Primorski dnevnik, 22. junij 1974
Dvignila je glavo in mu pogledala naravnost v oči. Trmasto je dejala: »Ni res, kar veš o meni! Nisem enostavna, da bi me analiziral, medtem ko kadiš cigareto, nikakor da bi me obvladal v enem tednu!«
»Govori, kar hočeš, ne maram te žaliti. To ti povem zato, da boš nehala delati sebi in drugim težave!«
»In se držala tebe, profesor?! Zmotil si se! Bil si zadnji… Samo to čast ti pustim… Da bi se le Čop vrnil iz stene .. to si želim … potem bom živela drugače…«
Steber je skoraj navpičen, včasih tudi previsna stena, skopa s počmi, oprimki, razjedami in podobnimi rečmi, ki omogočajo plezanje. V nekaj urah se je Čop dvignil le dobra dva raztežaja visoko. Zavedal se je, da pleza sam. Občutek, da ga ne varuje nihče, je zavračal s tem, da je vedno plezal prvi in ni nikoli omahnil. Trma je gorela v njem, toda dvignil se je s hladno in preudarno glavo. Verjel je, da se bo v dveh dneh pretolkel do vrha. Tolažil se je, da sme človek početi le to, na kar se lahko spominja s ponosom. Vedel je, da je preizkušnja, ki si jo je naložil sam, smrtno nevarna. Ta steber naj potrdi njegove moči ali pa naj ga zlomi kot trhlo bilko. Odlašal je dovolj. Zatrta ljubezen, nesreča in žalost so ga pognale tja, kamor si je želel že dolga leta. Končno vsakdo čaka, da pride njegov čas. Tveganje ni teklo kot reka, nacejalo se je po kapljicah.
Sledil je nezmotljivemu nagonu. Grozljiva svoboda prepadov, v katerih se je pretakala luč, je rastla s težavami vred. Duša se mu je širila v neskončnost. Vedel je, da je smrt blizu, zato je plamen življenja toliko močneje razsvetljeval njegovo temo. Čeprav je imel mnogo prijateljev, se je čutil osamljenega. Nikogar nima, ki bi bil voljan deliti z njim življenje, še ona, ki mu je bila najbližja, se je igrala z njim tako kot z drugimi… Ni pozabil, da so ga vrgli iz tovarne. Kot bi se vse zaklelo proti njemu… Toda hotel je navzgor, ven iz nizkotnosti, kjer ga je vse dušilo.
Izbiral je oprimek za oprimkom, se lepil ob skalo, zabijal kline, si brisal pot in se le včasih ozrl v globino. Pa ne zato, da bi videl, kako globoko lahko strmoglavi, temveč da bi videl, kako visoko se je že dvignil. Moči je imel dovolj. Čeprav si je ponoči želel smrti, sedaj ni več mislil nanjo. V mislih je svojo moč porazdelil na ves vzpon, nekaj pa je prihranil za primer, če bi se bilo treba umakniti ali če bi ga presenetilo neurje. Tega ga je bilo strah.
V previsih se je bal, da bo omahnil in potem obvisel na klinu kot salama v izložbenem oknu, kot so se večkrat šalili plezalci. No, danes mu ni bilo do šale. Vedel je: če te je premalo strah, je to prav tako nevarno, kot če te je preveč… Zato je preizkušal oprimke bolj kot ponavadi, da bi se prepričal, kateremu je verjeti in kateremu ne. Bili so negotovi kot ljudje, ki jim ni vsem zaupati. Marsikateri se mu je odluščil in odžvižgal tako globoko, da ni slišal, kje se je raztreščil. Na prvi gredi, ki je omogočala, da je vsaj stal brez skrbi in počival, je pomislil: »Čudno, želel sem si smrti, zdaj pa se borim za vsak centimeter višine, za življenje. Ali se mar borim za smrt? Kdor si želi smrti, se ne bori. Je sla po smrti pretveza, da bi bolj intenzivno dojel življenje v njegovih višjih plasteh, da bi pustil za sabo vse, kar izvira iz nizkotnega, mračnega in umazanega sveta ter poprečnosti, v kateri se koplje večina ljudi?… Si mar ne želi vsakdo smrt vsaj enkrat, kadar zapade v krizo? Razlika je samo v tem, da slabiči podležejo, močni pa se ob soočenju s smrtjo osvobodijo in dvignejo v višje življenje…«
Zanimalo ga je, koliko je sposoben prenesti in kako daleč bo tvegal. V Rdeči votlini je dokazal njej, da obvlada sam sebe. V stebru pa si bo dokazal, da je res to, kar misli, da je. Ni si pa bil na jasnem, če je vse to, kar počne, potrebno. Tolažil se je s tem, da malokdo ve, katero početje je v resnici potrebno in smiselno.
Obdajala ga je veličastna tišina nerazumljive zapuščenosti. Sonce ga je žgalo v tilnik. Pot mu je curljal v oči. Težave so se vrstile in previsi so mu vse bolj zapirali pot. Ali naj se jih izogne, kot se pameten človek izogne nepotrebnim težavam, ki bi ga zagotovo pogubile, ali naj tvega do skrajnosti? Na nekem zelo izpostavljenem mestu bi bil skoraj strmoglavil. Začel je misliti trezneje. Če pade, bodo vsi rekli, da je napravil samomor. Nekateri pa bodo ugibali, če morda le ni bila nesreča. O Jugu so bila mnenja še vedno deljena, kako je bilo z njim. On pa je bil v tem trenutku prepričan, da plezalec nikoli ne napravi samomora. Stena ga prisili, da se bori, boj pa pomeni življenje; in čim hujši je boj, tem bolj intenzivno je življenje. Vedel je tudi, da moraš vstopiti v steno s čisto vestjo, ker ti jo sicer stena izpraša! Ga morda ne vleče v višavo častihlepje? Ali kakšna druga nečedna lastnost? Sicer ima vsak pravico razlikovati se od drugih. Tudi on!
Premagal je izpostavljeno poličko. Zdaj se mora vzpeti v kaminsko poč. Pogledal je navzgor in preiskal, kod bodo šle roke, kako bo postavljal noge, da bo vedno oprt na treh točkah, šlo mu je dobro. To so bili gibi živali, ki se plazijo že milijone let, in užival je, da so ga obdržali med nebom in zemljo, tu, kjer ni še nihče lazil Božansko se je vzpenjati navzgor… navzdol pa se v glavnem pada… Na padec ni maral misliti. V stebru bo prebolel razočaranje, kot preboli otrok škrlatinko. O tem ne bo nikoli govoril. Tudi z Mihom ne. Zdaj mu je bilo žal, da je poslal listek s sporočilom, ki ga bo Miha gotovo prebral tudi med vrsticami. Besede prikrivajo misli in izdajajo cilj. On pa svojih pravih misli o samem sebi ni rad izražal. Le v steni se je menil sam s seboj. Čutil pa je do vseh odtenkov, kaj čutijo drugi. Misli in besede se nikoli ne ujemajo do potankosti. Karmen so pokopale besede. Če bi se bila prepustila občutkom, ne bi bilo prišlo do razkola. Toda kar besede podro, je treba popraviti z dejanji. On je vedno popravljal z višino. Kdor se ne vzpenja, pade. Toda bolje je pasti, kot se nikoli dvigniti, kot ležati in gniti na tleh, kjer te pohodi vsak, kdor le ima priložnost. Ob zavesti, da je prilezel v svet, kamor ne more nihče za njim, ga je navdajal ponos. Tu ni nikogar. Tu, v hladu samotnih duš, ko je še sončen dan grenak… Kako naj človek ve, kaj zmore, če ne poizkusi?
»Hočem, moram, hočem, moram,« si je ponavljal in si krepil voljo.
Sonce se je že nižalo in zakrivali so ga čadasti oblaki z zahoda, žarečo kroglo je obdajal vijoličast kolobar in obetal nevarno spremembo vremena. Miha je bil vse bolj v skrbeh, ko se je po policah bližal skalam pod Ladjo. Pomiril se je šele, ko je zaslišal jekleni zven klinov in treskanje skal. »Pa ne, da je norec že previsoko v stebru, da ga ne bom več slišal?« Upal, je da ga bo poklical dol, za njim pa ne bi lezel, sploh ne! Imel je izbrano lepo dekle, bila sta pred poroko. Še na misel mu ni prišlo da bi brez potrebe tvegal vzpon v steni, ki je veljala za nepreplezljivo in visela navzven, tako, da bi padel z nje tisoč metrov globoko! »Naj ostane še kaj, da preplezajo mlajši!« si je dejal.
