vojni je ilegalno prehajal čez mejo na Koroško — vsak teden dvakrat. Nosil je pošto in vzdrževal zvezo z obveščevalci. Pri tem si je znova utrdil telesno moč. Njej pa se je vse bolj poznalo, da je bila vsa štiri leta v mestu, doma uklenjena med stene.
»Bo zmogla ali ne?« se je vprašal. Morala bo, saj ji ne bo preostalo drugega, kot preplezati ali za vedno ostati v tem stebru.
Sedaj se je nad njima bočilo vse bolj navpično in nevarno skalovje, iz katerega Pavla ni slutila izhoda. Zanjo je bilo to slabo znamenje. Zato ga je vprašala: »Bo tu prehod?« Vedela je, da ima on mnogo boljši čut za orientacijo kot ona. In preden se bo podala v nevarnost, hoče vedeti, če Joža verjame v izhod ali gre kar na slepo.
Postrani jo je pogledal. »Kaj vprašuješ!? Mora biti! Če ga ne bi bilo, ne bi sem plezal!«
Ta njegova trdna vera v nekaj povsem neotipljivega in nasprotujočega golim dejstvom je tudi njo navdala z upanjem. Borila se je s težavami in strahom, a volja ji je še in še vlivala moči … V tem položaju je on dodajal, zakaj ona je svoje rezerve že porabila…
Za pasom so mu zarožljali klini. Prijazno se je nasmehnil, potem pa je še vedno mačje lagodno in elegantno potegnil v izvešeno poč. Plezal je prosto nad strešnim prepadom, pol vrvi visoko od previsa, kjer je zabil klin in se zavaroval. Plezanje je bilo podobno včerajšnjemu, le da sta zdaj napredovala mnogo počasneje in da so bile težave vse večje. Vrtinec strahu ju je vlekel navzgor, globine pa vase. Nadaljevala sta igro na vse ali nič, premišljeno, v popolni tišini, v brezvetrju, v megleni samoti. Nekje nad visokimi oblaki je sijalo sonce. Nekaj pramenov svetlobe se je prebilo skozi reže in rumeno obarvalo žilasto skalovje. Toplota jima je pričarala nekoliko prijaznejše ozračje. Nekje na levi je zagledal navpično galerijo nekakšnih votlin, kjer bi se lahko naselile vse tega sveta naveličane duše, da bi strmele z enim očesom v večnost, z drugim pa v dno, kako živijo zemljani. Na desni je bila skala gladka, kot s sekiro odsekana. Nekje v sredini pa je bilo nekaj izboklin, ki so obetale možnost, da se pregoljufa v kakšno novo pribežališče. Potreboval je vsaj toliko prostora, da bi ga imela dovolj stopala, kajti od stanja na prstih so ga že prijemali v noge krči. Glede izboklin se je nekoliko uračunal. Sence so jih povečale. Pot mu je curkoma lil z obraza, ko je s težkim kladivom delal v skale oprimke, kjer jih ni bilo. Majhni okruški so deževali na Pavlo. S sklonjeno glavo je prenašala vse, čemur se ni dalo izogniti. Gledala je v svoje roke, ki so krvavele, in volja ji je spet sumljivo nihala. Ko je Jože obstal, se je zanjo čas ustavil, napetost pa je rastla. Še mu je zaupala, ni mu pa več verjela… Gladka, mokra, zrcalu podobna plošča, ki jo je zaprl previs, ga je razdražila. V zagonu moči, ki je popuščala, se je skušal spraviti prek previsa. Strunaste kite na rokah so mu drhtele, toda napor je bil tako silovit, da so ga tudi v roke prijemali krči. Mir ga je zapustil, zanihal je. Že se je videl, kako pada… »Pavla, pazi!« je kriknil. Občutke majavosti je poznal, ker jih je vedno takoj obvladal. Toda tokrat je zdrsnil iz ravnotežja in pomislil je, da ga hoče stena stresti s sebe… Nenadoma se je počutil kot razrahljan oprimek…
Ozrla se je navzgor in pritegnila vrv.
Ni padel. Izvesil se je in treskal s težkim kladivom po klinu, ki ga je hlastno požrla poč, kot bi nanj že stoletja čakala… Zapel je karabiner. Toda globina ga je še in še vlekla vase. Bilo mu je, kot da lije vanj kalen vodni slap. Za hip ga je prešinila groza. Kot grenka, mrtva pena je valovila megla pod njegovimi nogami… Ko je hotel še više, mu je zmanjkalo oprimkov. Znova je kriknil kot zadeta žival in že je padal… Pavla je prestregla sunek, klin je zdržal, on pa je obvisel nekaj metrov niže kot predmet v izložbenem oknu, vendar je visel tako nerodno in nepomembno samo nekaj trenutkov, potem pa je že hlastal z rokami in nogami po oporah. Našel jih je. Saj bi zgrabil skalo tudi z zobmi, če ne bi bilo drugače. Padec ga je streznil in hkrati navdal z besom. Saj ni bil vajen padcev! Živalski strah se mu je razblinil, ko je znova priplezal do klina.
Drugič ni zdrsnil. S konci prstov je zdelal mokro poč, previsu pa se je izognil. Prečil je, dokler ni našel police, kjer je bilo toliko prostora, da je zabil klin, se pripel in sedel. Naznanil ji je počitek. Bil je upehan in prazen. Takšnega ga je napravila nekdaj samo Karmen. V trenutni brezvoljni mehkobi je pomislil nanjo z rahlo otožnostjo, ki mu ni dovoljevala natančnih predstav. So bile to sanje ali resnica? Karmen je požrla vojna. Po usodnem naključju je bila prav tiste dni v Beogradu, ko so zasule mesto bombe nemških strmoglavcev. Izvedel je, da jo je zasulo podirajoče se zidovje hotela…
Pogreznil se je vase. Veke so mu postale težje in nenadoma je zaspal. Pod njim se je v žlamboru premaknila ženska. Tam se je cedila voda. Ženska je odprla usta in pohlepno lovila kaplje deževnice. Sanjal je o velikem, sivo rumenem metulju, pribitem z dolgim žebljem na staro drevo, o njegovih orjaških krilih, ki trzajo vedno počasneje, z njih pa se usiplje mehak prah, mu pada v oči in na roke, svetlikajoče drsi in žge, koder se dotika kože. Začutil je bolečino skozi grodnico… Zdaj hlasta za metuljevimi migetajočimi tipalkami… Rad bi ga snel, z rokami grebe žebelj, ki se ne zgane… Bolečina pa postaja neznosna… Od nekje prihaja udušen krik, podoben cviljenju živali in rohnenju kovin …Zaliva ga krvava sinjina. Metulju odteka kri …
Zbudil se je, viseč nad prepadom. Vrv se mu je zarezala okoli prsi. Popravil je lego. Nekajkrat si je z globokim vzdihom napolnil pljuča. Moč se mu je vrnila. Iz nahrbtnika je potegnil čutarico in srknil iz nje malo kave. Spravil jo je nazaj v nahrbtnik in vzel v roke daljnogled, ne da bi pogledal skozenj. Samo položil ga je na poličko in že mu je zdrsnil v globino… žalostno se je ozrl dol. Z njim se je razbilo na tisoče steklenih koščkov, nešteto čudovitih slik, ki jih je hranil njegov spomin za stara leta… Znova sta se spopadla s steno. Zavil je v smeri votlin, kjer je bila skala voljnejša za vzpon. Tu sta slutila okno, praznino med stenami, ki ti daje upanje, da si blizu roba. Pavla je zdaj plezala bolje, z večjim pogumom in vero, da bosta do noči na Temenicah. Nekaj raztežajev ni bilo posebnih težav, potem pa se je proti pričakovanju stena zaprla. Votlin je zmanjkalo, vse več je bilo gredi, previsnih trebuhov, nakazanih slepih polic, ki so držale do nekakšnega žleba. Tamkaj bi se lahko rodil krasen slap in z njim reka… Toda o vodi ni bilo niti sledu.
