Primorski dnevnik, 2. julij 1974
Kovina je presunljivo cvilila. Spet so se premikale velikanske roke žerjavov in ljudje so kot velikanske mravlje gomazeli med kupi kovine. Miha bi bil rad spravil Joža k lažjemu delu, ker se je bil že dovolj nagaral, pa ni maral. Hotel je delati pri starem stroju. Nehote se je Miha spomnil na stavo. Pred dnevi mu je Joža dejal: »No, Miha, ali še velja tisto izpred desetih let, da boš šel po Severni steni Široke peči navzdol, če bom preplezal steber?«
»Še vedno! Dvakrat velja!« mu je odvrnil.
Joža se je smejal: »Pa dobro se pripravi, da ne boš brez kondicije! Sam te bom nadziral! Če pa boš padel, bom spodaj pobral v žakeljc, če bo kaj ostalo!«
Mihova želja, da bi osvajal nepristopne stene in nove smeri, se je nekoliko unesla. Preveč je bilo drugih skrbi. Žena, otroci, tovarna, politično delo. To je presegalo moči in jemalo čas. Čop pa je bil sam in zagnan kot nekdaj.
Predrli so šaržo. Curek ognjene kovine je jezno brizgnil. Roji isker so se metlasto dvigali in zajel jih je oblak jedkega dima. »Čas te stali in takole odcedi nekam, kjer te ulijejo po potrebi… Skoraj vsakogar … Samo Čopa ne …«, je premišljal Miha. Vrnil se je v pisarno. Na mizi je ležala kopica papirjev. Prišel je gorski reševalec Gorjanc in poročal da so sporočili iz Vrat, da se Joža in Pavla nista vrnila iz stene. Miha se je prijel za glavo in resno ga je zaskrbelo: »Dedec je ponorel, da je šel tja z žensko! Saj ima nad petdeset let! Pa še v takšnem vremenu!«
»Miha, naj spravim vkup reševalce, da podjemo v Vrata?«
»Kar spravi jih in pojdite! Toda če je v stebru, si bo tudi tokrat pomagal sam, kot si je vedno, ali pa ga bo vzel hudič… Tam mu mi ne moremo kaj pomagati! Če pa sta padla, ne bo treba dosti pobirati pod steno … Vseeno pa poskusite, da si ne bomo kasneje kaj očitali! Pa čim manj govorjenja, da ne bo nepotrebnega vznemirjenja!«
Opozorilo ni dosti zaleglo. Beseda je kot električna iskra potovala od ust do ust. Ko so tovarniški reševalci pripravili opremo in se spravili na jeep, je bila vznemirjena že vsa tovarna, pa tudi mesto. Vest, da je ostal Čop v steni, se je kmalu spremenila v govorice, od katerih je bila najstrašnejša, da se je Joža v Severni steni Triglava ubil in da ga gredo reševalci iskat.
Megleno jutro je zdramilo v premrlih Joževih in Pavlinih udih nove moči. Upanje, da bo za mokrimi navpičnimi skalami vrh, je tudi njo dvignilo toliko, da je bila trdna v volji, da ju plezanje lahko vodi samo navzgor. Preden sta se spet spopadla s previsi, sta se lotila še zadnje hrane. Pavla se mu je čudila, kako je mlel z močnimi zobmi posušene skorje kruha; imela pa sta še malo salame in sira. Njej se je hrana upirala. Samo pila bi. Ko si je zaželela kave, se je Joža stegnil k čutarici na polico, pa mu je zdrsnila in zletela v prepad. Obupano sta gledala za njo, ona pa mu je očitala, da mu vse leti iz rok. Potolažil jo je, da žejna ne bosta, ker je v oblakih dovolj dežja… če pa bosta prej na Plamenicah, si bosta nastrgala snega.
Precej časa sta se morala prestopati na polici, da sta se toliko ogrela, kolikor je bilo potrebno za plezanje. Potem sta vstopila v prevesno grapo in se začela vzpenjati po gladkih stenah. Bile so sprane in deviško čiste. Robovi oprimkov so bili ostri, da so posnemali kožo s konca prstov, in žal — borni. Navpičnost je rasla v previsnost. Na srečo se jima je pod nogami kopičila megla, sicer bi gledala v tisočmetrsko brezno. Joža je plezal preudarno. Klin je zabil samo tam, kjer se mu je zdela nevarnost skrajna. V počeh sta pustila že šestnajst klinov. Samo nekaj mu jih je še žvenketalo za pasom. Ob težavah se je Pavle lotevala vse večja brezbrižnost. Noč jo je oslabila in poznalo se ji je, da ni jedla. Težnost jo je vse bolj vlekla v globino in roke so jo vse manj ubogale. Brezbrižnost se je spreminjala v otopelost. Spodbujal jo je in skušala se je potruditi.
Izgubila sta občutek za čas. Postala sta redkobesedna. Vsak meter vzpona je terjal večje napore. Obdajala ju je mrtva, negibna sivina, kjer je glas odmeval kot v pozabljenih katakombah. Bilo je grozljivo in odvratno, porajal se jima je občutek, da ju je stena ujela in da se z njima igra po mili volji. Skozi meglo je Joža zagledal razjedo in temen madež, ki je označeval vhod v votlino.
»Morda bo okno,» ga je prešinilo upanje, ki se je koj spremenilo v razočaranje. Splezal je tja in našel navadno past, s kakršnimi je posejana stena na gosto. Votlina je bila precej globoka, a tako nizka, da se v njej ni dalo sedeti. Nad njo se je dvigala črna lisa, iz katere je neprestano curljala voda. Vsaj toliko jima je koristila, da sta se lahko odžejala. Na srečo je držala od tam strašno izpostavljena polica na levo gor, k skalovju. Le-to je bilo videti kot čuden odlom z gredmi, ki so onemogočale plezanje stoje. Bila je to negotovost in seganje v neznano, z odstotkom rahlega upanja. V tem položaju je moral Joža naglo odločati in zgrabiti za rešilno bilko, zakaj moči so tudi njemu pohajale. Stoje ni šlo. Moral je posnemati plazilce. V nenaravni drži, s hrbtom ob steni, se je z rokami in nogami porival ped za pedjo naprej, dokler se ni dvignil in se znova potegnil v navpičnost. Ozka poč ga je pripeljala do mesta, kjer se je lahko vstopil in zabil klin. Oddahnil se je in si obrisal s čela pot, ki mu je zalil oči in zlepil srajco s telesom.
Skozi dlani mu je tekla mokra vrv, ki je spodaj, kjer je prečil, zaradi previsnih trebuhov odstopila od stene. »Bo Pavla zmogla?» se je vprašal. Odločil se je in se pripravil na varovanje, čez ves hrbet je čutil mrzlo vrv. Vedel je, da je to najtežje mesto v tridnevnem plezanju.
»Grem!» se mu je javila. Ped za pedjo se je pomikala vrv naprej in dolgo časa ni bilo niti besede. Nenadoma pa je megleno puščavo presekal krik. Stisnil je vrv in že ga je močan sunek skoraj vrgel s stojišča, vendar je klin zdržal. Pavla je zdrsnila s prevesne police in zanihala prosto nad prepadom kot zagnano urno nihalo. Groza ji je ohromila moči. Vrv ji je surovo in boleče stisnila prsni koš, da je komaj lovila sapo. Roke so bile prekratke Stena, ki se ji je zdela blizu, je bila v resnici nedosegljiva.
»Takole je visel Lass,« je pomislila. »Nihče mu ni mogel pomagati… Kdove koliko časa živiš takole obešen?«
»Malo popusti!« je zakričala. Skušala se je zadihati, da bi se približala skalam. Dvajset metrov nad njo je bil Joža, ne da bi jo videl. Stiskal je mokro vrv in kljuboval teži. Trenutno ni vedel, kaj naj stori. Ubogal jo je in nekoliko popustil. Potem se je nihaj sprostil in vrv, zataknjena v skalni rogelj, je zdrknila še niže. Šele sedaj se je Pavla z nihanjem prikopala do roba police, jo zgrabila, zlezla nanjo in obležala na njej brez moči. Vsa se je tresla. Prijemali so jo krči, zavest pa ji je omrežil strah, ki ji je hromil voljo. To je konec njene poti in morda tudi konec življenja…
