Primorski dnevnik, 25. junij 1974
Naslednji dan je šel Joža na delo. Bilo je že na koncu delavnika, ko ga je poklical mojster, rekoč: »Prišla sta reševalca, Gandi in Dereza.« Gandi je napravil smrtno resen obraz, prav takšnega kot pri mrliču pod steno in dejal: »Joža, v Vrata bo treba.«
Začuden je pogledal Derezo, ki je prav tako smrtno resno dejal: »Nesreča je v steni!«
»Hudiča! Kdo pa se je ponesrečil?«
»Sloki je sporočil iz Vrat, da se Čop in Miha nista vrnila s triglavskega stebra in da sam preiskuje pod steno, kje bi ležala!« Vsi trije so se veselo zasmejali.
»Gandi, ti kar sporoči nazaj, da sem danes že deset ton zmetal skozi stroj! In da je Miha rešil že tri kile aktov, ha, ha!«
Minili sta dve leti. Nad gorami je ležala spokojna svetloba. Curki mesečine so lili z vzhodnih sten in presvetljevali korito kotline, obdane s svetlikajočim se snegom. Miha in Joža sta se molče vzpenjala skozi Zgornjo Krmo na Triglav. V srcu jima je drhtela svečana tišina, nakovanke so grizle srež, ko sta se vijugasto vzpenjala mimo mrtvih straž macesnov na bele planjave med stenami. Bila sta slabe volje. V dolino so vdrli Italijani in Nemci. Temne slutnje negotove prihodnosti so ju gnale v gore. V borih dveh tednih se je zgodilo toliko pomembnega, da so ob tem mahoma zbledela vsa gorska doživetja. Vojna se je končala, vojska pa je razpadla. Vojaki so zapustili drage utrdbe in se razbežali na svoje domove. Le neki vod planincev se je spopadel s prodirajočimi Italijani, čez Karavanke so pritisnili nemški gorski lovci. Skozi dolino so se sprva vile dolge kolone črnookih in klepetavih italijanskih vojakov, ki pa so kmalu odšli — zamenjale so jih nemške čete. Sovražnik je bil kot poplava. V Joževi zavesti je sovražnik obtičal, kot uničujoča kalna voda, pred katero se nimaš kam umakniti. Zavidal je drevju in kamenju, goram, ki so v mesečini mimo zrle na človeško zmedo. Ob koncu prve svetovne vojne se je zgodilo, da je bil s fanti, ki so sneli nemško zastavo na železniški postaji in jo potem v neki kleti zažgali. Zdaj se je spet zgodilo, da je zgorela nemška zastava — tista s kljukastim križem — ki so jo sneli z nemškega poveljstva, šele zdaj je cenil tišino gora, ko je skoraj oglušel od nemških maršev, škripanja tankovskih gosenic, ropota kamionov in vpitja. Prihajali so drugačni, kot so se pred dvajsetimi leti poslavljali od teh krajev. Nemci, folksdočerji, so postali v zadnjih letih pred vojno predrzni. Nosili so bele dokolenke in rjave srajce — kot njihovi vzorniki v rajhu — in se pozdravljali s »heil Hitler»
Joža se je nekega večera vrnil s prijatelji z gora in se žejen napotil v hotel na vrček piva. Tam pa je našel zbrano druščino nemčurjev. Za njim je vstopil rezek mladenič, eden od vodij petokolonašev, ki je imel na suknjiču pripeto značko pripadnikov nemške nacistične stranke, čeprav je bil lokal poln Slovencev, je pozdravil z dvignjeno roko: »Heil Hitler«. Joža je stopil k njemu, mu odtrgal značko, jo pohodil in mu priselil dve krepki zaušnici. Nemčurji so ostrmeli. Povedal jim je, naj se ne napihujejo in ne mislijo, da so v rajhu. »Tukaj je Jugoslavija!« je pribil. Pred dvema dnevoma pa je srečal enega od kulturbundovcev, ki so bili takrat v hotelu. Bil je v rjavi srajci, s kljukastim križem na rokavu in pištolo za pasom. Potuhnjen kočevski Nemec, ki ni prej pomenil nič, zdaj pa se je takoj napravil važnega …
»Čop, zdaj boš videl hudiča! Odklenkalo ti je! Jutri pridemo pote! Ne boš se dolgo šopiril po mestu, v gorah pa nikoli več! Zapomnil si boš, kdaj si našemu vodji odtrgal strankin znak!«
Najraje bi ga bil kresnil bo zobeh, pa je bilo na ulici vse polno nemških vojakov. Pod noč je prišel Miha, ves zbegan. Zvedel je, da bodo Nemci v kratkem začeli ljudi seliti in zapirati, vse narodnjake da bodo odpeljali v Srbijo ali pa v taborišča. Kam naj bi se človek umaknil pred njimi! V nebo! Pod zemljo? Povsod je mrgolelo vojaštva. Joža se je moral vdati v usodo. Samo Triglav si je želel še enkrat videti, preden pridejo ponj, potem pa naj se zgodi karkoli. Bal se je Kočevarjeve grožnje, čeprav so nemški zaupniki govorili po tovarni: »Tebi, Čop, se ni treba bati Nemcev. Delavec si. Tovarna bo zdaj delala za nemško vojsko in vedno več delavcev bodo potrebovali. Le gospodo in komuniste bodo razgnali.«
Toda on je slutil, da ga ne bodo pustili pri miru; pa tudi Miha je bil kot odvetnik na seznamu preganjanih. Triglav naj jima da moči, da bi prestala to preizkušnjo. Ni zaman svaril Klement Jug, naj se pripravljajo na težave. Zdaj so težave tu, država je razpadla, voditelji so pobegnili, narod pa je ostal sam, izročen na milost in nemilost maščevalnim Nemcem.
Prenočila sta v Staničevi koči, naslednji dan pa sta s triglavskéga ledenika po strmem ledenem jeziku naskočila greben in se odpravila na vrh. Sonce je rahlo grelo, dereze so prijemale v strmal. Navezana sta si pomagala s cepini. Tu v teh višinah je bila samota kaj trpka ob misli, da sta sam za kakšen dan pobegnila iz kletke, v katero se bosta moral vrniti prej ali slej. Med samoprevaro in lažjo je malo razlike. Včasih so govorili, da stena kaznuje vsako pomoto, zdaj pa sta bila priči kako čas kaznuje narod, ki se uspava. Do resnice prihajam prek napak, toda kakšna bo cena za te napake? Nabrž strašna. Prepadi so rasli pod nogami. Toda kaj je ta nevarnost proti tisti, ki jih čaka v dolini? Aljaž je že zdavnaj umri, njegov stolp pa je povsem zasnežen. V grobu bi se obrnil, če bi vedel, kaj je prišlo nad njegove ljudi.
S cepini sta razkopala sneg in sedla vsak na svoj nahrbtnik. Razkošna sinjina brez sapice je lebdela v pramenih sonca. Venci belih gora pa so se izgubljali proti morju. Velika voda je bila daleč, samo lesketajoča ploskev, in za njo daljni svet, ki jih je prepustil usodi, da stoje nemočni pred strašnim stoletnim sovražnikom. Toda ta sveta gora še ni bila zavzeta. Od Triglava pa do Urala in Vladivostoka utripa na milijon src, ki se ne bodo vdala. Jedla sta kruh, slanino in pila črno kavo. Menila sta se v skopih stavkih, kaj napraviti. Nesmiselno je razpirati umazane zavese preteklosti in iskati krivdo za to, da so domovino tako naglo preplavili tujci. Toda tesnoba je vseeno lezla vanju. Svet okoli njiju se je bleščal, bel in samoten. V daljave se je razprostirala slovenska zemlja, surovo oskrunjena in ponižana. Miha je pravi: da je slišal, kako nameravajo Nemci preseliti vse Slovence nekam v Ukrajino.
