Primorski dnevnik, 28. junij 1974
»Ne vem, zakaj… Nisem se čutil krivega. Pravzaprav nisem napravil ničesar, za kar bi me lahko zaprli ali preganjali. Z veseljem vas tukaj nismo sprejeli, kot tudi vi v Nemčiji ne bi sprejeli koga drugega…«
Majorju je spreletal ustnice smehljaj. »Ne bodite naivni, Čop. Saj ne veste, kako mi Nemci ločimo krivdo od nekrivde. Mi vas moramo odstraniti od tam, kjer bi nam bili lahko nevarni. Ne bom vas silil, da ste z nami, ker vem, da ste proti nam. Dokazal pa vam bom ne glede na to, kaj si mislite o ms, da znamo biti tudi mi hvaležni in velikodušni.«
»Kaj nameravate napraviti z menoj?«
»Poskrbel bom, da vas bomo spustili.«
Obema so se oči zalesketale ko takrat, ko sta se videla v Severni steni. Oba je za hip premagalo čustvo mehkobe. Ljudje, ki se srečujejo v stenah, naj bi bili prijatelji. To je sveti zakon gora!
»Spoznal sem vas kot dobrega človeka… Takšnih pa je sedaj na svetu malo… Usoda bo odločila, kdo ima v tej vojni prav. Midva pa si ne bova sovražnika.«
Po tem obisku je nekaj dni prebil v negotovosti. Ni vedel, ali gre za zvijačo ali naj se zanese na obljubo. Toda zasliševali ga niso več. Ležal je v celici in razmišljal. Vse, kar človek počne, vede ali nevede, seva iz preteklosti nekam v daljno prihodnost, je vzrok nepredvidevanih posledic. Zapreden vase je premišljal o Tinci. Če bi bil odšel z njo v Ameriko, bi se izognil moriji. Spomin nanjo je razpadel v globinah nekega drugega življenja, kamor ne more več seči. Od zunaj je prihajal topot mnogih nog. Pazniki so podili okoli velikanske zgradbe jetnike in jih mučili s kazensko telovadbo. Pesek je škripal, kot bi ga dvigala kopita bežeče črede. Misli so mu uhajale na vse strani. Komu naj bi verjel? Svet prevare je pljusknil v vsako dušo, navdani so bili z nezaupanjem. Gore in prijatelji so bili daleč, kužni duh smrti pa je prihajal s tistimi, ki so se vračali pretepeni z zaslišanj ali iz celic smrti. Mnogo so jih že postrelili kot talce. Upanje ga ni prevaralo. Nekoč so ga s skupino jetnikov vkrcali na kamione in prepeljali v jetnišnico v Šentvid. Luči bližnjega mesta so ga spominjale na Staneta, na Pavlo, na Karmen in mnoge druge, ki so bili sedaj pod Italijani. Tu je ostal le nekaj dni.
Pod večer so ga poklicali v pisarno. Policijski major Karl Franz mu je segel v roko in vzel z mize polo papirja. »Tu imate odpustnico, Čop! Uredil sem, da boste lahko odšli v Ljubljano. Napravili pa bomo tako, da se vam je posrečilo pobegniti. Tisti, ki so vas na Jesenicah spravili v zapor, ne bi razumeli, zakaj vas nismo postavili pred zid ali poslali v kakšno uničevalno taborišče… Saj me razumete.«
Major ga je odvedel mimo straž iz zapora. Zavila sta proti bloku, tja, kjer je žična ovira presekala deželo na dvoje in je bila v njej odprtina; tam je bila »rampa«, ob njej pa nekaj vojakov.
»Preden se ločiva, vam svetujem: če hočete preživeti vojno, se potuhnite. Slaven človek se mora v tem času spremeniti v neznanca. Zginite v množici, ker vas bo množica sicer utopila! Videli ste, da so vam za desetletja nazaj pregriznili vsako besedo. Kdo? Tisti, ki ste jih komaj opazili, da stopajo iz teme, iz sence zavisti…«
Kimal je njegovim besedam. Ni mogel verjeti. Najbrž je bil podoben njemu, ko so ga pustili živega za Karavankami. Preden sta se ločila, mu je Karl še dejal: »Morda se po vojni srečava kje na Triglavu ali v tirolskih gorah. V srečnejših okoliščinah, spet samo kot plezalca…«
Prispela sta do »rampe«. Gruča vojakov je stopila v pozor. Stisnila sta si roke. Čop se je skušal zahvaliti.
»Ne zahvaljujte se. Storil sem samo svojo dolžnost. Povrnil sem vam, kar ste storili zame.«
Italijani mu niso delali sitnosti. Z vogala ulice se je ozrl nazaj, nekako tako, kot se je oziral Karl Franz takrat, ko ni vedel, če bo dobil strel v hrbet ali ne. Major je stal med gručo vojakov in gledal za njim, dokler ni izginil v mraku ulice, ki je držala proti mestu.
ZADNJI PREVIS
Svet bo drugačen takrat,
kadar bodo ljudje spet ljubili
hrabrost in spoštovali čast.
Mrzli svit meglenega jutra ju je predramil. Joža si je pomel zaspane oči in pretegnil ude, razbolele od mučnega prekladanja, ki je trajalo vso dolgo noč. Pomislil je nanjo in zavpil: »Hoj! Hoj! Pavla! Kako si?« Njegov glas se je lovil in odmeval ob mokrih prepadih in zamiral v sivem loku neba, ki je zapiral ozki svod nad hrbti skalnih vrhov.
»Hoj! Hoj! Sem še kar! Pa ti?« se mu je oglasila od spodaj. Njen glas sta požrli luknja in prevesa — zdelo se mu je ko da prihaja iz dna globoke vode, od človeka, ki je potreben pomoči. Pod steno je ležala redka megla. V njej je lebdelo nekaj zveriženih svaljkov, ki so spominjali na potuhnjene ribe roparice. Upal je, da bo sonce popilo to vodeno moro, ki se mu je lepila v dušo in mu vlažila premraženo telo.
»Si za to, da greva naprej?!«
»Sem! Kar pojdiva!«
Hladna, mokra noč jima je izsesala moči, ki jih je bilo treba nadoknaditi s hrano. Opustila sta utvaro, da bi se vračala, če bi bilo prenevarno. Joža je vedel, da sta v položaju, ko je umik mnogo nevarnejši od napada. Porabila sta že toliko klinov, da bi bil spust niz vso steno praktično ne mogoč. Zato morata tvegati vse in izplezati tam kjer sta si zamislila. Precej časa je sukal vrv, preden je zagledal Pavlo med previsi pod seboj. Pa še tam ji je na spolzki skali spodrsnilo, da je moral okusiti vso njeno težo. Nič je ni prizadelo. Kljub nezgodi se je končno le znašla ob njem na bornem stojišču.
»Kakšna pa si?!« se je začudil, strmeč v njen obraz Imela je temne lise pod očmi in žalostne poteze.
»Kakšna da sem!« se je razjezila.
»Sebe poglej, misliš da si kaj drugačen? Kakšen pa si sploh lahko po takšni noči?! Saj si tudi ti tak kot ožeta limona!«
»Tega pa si ne pustim reči! Mene še ni strlo. Kmalu boš videla!« je dejal z glasom, ki je vzbujal pogum.
»Mene pa je! Počutim se kot pohojena cunja!«
To njeno priznanje ga je zaskrbelo, saj ni nikoli tožila. Po navadi je celo prikrivala utrujenost. Zobje skalovja so bili vse ostrejši in obstanek v navpičnosti je zahteval izjemne telesne napore.
