Primorski dnevnik, 27. junij 1974
Radi bi ga bili prepričali, da je komunist in da naj podpiše obtožbo. Ko ni ničesar priznal, so ga premestili v begunjske zapore. Dokaj samozavestno je stopil pred gestapovskega oficirja, moža s podolgovatim obrazom, bledimi obrvmi in plavimi lasmi, ki mu je vljudno ponudil stol in uperil v njegove oči močno luč. Gestapovec je strmel vanj iz teme. Prižgal si je cigareto in začel: »Vi ste gorski vodnik Čop. Mi vse vemo o vas. Vidite, v tej kartoteki,« vzel je z mize karton in pomahal pred obrazom, »so opisani vsi vaši grehi, zaradi katerih ste označeni kot Nemcem sovražna oseba in simpatizer komunistov. Drznili ste se napasti našega človeka in žalili ste firerja. Ali veste, kaj to pomeni? Poleg tega vemo, kaj ste počenjali na Koroškem in tudi, kakšne izjave ste dajali o Nemcih. Vi ste nevaren nacionalist. Omalovaževali ste Nemce v Severni steni Triglava. Rdečkar ste. Obesili ste na dimnik rdečo zastavo, podpirali ste stavko, se družili s komunisti…« Dolgo mu je še našteval nekaj resničnih in nekaj izmišljenih obtožb. Zdelo se je, da mu ne gre za to, da bi ugotovil, kaj je resnica in kaj ne, temveč, da ima neke druge namene. Kmalu je prišel z željo na dan. »Veste, Čop, mi Nemci smo velikodušni tudi do svojih nasprotnikov, če ti o pravem času spoznajo svojo zmoto in jo skušajo popraviti. Tudi vaše grehe bi pozabili, če bi nam za protiuslugo povedali za komuniste in njihove simpatizerje v tovarni in za nam sovražne ljudi v krogu, kjer ste se sukali…«
Odločno je odklonil. Izgovarjal se je, da nič ne ve, da se je zanimal predvsem za gore in prav nič za politiko. Zasliševalcu ni bila všeč njegova trma. Bil je nejevoljen, toda ne grob. Samo grozil je: »Mi zmehčamo vsakogar in bomo tudi vas. Uporabili bomo metode, o katerih se vam niti ne sanja…«
Počasi so tekli dnevi v bedni in zasmrajeni celici. Prepojen z bolečino in naveličanostjo je hrepenel po gorah; včasih se je potegnil do odprtine na oknu in gledal v vrhove, kjer se je poslavljal sneg. Ptice so čivkale in obletavale drevje pod oknom. Loteval se ga je obup. V celico so vozili pretepene in krvaveče. Tudi njega so zasliševali, toda zaman, ničesar ni izdal. Od sojetnikov je izvedel, da so zaprli tudi Miha in še nekatere druge prijatelje. Kake neumni so bili, da niso niti malo pomislili, kaj se pripravlja!
Zdaj je imel čas premišljati o vsem svojem življenju. Marsikaj je odpisal, ko da ni bilo nikoli. Le stena je blestela v njegovi zavesti in v njegovih sanjah kot neuklonljiva moč ter ga bodrila, naj vztraja.
Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Poklicali so ga v glavno pisarno. To je bila velika soba s hrastovo mizo in Hitlerjevo sliko nad njo. Ob njej je bilo nekaj mogočnih usnjenih foteljev. Policist, ki ga je pripeljal, ga je pustil samega v tej ogromni, z nemškim veličastjem okrašeni sobi. Ni se še dobro razgledal, ko je vstopil gestapovski major, močan, visok, črnolas tip z naočniki, za njim pa neki policijski nasmeh. Ta obraz mu je bil znan. To so bile oči, ki so se mu zahvaljevale dvakrat. Prvič, ko ga je obvezoval onstran Karavank, in drugič v Severni steni: Karl Franz. Podal mu je roko, kot bi se srečala na gorski stezi. »To je gorski vodnik Joža Čop,« ga je predstavil oficirju gestapa. Ta ga je motril s poklicno radovednostjo od pet do glave. Segel je v žep. Na srebrni verižici je zagledal Joža svojo uro, tisto, ki mu jo je podaril po reševanju. »Vračam vam to uro. Imate srečo. Iskali smo njenega lastnika in od njega izvedeli o vas stvari, ki jih ni bilo v kartoteki. Marsikaj lepega mi je povedal moj prijatelj o vas in marsikaj lepega sem bral o vas v aktih. Sedimo, prosim! Veste Čop,« je nadaljeval kodrolasi mož, ki je s svojim vedenjem kazal, da odloča o življenju mnogih ljudi, »veste, jaz osebno cenim sposobne nasprotnike. Takšne, pred katerimi me ni sram, če jih moram slučajno uničiti. Posebno pa cenim plezalce. To je šport nadljudi. Tu človek kaj hitro pokaže, če je kaj vreden ali nič. Všeč ste mi in ustrezate predstavi, ki mi jo je predočil moj prijatelj… To je sicer lastnost, ki bi jo marsikdo pri nas smatral za slabost. Če bi se ravnal po naših načelih o osvojitvi sveta, bi vas moral postaviti med prvimi k zidu in vas ustreliti. Me razumete?«
»Seveda vas razumem, ko mi drugega ne preostane.«
»Tako je prav. To, kar ste vi tvegali v izjemni meri, da bi preplezali nekaj nemogočega, tvega danes Nemčija v svetovnem merilu. Za nas ste vi ena izmed ovir, ki mora pasti…« Major Karl Franz je molčal in s prijaznim pogledom nekoliko blažil učinke grozečih besed. Gestapovski major pa je še razvijal svoje misli. »Vi, Čop, ste si prizadevali, da bi dokazali, da nemški duh ne prekaša slovenskega. Potegnili ste nekaj smeri v Triglavu in prehiteli Nemce. Mi bomo sedaj na bojišču dokazali nasprotno. Ne le Slovencem. Tudi Anglosasom in vsemu svetu bomo dokazali, da smo prvi! Ali ni tako!?«
»Mi smo plezali v Triglavu, ker je to pač naša gora.«
»Bila je vaša gora in nikoli več ne bo! Toda niste je vi zapravili. Medtem ko ste se ubadali v steno in vihteli klešče, so drugi poskrbeli za to, da boste izgubili vse, ne le Triglav! Mi potrebujemo prostor za veliko Nemčijo vse do Jadrana! Ob tem svojem prizadevanju imamo eno samo načelo, ki ga spoštujemo: kdor je z nami, je naš, kdor je proti nam, ga bomo uničili. Še enkrat vas vabim, da sodelujete z nami. Vaše zmotice bomo spregledali. Potrebujemo gorske vodnike, ljudi, ki poznajo poti v gore in gozdove. Najbrž veste, da se pripravlja upor?!«
»Hvala, gospod major. Jaz sem, kar sem. Morda me ne poznate zadosti. Plezalec sem, nikoli se nisem zanimal za politiko, ne tajim pa, da sem rodoljub. Vojne ne maram, pa če me takoj ubijete.«
Major se je zresnil, ugasil cigareto in se obrnil k majorju Franzu. »Kaj menite vi o tem, prijatelj?«
»To, kar sem vam že rekel. Saj poznate alpiniste. Niso si dosti različni. Zaman bi ga poskušala spremeniti.«
»Ali naj ga potem uničiva?«
»Prosil sem vas zanj. Prepričan sem, da nam bo hvaležen, če mu spregledamo, česar ga obtožujejo.«
»Dobro, major Franz. Prepuščam ga vam. Uredite, kot se vam zdi primemo. Obljubil sem in ne bom snedel besede. Pustil vaju bom sama. Čez dve uri pa pride po vas šofer.«
Rahla zadrega je legla med njiju, ko sta bila sama. Potem je oficir spregovoril s prijaznim glasom: »Čop, ne jemljite si tega preveč k srcu. Grožnje so poklicna slabost policajev. Tudi mene so prisilili, da sem oblekel to uniformo. Tu sem zato, da bom vodil vojno s tistimi, ki so šli v gozdove. Vas imajo za nam sovražnega, zato vas ne bodo gledali ne v tovarni ne kje drugje v mestu, ker ste jim šli dolgo na živce. Karkoli storim za vas, nazaj v mesto ne smete. No, to bomo že uredili… Zanima pa me, zakaj se niste skušali sklicevati ali obrniti name? Da so vas zaprli, me je opozoril šele doktor Kugy, nato sem zvedel še od tistih, ki so dobili pri vas mojo uro.«
