Primorski dnevnik, 26. junij 1974
»Mi da bi šli na ravnino, na polje?« je zabolelo Čopa.
»Če bo tako, bo treba vzeti v roke puške in oditi v partizane. Komunisti pripravljajo partizansko vojno,» mu je zaupal Miha.
»Kako? Goloroki?« Ni mu šlo v glavo. Odkar se je boril na Koroškem, ni mogel pomisliti, da bi lahko ubil človeka, in tudi sedaj je bilo tako.
Miha pa se je nasmehnil: »Lepo je in prav, če ti ne moreš ubiti človeka. Toda oni bodo lahko ubili tebe in nas vse in vsakogar, ki se jim bo upiral…«
Nobene rešitve nista videla, samo gore in gozdovi so bili tu, da bodo dali zavetje tistim, ki se bodo uprli.
S Triglava sta se spustila na italijansko stran. Vse obmejne gore, kjer je bilo malo pred tem polno vojaštva v razsežnih kavernah, so bile sedaj prazne. Tudi Morbenia, velika kasarna Italijanskih alpinov, je bila prazna in zapuščena. Veter je loputal z naoknicami. Po Bambergovi poti sta sestopala proti Luknji. Snežne planjave so bile brez sledov. Spustila sta se v Vrata. Nista se mogla nagledati Triglava. V njegovo kamnito obličje se tisočletja zaganjajo viharji. Pod njim so se srečavala in se borila različna ljudstva in narodi, prišli so in odšli, gora pa je ostala. Ali bomo Slovenci obstali ob njej? Nas ne bodo odnesli germanski valovi?
Joža je gledal osrednji steber in svojo smer. Kdo ga bo zdaj preplezal? Nihče. Tudi ni več važno. Stena bo utonila v pozabo, dokler bo čez Evropo rjovela vojna in tekla kri.
Visoko nad gorami sta zagledala eskadriljo vojnih letal. Kovinsko brnenje je paralo tišino. Vsa bela so se letala svetlikala v soncu in vse manjša so bila, nazadnje pa so utonila v sinjini kot jata ujed. Tako so se Nemci razleteli po vsej Evropi. Kdo jih bo zaustavil? Vprašanje je obviselo. Tu ni več besed. Samo ugibanje o vsemogočnem toku nespoznavnega, ki premika zemeljske plasti, o katerih nihče ne ve, koga bodo zasule in kdaj…
Stena je bila kot živa. Stebri so se pogovarjali med seboj z govorico lavin, ki so se kot beli slapovi spuščale v Črni graben, v Jugovo grapo, in vzbujala spomine. Menila sta se o prijateljih. Kje je Stane, kaj bo počel Sloki, kam bo zaneslo Karmen in kaj bo s tistimi, na katere je padla senca peruti nemškega orla in italijanske sekire? Kdaj se bodo lahko spet odpravili v steno? Bilo je pred dvema letoma, ko so se takole na spomlad zaplezali, da bi s kamero nalovili izjemne posnetke z zimskega vzpona. Miha, Joža in Matevž so bili naveza. Stane pa je snemal. Bilo je čudovito, sredi obeljenih sten. Nenadoma pa je počil ledeni oklep in gora je zarjovela in stresla s sebe vse, kar je bilo odveč. To je bilo tuljenje bojnih rogov. Obtičali so sredi snežnih lavin in kamnitih plazov, majhni in nebogljeni, na smrt prestrašeni…
»Miha, poglej tistile žleb,» je kazal Joža z roko, »tamle je zdrsnil plaz…«
»Čudno, da nas ni vse pobralo. No če nas ni tokrat, nas tudi sedaj ne bo…«
»Misliš, da nas Nemci ne bodo?«
»Ne bodo nas, iz trdega lesa smo! Iz lesa viharnikov, ki so v stoletjih okosteneli!«
Takrat so že posneli marsikaj. Z derezami so se prigrizli v širok žleb, kamor sta se stekali dve mogočni strehi. Joža je že zavil v kopno polico, ko se je gora nad njimi razklala. Počilo je, da so ostrmeli kot uročeni. Z neba, s črnih skal, so padale snežne gmote in kamenje je sičalo. Ni jim preostalo drugega, kot zabiti cepine globoko v sneg, postaviti prednje nahrbtnike in za njimi skriti glave. Belina je brzela mimo njih in čeznje ter jim ledenila kri. Kot bi se na tisoče ledenih piščali razbijalo na kosce… Plaz je hrumel že nekje spodaj in se sesipal pod steno, ko so še vedno kleče čakali, kaj bo. Šele čez čas so se začudeno spogledali. Stane je otepal sneg s kamere, Matevž je imel na glavi buško, Miha opraskane roke, vsi pa so bili bledi, beli kot sneg. Potem se je Joža zakrohotal in za njim so se vsi nasmejali do solz, ne da bi vedeli, ali je to od strahu ali od veselja.
Še eno noč sta prespala v Vratih, v pastirski bajti. Izbrala sta tisto, kjer je Jožu že zdavnaj pokojna pastirica Vahica brala usodo iz roke. Ob ognju sta se pogovarjala o časih, ko so potegnili prvenstvene smeri čez steno. Joža je stegnil dlan k ognju. Ogledoval si je črte, iz katerih mu je Vahica prerokovala. Od takrat je minilo četrt stoletja. Roka je bila sedaj bolj žuljava in močnejša. Tudi črte so bile spremenjene. Več jih je bilo in bolj so bile prepletene med seboj; spominjale so na korenine drevesa.
»Če je imela Vahica prav, bom prestal tudi to vojsko, Miha. Vedno mi je rekla, da bom dolgo živel in da sem rojen pod srečno zvezdo … če pa ne, pojdemo za Klementom Jugom…«
Miha se je nasmehnil: »Vahica je bila dobra prerokinja. Prišel si čez vsak previs, plazovi so šli mimo tebe in čez tebe; upajva, da bomo prestali tudi vojno…«
Ko sta naslednji dan pod noč odšla v dolino, so se Jožu utrnile solze. Skozi zavese sta gledala Triglav… »Zbogom, stena… Na svidenje, stena… Kdove kdaj se bodo spet kosali in ljubili s teboj? Morda kmalu .. Morda nikoli več…«
»Zdaj se bomo kosali z drugo rečjo, z nevarnimi ljudmi» je rekel Miha. Izgubila sta se v mračini. Z neba se je spustila krogla teme. Čim bliže sta bila dolini, tem večji hrup je grizljal tišino. S ceste je odmevalo nepretrgano rohnenje kamionov, njihove luči so bile kot tipalke hudobnih živali. Ležal je v kotu mračne celice in gledal v zamreženo okno od koder je vdiral v prostor pramen svetlobe. Počutil se je bedno.
Kako hitro se je uresničila nemčurjeva napoved. Aretirali so ga med prvimi. Zdaj mu je bilo žal, da ni pobegnil vsaj v Ljubljano. Pri Italijanih ni bil tako slabo zapisan kot pri Nemcih. Tolažil se je s tem, da se nima česa bati. Drugega mu nimajo očitati, ko da jih ne mara in da se je boril za Koroško. V celici je bilo z njim zaprtih pet jetnikov, osumljenih da so komunisti in njihovi sodelavci. Aretirat so ga prišli ponoči. Pes se je skoraj strgal z verige. Joža je vedel, da ne more biti nič dobrega, ker tako surovo in oblastno ni še nihče razbijal po vratih. Pogledal je proti vrtnemu oknu, da bi skočil in ušel, toda povsod je videl vojake. Z gestapovci je bil tisti tip, kateremu je bil v hotelu strgal značko. Sedaj je bil v uniformi. Na roke mu je nataknil lisice in ga pahnil v avto. V soju cestne svetilke je zagledal tudi delavca, ki ga je bil vključil v organizacijo stavke. Mol mu je šepnil na uho: »Joža, izdani smo.« Izgubo svobode je prenašal teže od gladu, še huje pa je občutil sramotitev. Zdaj je plačeval tisti dve klofuti, ki jih je bil primazal predrznemu folksdojčerju. Na srečo so jih kmalu odpeljali v Celovec, šele tam so jih prvič zaslišali in temeljito popisali.
