Primorski dnevnik, 21. junij 1974
Jezno je odvrnila: »Ali veš, kaj to pomeni?«
»Seveda vem! Najbrž bolj ko ti. Sam sem že poizkusil in tudi v navezi, pa nisem nič opravil… Tam pomeni plezanje samomor!« Blesk njegovih oči je postal jeklen. Užival je v njem stiski. Doumel je, kaj se godi v njej, in jo skušal spraviti v še večjo zadrego in muko. »Se mar zavedaš, da sva ga midva pognala v steno?!«
Pogledala ga je v oči, jezno, kot bi mu očitala vse, kar se je dogodilo med njima. »Da, čutim se krivo. Škoda, da se človek prepozno zave posledic svojih dejanj…«
Sloki se je zasmejal: »Ne bodi sentimentalna in romantična! To je vendar njegova stvar. Ti ne zaupaš vanj. Preveč ga imaš rada, da bi ga lahko razumela. Steber bo preplezal sam! Samo on je tega zmožen, nihče drug. Požel bo slavo! Ves plezalski svet bo pisal in govoril o njem. Še tebi bo žal, da si ga zapustila in razžalila. To je ena možnost. Druga, bolj verjetna možnost pa je, da se bo ubil, kot se je Klement Jug, in bo kot on slaven za vse čase!«
Bila je užaljena. Ta hip ga je zasovražila in skušala se mu je upirati. »Cinik si! Zloben in neokusen! To mi ni všeč… Ne sili me, da bi spremenila mnenje, ki sem ga komaj popravila…«
Napravil je začuden obraz. »Ne razumem žensk… Razložil sem ti gola dejstva. Nikoli ne boš doumela plezalcev. Naj se ubije vsak, ki si to želi! Saj nas je dovolj na svetu, če že ne preveč! Drug drugemu smo v napoto… Ali drugače: naj uspe, če mu bo sreča mila! Odločil se je za skrajno tveganje. To se pravi, da gre za vse ali nič! Drzne pa navadno spremlja sreča… Toda ne predrznih… Bojim se, da je šel tokrat predaleč…«
Z očitajočim glasom je rekla: »Sloki, spregledala sem te do dna. Upam, da ne prepozno. Ti si želiš njegovo smrt…«
Pogledal jo je motno in skoraj sovražno. »Odkrit bom s teboj. Tudi to bi bilo mogoče med rivali, kot smo mi plezalci. Ne bi tajil. A tokrat se motiš. Izjemoma mu želim uspeh.«
»Zakaj si tako velikodušen?«
»Zavoljo njega prav gotovo ne in tudi ne zavoljo tebe! Zavoljo sebe… če Čop ne uspe in pade, bo še mene vleklo v ta steber. Veš kaj pomeni prvi preplezati steber, v katerem se je ubil Joža Čop? To je lovorika, za katero bi se zaganjali tudi mnogi drugi… In to bi bila tudi moja smrt… Se ti sedaj zdi moja velikodušnost logična? Malo razmisli! Zakaj si me vlekla v njegovo traverzo in votlino, če ne zato, da bi povišala sebe in ponižala njega?! Je bilo treba, da je on ponižal naju oba?! Tvoje težnje po posebnostih …«
»Nehaj, Sloki! Ti si satan! Ti moraš človeka uničiti.«
»Ne! Samo dovolj močan sem, da nosim v sebi lepo in grdo resnico in da me zato ni prav nič strah in ne sram. Misliš, da si ti kaj boljša od mene? Dokler ne bomo izvedeli, ali je Čop uspel ali je mrtev, boš gorela na žerjavici .. Zdaj imaš čas, da razmisliš, kaj vse si že prizadejala s svojo osvajalnostjo, kdaj in komu …«
»Kar muči me! Vem, da uživaš kot ujeda, ki ima žrtev v krempljih… Zaslužila sem. Bila sem neumna, da sem šla s teboj. Tudi ti boš dobil, kar ti pritiče…« je povzdignila glas.
Sloki se je v trenutku zavedel, da brez potrebe zaostruje odnos do nje, zato se je skušal opravičiti: »Bodi no pametna! Ne dramatiziraj stvari, ko sva se tako lepo razumela! Oproščam ti vse, kar si počela z moškimi, ko si jih žejne peljala skozi pekel, jim dala pokusiti vodo in uživala, ko so umirali od žeje… Ne preostane ti drugo, kot opazovati učinek svoje moči ob zadnji zamisli. Povem ti, da mene ne bi pognala niti v skalo za domom, na Malem Triglavu, nikar v triglavski steber! Ne ti ne kakšna druga!»
»Vem da ne, ker si pokvarjen,» mu je zabrusila.
»Nisem pokvarjen! Sem le neobčutljiv za ženske spletke! Naj te spomnim… Ali me nisi ti zapeljala v Rdečo votlino, potem ko si vse to že vnaprej pripravila?«
Obraz ji je zasijal v zmagoslavju. »Priznam ti, vse sem si bila že vnaprej zamislila. In natanko tako se je zgodilo, ko sem si želela!«
»Uspelo ti je kot vedno, misliš? Tega, kar pa je sledilo, nisi predvidevala, kaj?!«
»Saj tudi ti nisi.«
»Nisem veliko tvegal. Še desetinke tega ne, kar tvega Čop v stebru… Tvegal sem tebe, ne sebe… pravzaprav sem precenil tvoje sposobnosti,« se je hitro popravil.
»Dobro, da si se izdal! Čop je edini, ki ga lahko spoštujem in mi je žal zanj! Vsi drugi ste navadni samci, ki ob samici izgubite pamet in čast!«
Sloki jo je hladnokrvno poslušal. V njem se je razraščala želja, da bi se ji maščeval za vsa leta, ko sta se srečavala in ga je komaj poznala, njeni domači pa so ga celo prezirali in kazali nanj s prstom. Zato jo je izzval. »Vidiš, takšen je Joža, pa si ga kljub temu pohodila!«
»Norec! On je mene! Marsičesa ne razumeš! V duplini si podlegel ti namesto njega. Ti je mar to v zadoščenje? Imela sem tebe, mislila pa sem nanj!«
To njeno odkrito priznanje ga je spravilo v bes, ki pa ga je spretno prikril. Vedel je, da ne sme predaleč. Napravil se je prizadetega. »Ne zamerim ti, saj tega nisem čutil in zato nič ne vem.«
»Pa sedaj veš! Tako, da si ne boš pripisoval prevelike zmage!«
»Karmen, smiliš se mi,« je dejal prizanesljivo. »Dolga leta sem se ukvarjal s teboj! Zame nisi skrivnost. Imam te na dlani.«
»Ne potrebujem nobenega sočutja, najmanj pa od tebe.«
»Zavedi se vendar enkrat, v čem je vzrok vseh tvojih zablod in pustolovščin. V tvojem odnosu do očeta, ki ti ni posvečal zaželene pozornosti. Zdaj se maščuješ vsem moškim …«
»Tudi jaz tebe poznam. Tvoje zablode pa izvirajo od tvoje matere, ki te ni nikoli marala.«
»Jaz ničesar ne prikrivam. Vse to je res. Ne maram matere in zato sem ženskam gorak… Kar spomni se… Tvoj oče vas je kot poslovni mož zanemarjal. Poleg matere je imel ljubico. Mati je bila nesrečna. Tebi se je zaupala in ti očrnila očeta, čeprav sta bila na videz prijatelja. Zato se ogrevaš za starejše in pomembnejše moške. Ko jih zlomiš, jih pustiš, ker se bojiš tega, da ne bi v drugi rundi izgubila ti…«
Gledala je v pesknata tla in poslušala. Zdelo se ji je, da ima Sloki nekaj prav, toda vsa se je upirala tej resnici. On pa je kadil in našteval njene ljubimce, ki jih je bila dvignila v nebo in pustila pasti. »Vidiš, to je tisto, kar je pognalo Čopa v steber in naju na polico.«
