Primorski dnevnik, 30. junij 1974
Dan je hiral, svetloba je usihala v naraščajočem valovanju vse gostejše megle. Utrujenost ju je silila, da si pravočasno poiščeta čim primernejši prostor za bivak. Joža je izbral polico, kjer sta lahko vsaj sedla in se pripravila na neprijazno noč. Z visoke sivine je dihala negotovost in pršel droben dež. Še vedno ju je obdajalo grozljivo brezvetrje in obok neba je sumljivo črnel. Vdan v usodo, je rekel: »Samo nevihte še manjka, da naju voda odplakne s police…« Zato sta se privezala in pribila k steni, si navlekla vsak svojo kapuco na glavo. Spraznila sta nahrbtnika in vtaknila vanju premrle in razbolele noge, ki so bile potrebne počitka bolj kot obdrgnjene roke. Čez nekaj časa je Pavla dejala: »Neurja ne bo. Vendar nama dež ne bo prizanesel.«
Tema je naraščala kot plima, megleno valovje pa se je lepilo okoli njiju. Skale, na katere sta se naslonila, so bile mokre in črne. Le Pavlin obraz je bil še bel in živ. Da bi pregnala tesnobo, sta se začela meniti.
»Joža, ali uganeš, kaj si sedaj želim?«
»Kdove, ko imaš po navadi toliko želja… Mogoče bi rada imela zvezde, videla Veliki voz, Severnico ali pa kakšen komet…«
»Ne bodi neumen! Zdaj mi ni prav nič do romantike. Samo to si želim, da bi prišla čimprej iz te stene. Pravzaprav si želim posteljo.«
»Posteljo?! Ti imaš pa velike želje! Ti, ki si tako rada bivakirala… Kaj pa potem jaz, ki mi ni bilo kaj dosti do tega… Kar misli si, da sva v postelji… Morava se vsaj malo naspati. Jutri naju čaka najtežje.«
Nasmehnila se mu je s kotički ust, nagnila glavo, zaprla oči in kmalu je spala. Potem je zmanjkalo tudi njega. Zagrnilo ju je valovanje brejih megla. Z vrha gora, z ledenika, z roba stene so se sesipale v prepade nove gmote, nabite z vlago, z drobnimi kapljicami, ki so pršele nanju…
Sredi noči se je Joža prebudil. Čutil je vlažne roke teme, gledal v valujočo sivino, v bleščanje mokrih sten, ki so se nenadoma izgubljale. Vse je bilo tako kot v onstranstvu… Veke so se mu začele zapirati. V polsnu se je zganila v njegovi zavesti reka spomina. To je bil čas, o katerem ni vedel, če teče naprej ali nazaj. Zdelo se mu je, da se vrača z daljnega popotovanja v svoj svet. Od tam, kjer sta si bila smrt in življenje še bližja kot v tej negostoljubni steni. V temi je bilo vse tuje. Tu bo vsaj smrt domača… … Bila so to štiri leta tavanja skozi blodnjak izgnanstva. Štiri leta izgubljenega življenja, polnega tegob, ko so njegov ponos tepli kot predpražnik, ko je živel le od bolnega upanja… Meglena reka, ki se je valila skozenj, je bila umazana in krvava. Nemški major je izginil v temi, on pa se je znašel med – mestnimi lučmi. Iskal je in našel prijatelja. Stane ga je vzel k sebi na stanovanje, Pavla mu je dala denar, da se je znašel dokler se ni za silo zaposlil in utonil v množici. Težko se je privadil mimo gledati v oči Italijanom in belogardistom. Tu ni bilo ne brenčečih žuželk ne ptic ne cvetnih trat. Pločniki, umazane betonske ceste, kamioni, racije, policijske ure, razdraženost, strah in streljanje… Čeprav je bil previden in se je izogibal sovražnikovim mrežam, bi se bil nekajkrat skoraj zapletel. Povezan z odporom, je opravljal vsakovrstne naloge. Pri Pavli so se skrivali ilegalci. Pomagal je delati skrivališča, prenašal je pošto in zbiral je opremo za tiste v gozdovih. Trpel je, ko so streljali. V zavesti mu je obležala krvava podoba peska iz gramozne jame, kjer so ustrelili Aleša, Mihovega šefa, odvetnika, katerega je večkrat vodil v gore. Trupla, ki jih je včasih pobiral v steni, je imel za davek naravi. Nasilno ubiti pa so mu obležali v duši kot žerjavica. Lahko bi bil tudi sam med njimi. Nekaj tednov se je dušil v italijanskem zaporu. Na srečo mu niso imeli kaj dokazati. Prijatelji so ga z denarjem spravili ven. Italijanski major je podlegel ženskemu čaru… Kakor bolniku s hudo vročino so se mu te podobe valile skozi zavest. Zgodilo se je, da je čepel v Pavlinem skrivališču z nekimi ilegalci, zgoraj pa so topotali Nemci. Ob njihovih korakih mu je bilo, kot bi zabijali žeblje v krsto. Množica ljudi, beton, pločniki, stroji, kamioni, nobenih belih voda in slapov… V spominu je ostala kalna reka, ki je tekla skozi mesto in naplavljala mrliče z razbitimi lobanjami ali zankami okoli vratu… In redki utrinki svetlobe — pogovori s Stanetom in Pavlo, ko so obujali spomine in delali načrte… Kdove kolikokrat ji je govoril o tem stebru! In Pavla je sklenila: »Če le ostaneva živa, v steber pojdeva skupaj! Boš šel z menoj? Ne boš vzel s sabo Miha ali Grila? Vsak po tri prvenstvene imava v steni, najtežjo, čez steber, pa bova udarila skupaj…« Za vsem krvavim, kar se je vračalo v zavest, za vso surovostjo časa pa je sredi božanske stene visela njegova slutnja boljših ljudi, lepšega življenja, življenja, ki je vredno velikega tveganja, ki edino razžari dušo… Mar ni človek iznašel pekel zato, da lahko živi za nebesa? Zlo — da ceni dobro? Norost — da ve za pamet. In tudi vojno — da bi lahko prišli nekoč do spoznanja, koliko je vreden mir. Saj celo pleza zato, da bi se dokopal do tistega, pred čimer človek pri dnevu beži ali pa ga je preveč strah o tem razglabljati? Sredi meglene noči so odpadle vse krinke. V temnem ogledalu je hotel videti svoj pravi obraz, gol in razpokan, in zazreti v njem poslednjo zapoved. In doumeti, zakaj hoče več, kot zmore, zakaj gre dlje, kot hoče. Čolni njegovih misli so drseli med penami deroče reke, med čeri iztekajočega se časa. Mar ni tu na meji tistega, kar ne bo nikoli več? Začuden nad tem, kar je bilo, in prestrašen pred tem, kar prihaja, je čutil sladkobno grozo. Obrnil se je k Pavli. Njen beli obraz je bil spokojen in vdan v usodo. Na licih se ji je zrcalila blažena brezbrižnost. Morda ju je steber tako zbližal, da sta končno zabredla na rob, ki bo pomenil konec? Kako grozotno in lepo je živeti… Kako čudna je ta meglena noč, ko mu misli blodijo napol v onstranstvu… V daljavah je na obodu svetlobe videl svoje prijatelje, Staneta in jeseniške plezalce. Najbližji pa mu je bil Miha. Ali ne krili z rokami? Morda ga pričakuje, naj odneha?
Trije delavci v usnjenih predpasnikih, z zaščitnimi naočniki in klobuki, pomaknjenimi na oči, so se sukali okoli plavža. Miha je prišel z inženirjem pogledat, kako bodo spustili šaržo. Postal je direktor železarne, šel je skozi obrate, pa je v Žičarni pogrešil Čopa. Ni ga bilo v tovarni. Večkrat se je tega dne spomnil na Joža in bil je v skrbeh. Vedel je, da sta s Pavlo odšla v steber, in dvomil je, da bi ga lahko preplezala. Tudi njega je vojna zdelala kakor vse. Toda hvaležen je bil usodi, da je ostal vsaj živ. Če so v mladosti izzivali smrt in iskali nevarnost, so se jih v teh letih prenajedli. Ko je vstaja propadla, so ga ujeli in vtaknili v taborišče. Od tam so ga gnali na delo v Nemčijo. Imel je srečo, da jim je pobegnil v hosto k partizanom.
